Jezni mladeniči
Picasso, Miró, Dalí. Mladi in jezni: rojstvo modernosti. Palazzo Strozzi, Firence, do 17. 7. 2011
15. 05. 2011
Zgodba o začetnih iskanjih treh izjemno pomembnih osebnosti likovne umetnosti preteklega stoletja se v tej odlični – četudi nekoliko sporni – razstavi povezuje s koreninami modernosti.
»S poudarjanjem Avignonskih gospodičen razstava izpostavlja primitivistične vire kubizma, obenem pa izum kubizma prostodušno pripiše zgolj in samo Picassu. Braque sploh ni omenjen.«
Razstava je tako dobro zastavljena, da preživi brez enega samega zelo slavnega dela, ki bi igralo vlogo magneta za množice obiskovalcev. Predstavlja zgodnja dela treh katalonskih umetnikov, dveh avtohtonih in enega priseljenega: Picassovo predkubistično obdobje (1900–05) ter Mirójeva (1915–20) in Dalíjeva (1920–25) iskanja pred odkritjem nadrealizma.
Predstavlja jih z zgodbo, ki je zasnovana kot film, sestavljen iz flashbackov, spominov na niz ključnih srečanj na njihovih poklicnih poteh: ko naj bi na primer leta 1926 dvaindvajsetletni Dalí v Parizu srečal Picassa – kakor pripoveduje v svoji avtobiografiji Skrivno življenje Salvadorja Dalíja iz leta 1942, mu je dejal: »Prišel sem k vam, še preden sem obiskal Louvre.« In mojster je odvrnil: »Prav je tako.« (Ne vemo sicer, ali se je obisk dejansko zgodil ali je le plod Dalíjeve domišljije). In ko je leta 1917 štiriindvajsetletni Miró obiskal Picassa, ki se je ravno mudil v Barceloni, vendar ga ni bilo doma, srečal je le njegovo mater (in ga nato spoznal šele leta 1920 v Parizu). Ali ko je devetnajstletni Picasso leta 1900 prispel v Pariz. Zgodba pa se začne s prologom, v prostoru, kjer sta razstavljena rimski kip Apolon Likijec iz 4. stoletja pred našim štetjem in afriška maska z začetka 19. stoletja kot tisti dve skrajnosti, med katerima se razvije modernizem (oziroma dve plati iste medalje, kot je razvidno iz nadaljevanja).
Retrospektivni scenarij
Pripovedno linijo, ki poteka vzvratno, tvorijo štirje premisleki (pensieri). Prvi, ko naj bi leta 1926 Dalí srečal Picassa, predstavi Dalíjevo sintezo Picassovega tako kubističnega kot neoklasičnega obdobja, tako imenovani »neokubizem«, ki sicer klasično podobo strukturira na kubistično geometričen način. Dalíjevo izhodišče je noucentisme, politično in umetniško gibanje iz prve tretjine 20. stoletja, ki si je prizadevalo za družbeni in kulturni preporod Katalonije. Gospodarsko močni barcelonski buržuji so se skupaj z intelektualci zoperstavili art-nouveaujevskemu, larpurlartističnemu, individualističnemu, boemskemu modernisme s konca 19. stoletja (ki ga ne smemo mešati z zahodnoevropskim modernizmom in v katerega še spada Picassovo modro obdobje) ter pozvali k poustvarjanju večnih vrednot mediteranskega in klasičnega grško-rimskega sveta. Teza razstave je tako ta, da sta Picassov kubizem in neoklasično obdobje, ki mu sledi, ne le logično povezana, temveč – v tem specifično katalonskem razumevanju – ena in ista zadeva, isti projekt. Zares moderen in zares aktualen je za Dalíja in druge neoklasični (in ne kubistični) Picasso.
Naslednji postanek je Katalonija v letih 1915–25: medtem ko Picasso večino časa preživi v Parizu, Miró in Dalí v krajinah, tihožitjih in portretih iščeta vsak svojo maniro. Dalí eksperimentira z raznimi -izmi (z neoimpresionizmom, kubizmom, purizmom), Miróju pa kljub spremljanju sočasnega evropskega likovnega dogajanja kot poglavitni navdih služi katalonsko podeželje, v svojih delih silno natančno izrisane detajle združuje s ploskovitostjo katalonske romanike.
