Ob razstavi v Mestni galeriji Ljubljana
Kako je rasel strip na Slovenskem
Resnično gre za dogodek, na katerega je strip, »ta pankrt popularne kulture brez čistokrvnega rodovnika, križanec med likovno umetnostjo in književnostjo«, kot ga je Iztok Sitar označil v spremnem tekstu Kratek kurz zgodovine slovenskega stripa, čakal dolgo časa. Hkrati z zgodovinskim vpogledom, žanrsko pestrostjo in radoživostjo, ki z razstave kar buhti, pa ta redka priložnost, ko se s preteklosti dvigne preproga, pokaže prenekatere težave in opozarja na notranjo neorganiziranost in posledično mačehovski odnos državnih, časopisnih in založniških politik do sodobnega razpona stripovskega medija.
Najprej je treba priznati, da se je strip šele dodobra razvil. Kljub tehnološki nezahtevnosti so se risbe z oblački pojavile šele ob koncu 19. stoletja, torej pol stoletja po izumu fotografije, in komaj danes izgubljajo trdno zakoreninjen ameriško-kapitalistični predznak. Strip je bratranec karikature in nečak ilustracije, s pojavom grafičnih romanov pa je postal tudi pobratim filma, da o njegovem blizkem razmerju z animacijo ne izgubljamo besed. Če Hinka Smrekarja štejemo za pionirskega karikaturista in Milka Bambiča za prvega Slovenca, ki je v reviji objavil strip s tekstovnimi oblački (Naš glas, Trst, 1927), je strip v naslednjih štiriinosemdesetih letih doživljal faze, katerih skupna značilnost je bilo predvsem spopadanje s predsodki, ki so jih v zvezi z njim gojile zgodovinsko uveljavljene umetnosti. Ponatisi Mustrovega Zvitorepca gredo več kot pol stoletja po začetku izhajanja še vedno dobro v promet (in izposojo), čeprav mojster rad omeni, kako se je v desetletjih predanega risanja spopadal z ovirami, ki mu jih je nastavljal nekdanji režim. Na prevode albumov Tomaža Lavriča včasih čakamo več let, a jih zaradi zahtevnosti trženja (nizke naklade majhnega trga) včasih ne dočakamo, medtem ko je edini stripovski ustvarjalec s Prešernovo nagrado akademski slikar Kostja Gatnik (2010). Toda vse to so znane težave, ki potrebujejo dodatno osvetlitev.
Ena prvih kritik mora biti namenjena samim striparjem, ki, pogosto utrujeni od praskanja (pre)skromnih honorarjev za svoje zahtevno ustvarjanje, ne znajo ali ne zmorejo stopiti skupaj in ustanoviti krovnega združenja, ki bi zastopalo njihove interese. Takšno združenje, ki jih druga umetnostna področja poznajo na desetine, bi moralo postati verodostojni »lobist« in sogovornik različnim kulturnim subjektom in hkrati uresničevati potrebo striparjev (in družbe) po uveljavitvi stripovske nagrade. Načelna pripravljenost je bila že izkazana, a energija za konstruktivno sodelovanje poide, kot bi trenil.
Treba se je ozreti tudi na drugo stran. Stripovske tarife so nedorečene na mestih, kjer se odloča o financiranju knjižnih projektov. Načeloma velja, da pripade scenariju dvajset, risanju pa osemdeset odstotkov honorarja, toda Javna agencija za knjigo RS bo v sodelovanju z izkušenimi striparji neizogibno morala – tako kot pri honorarjih za strokovne in srednje zahtevne prevode, avtorske tekste ter lekturo – vzpostaviti sistem vrednotenja raznovrstnih stripovskih izdelkov. To bi tudi založbam pomagalo pri orientaciji glede stroškov, ki jih čakajo pri morebitnih stripovskih izdajah. Nedorečenost ekonomske kategorije stripa je morda glavni krivec za to, da v Sloveniji praktično ne poznamo grafičnega romana (temveč avtorske stripovske albume, ki se – spet ne vedno posrečeno – zgledujejo po francoskem izročilu), ki ima v svetovnem merilu med vsemi stripovskimi panogami že nekaj časa največ ugleda.
Bode tudi odsotnost sistemskih spodbud za slovenski humorni strip, namenjen periodičnemu tisku. V časopisih in revijah se v zadnjih dvajsetih letih pojavljajo le karikaturne smešnice, medtem ko so pasične ali celostranske stripovske zgodbe nemo poniknile v pozabo. Stripe so časniki vedno objavljali zaradi višje branosti, danes pa raje tožijo o zatonu časnikarstva in o previsokih stroških za objavo tovrstnih angažirano-zabavnih stripov.
Za konec lahko stopimo do najbližjega kioska, kjer bomo sicer našli na kilograme stripov, vendar izključno v hrvaškem jeziku, ki ga (žal) razume vse manj mladih. Na podlagi nekaj pogumnih, a komercialno uničujočih projektov iz zadnjih dvajsetih let je treba tudi pri tem potegniti črto in ugotoviti, da niti najbolj komunikativen, »komercialen« in »pop« slovenski stripovski serial ne bi zmogel preživeti na majhnem trgu brez subvencijskih sredstev – vsaj v prvih dveh letih izhajanja ne! Zastavi se torej vprašanje, kakšnemu serialnemu projektu bi bilo potemtakem vredno pomagati? Zagotovo mladinskemu, z inovativno sodobno tematiko in s kakovostno ekipo risarjev in scenaristov. Ni zapleteno.
Posledica vseh nedorečenosti in pomanjkljivosti je, da je zgodovina slovenskega stripa pravzaprav »zgodovina slovenskih avtorjev stripa«, kot se je na otvoritvi razstave izrazil eden od stripovskih urednikov. Avtorski in eksperimentalni strip sta torej edini panogi, ki zares cvetita, in ni odveč dodati, da pretežno na ramenih avtorjev ter peščice njihovih angažiranih sopotnikov. Razstava v Mestni galeriji je zato edinstvena priložnost za nostalgičen pogled na dragocenosti, ki smo jim pustili oditi, ter za seznanitev z navdihujočimi zvrstmi, ki so vendarle uspele »stati inu obstati«. Pregovorno marginalna stripovska kultura bo tako vse do oktobra stala v središču ozvezdja likovnih umetnosti in hkrati ponudila nekaj hvalevrednih spremljevalnih dogodkov: delavnice, razstavo del Marjana Mančka, organizirana vodstva po razstavi ter oglede filmov, narejenih po stripih. Pa tudi to bi bilo mogoče v ljubljanskem mestnem jedru, ki ga poleti preplavljajo turisti, popestriti z dodatnimi atrakcijami, kot so vsakodnevna ulična risanja in prodajni bazar stripa, ilustracije in karikature. Še posebej zato, ker je galerijski dogodek, poln svežine in vitalizma, običajnemu mimoidočemu kar nekako skrit.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011