Jam session
Birdman. Režija: Alejandro González Iñárritu. ZDA, 2014, 119 min. Ljubljana, Cankarjev dom
02. 02. 2015
Alejandro G. Iñárritu je zaslovel z mozaičnimi filmi, kot sta 21 gramov (21 Grams, 2003) in Babilon (Babel, 2006), tokrat pa je, kot v filmu Ču do vi to (Biutiful, 2010) fokus raje spet usmeril na enega junaka: Riggan Thomas je igralec, ki je zaslovel s trilogijo filmov o superjunaku Birdmanu, zdaj pa poskuša ponovno oživiti svojo kariero z gledališko režijo Carverjeve drame na Broadwayu.
Z Birdmanom se je Iñárritu prvič preizkusil na poligonu komičnega, a v svojem bistvu ostaja gledalcu težak in neizprosen sogovornik. Riggan je tragičen človeški lik, za čim bolj visceralen učinek pa Iñárritu posadi gledalca naravnost v njegove čevlje – v njegovo nervozno, prestrašeno, nečimrnosti in samokritike polno subjektivnost. Ves film se odvije v hitrem, kontinuiranem toku Rigganovih nihajočih čustev in kontradiktornih misli. Medtem ko mu prožna kamera, vseskozi podprta z jazzovsko improvizirano bobnarsko zvočno podlago, sledi po ozkih hodnikih in ovinkih drobovja broadwayskega gledališča, kjer potekajo priprave na bližajočo se premiero drame, film slalomira po ovinkih Rigganove načete, vročične, želodec stiskajoče psihe. Ta monoliten, fluiden film se odvije kot en sam dvourni jam session, meja med subjektivnim in objektivnim pa je tako načeta, da nikoli ni čisto jasno, kaj od videnega se dogaja samo na odru Rigganove zavesti in kaj tudi zares; nikoli ne moremo biti prepričani, da tisto, kar smo videli na platnu, niso le strahovi in projekcije njegovega jaza. Riggan je ujetnik svoje realnosti, svojega ega, njegov edini spremljevalec v tej zaporniški celici pa je gledalec.
»Z Birdmanom se je Iñárritu prvič preizkusil na poligonu komičnega, a v svojem bistvu ostaja gledalcu težak in neizprosen sogovornik.«
Ker je človekov notranji kritik vedno pobraten s kakšnim strahom (pred neuspehom, pred osramotitvijo, pred ne biti dovolj dober), so, kamor koli se Riggan ozre, ljudje, ki mu dajejo vedeti, da je zguba – falirana hčerka, mrzka kritičarka, bivša žena, naduti igralec in ne nazadnje, Rigganov ultimativni alter ego, njegov pernati »prijatelj« Birdman, filmski superjunak, ki ga je Riggan nekoč utelešal v popcorn blockbusterjih. Ta ga kljuva in boža hkrati, a naklonjen mu je le takrat, ko spodbuda pride od zunaj.
Riggan je lačen zunanje potrditve, aplavza, dobre kritike. V tem je skrajno patetičen, a tudi zelo človeški – njegovo hlastanje za potrditvijo ni nič drugega kot hlastanje za ljubeznijo in Iñárritu naredi vse, da bi gledalci to začutili na lastni koži. V tem kontekstu mi je težko razumeti, zakaj je, potem ko se je tako nepopustljivo držal Rigganove subjektivne perspektive, film omledno zaključil s preskokom v nekakšen magični realizem. Morda pa preambiciozni ego nagaja tudi njemu – prvenec Pasja ljubezen (Amores perros, 2001) zame tako ostaja njegov najboljši film, Birdman pa si je prifilmal častno drugo mesto.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