Tretji postanek, ko je Miró skoraj srečal Picassa, se odvije leta 1917, ko je Picasso v Barceloni, pripravlja scenografijo in kostumografijo za balet Parada (v produkciji Djagilevovih Ballets Russes, s Cocteaujevim libretom, Satiejevo glasbo in Massinovo koreografijo), potem ko je bil obiskal Italijo in se pustil navdahniti Michelangelovim kipom v Novi zakristiji florentinske cerkve San Lorenzo. Parada v njegovem opusu označuje obdobje prehoda med kubizmom (kostumi) in neoklasiko (zavesa), trenutek, ko začne razvijati svoj neoklasični besednjak, vendar kubizma preprosto ne opusti.
Četrti premislek zadeva Picassa, ki leta 1900 pride v Pariz. Po samomoru prijatelja Casagemasa začne slikati izobčence, berače in prostitutke v melanholičnih modrih tonih, nato pa odkrije ustvarjalnost primitivnih ljudstev in leta 1907 ustvari Avignonske gospodične: rodila se je moderna umetnost. Newyorška MoMA slike za to razstavo ni posodila, pozornost zato velja Picassovim študijam zanjo, skicirki Cahiers 7, »v kateri lahko stran za stranjo opazujemo njegov boj za ustvarjanje novega slikarskega eazika«, samo rojevanje rojstva modernizma.
Zgodba dobi epilog v treh delih iz tridesetih let, ki te tri umetnike kažejo take, kakršne najbolje poznamo (Mirójev in Dalíjev nadrealizem ter Picassova picassovska manira), in ki opozarjajo, da jih brez Picassove kubistične revolucije ne bi bilo.
Metodološki pomisleki
Razstava torej, kakor navajajo spremljevalni teksti, »zastavlja vprašanje, kako je Picassovo revolucionarno odkritje kubizma vplivalo na Dalíja in Mirója« in »na modernost samo«. In tu naletimo na problem. Tako rojstvo modernizma kot izum kubizma sta precej arbitrarno označena z Avignonskimi gospodičnami, čeprav je razprava o začetku modernizma in o njegovi naravi že dolga (traja vse od Baudelaira dalje in še zdaleč ni zaključena) in je bilo tudi o začetkih kubizma prelitega že veliko umetnostnozgodovinskega črnila.
S poudarjanjem Avignonskih gospodičen razstava izpostavlja primitivistične vire kubizma in se elegantno izogne drugim virom (Cézannovemu in Rousseaujevemu vplivu, na primer), obenem pa izum kubizma prostodušno pripiše zgolj in samo Picassu. Braque ni omenjen, čeprav vemo, da je v stvaritvi kubizma odigral vsaj enakovredno, če ne celo vodilno vlogo.
Pohvalno razstava ni tipično monografska, prikazati želi srečevanja med umetniki in prepletanja v njihovih ustvarjanjih, vendar pa ostaja tipična Künstlergeschichte na eni in Stilgeschichte na drugi strani, ostaja osredotočena na biografski razvoj sloga. Prikazuje iskanje osebnega slikarskega jezika: preko preizkušanja raznih danih likovnih opcij (Dalí), vztrajanja pri neki svoji viziji (Miró), odzivanja na življenjske dogodke (Picasso).
Razstava poudarja, da je »za razliko od Dalíja in Mirója, na katera je vplival, moral Picasso umetnost novega stoletja izumiti sam (enako kot Einstein svojo znanost)«, ex nihilo, brez opore v zahodnoevropski umetnostni tradiciji, izhajajoč zgolj iz svojega lastnega življenja, iz zunaj umetniških pojavov (prijateljevega samomora in afriških mask), zato po učinku vendarle ostaja monografska: za poveličevanje Picassa, herojskega pionirja, enega in edinega stvaritelja umetnosti 20. stoletja, za to konec koncev edinole gre.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
