Kdo, kdaj in kako?
Foto: Atelje Zavadlav Pavšič
William Shakespeare, Thomas Middleton: Timon Atenski. Prevod Srečko Fišer, režija Janez Pipan. SNG Nova Gorica, 26. 9. 2013, 150 min.
10. 10. 2013
Timon Atenski obeležuje dvajsetletnico novogoriške gledališke hiše – ki jo je odprl prav tako Janez Pipan s Smoletovim Krstom pri Savici. To simetrijo komentira takole: »Smoletov Krst, morda edina slovenska drama s shakespearjevskim duhovnim, intelektualnim in pesniškim tlorisom, je leta 1994 pripovedoval zgodbo o rojstvu države; bilo je veliko krvi, a tudi nekaj vročega smisla in upanja za prihodnje dni. Timon Atenski pa govori o koncu in propadu države in o radikalni deziluziji, ki jo živimo danes.«
Timon Atenski, tokrat tretjič na slovenskem odru, po Šedlbauerju (1977) in Tauferju (1992) v ljubljanski Drami, ne sodi med pogosteje uprizarjane igre, ni pa nezanimiv podatek, da se je Peter Brook odločil zanjo leta 1974 pri svoji inavguracijski uprizoritvi v pariškem gledališču Bouffes du Nord. Pomenljiv se zdi zlasti zato, ker je Brook s tem označil svoj novi začetek v umetnosti bolj naklonjeni Franciji, kjer deluje še danes. Zgodba je taka: Timon je nepopisno bogat atenski meščan, ki ima vse ljudi za prijatelje, zato jim nenehno poklanja dragocena darila. Ljudje to izkoriščajo, tudi oni njega obsipajo s pozornostmi, ki jih večdesetkratno vrača. Kmalu se izkaže, da Timon za vse to prijateljevanje nima več denarnega kritja, da so tudi njegova posestva obremenjena z dolgovi, zato pričakuje, da mu bodo »prijatelji« priskočili na pomoč – kar se kajpak ne zgodi, zato se Timon zagrenjen umakne v osamo, koder kolne ne le ljudi, temveč vse stvarstvo (tudi luna krade soncu itn.) in počasi (po več prizorih z liki, s katerimi je bil kajpak v povsem drugačnem odnosu v času svoje radodarnosti) umre. Vzporedno teče slabo razvidna zgodba vojskovodje Alkibiada, ki se spre z atenskimi senatorji zaradi po njegovem krivične obsodbe njegovega (neimenovanega) prijatelja, je zato izgnan iz Aten, na koncu pa si jih s silo pokori. Igra, katere soavtor je Thomas Middleton, ima nekaj Shakespearovega genija na ravni stavka, značajsko je bližje tipski psihologiji Molièrovih junakov, izpeljava pa je precej shematična.
»Verjetno se moramo vprašati, kdo je (bil) torej ta dobrotnik? Dosleden odgovor je težak, saj gre za dve zelo različni osebi: morda je to knjigovodsko dlakocepstvo, vendar o izvoru Timonovega premoženja (že iz besedila) ne izvemo nič.«
Glede na izjave in besedilo v gledališkem listu, se zdi, da je režiserja in dramaturginjo Diano Koloini zlasti pritegnila aktualna situacija v Atenah: obubožani Grki, ki za svoje težave krivijo predvsem brezobzirnost globalnega kapitala. Koloinijeva zapiše: »Atene, v katerih se dogaja Timonova eksemplarna usoda in s katerimi je zaznamovano njegovo ime, so pravo mesto te zgodbe. Tam se je menda rodila demokracija in pojmi, ki določajo današnjo Evropo. Tam se menda piše usoda nas vseh.«
Ta zastavek zveni obetavno, vendar na odru ni tako jasno razviden – razen v sodobnih kostumih Lea Kulaša. Pipan Timona uprizarja sledeč tekstu (z vedno več krajšavami besedila proti koncu), najprej s tako rekoč estradnim slavljenjem v nekakšnih novodobnih palačah (v tem delu je scensko – scenograf je Marko Japelj – dominanten nekakšen korporativni sivi marmor, opravka imamo z mikrofoni, atraktivnimi spremljevalkami glitterrati stremuhov, z nekakšno medijsko ozaveščenostjo), nato pa v puščobi planjave, polne odpadlega listja, sredi katerega si Timon koplje grob. Z efektnimi intervencijami se ne varčuje: za začetek nov prevod, pa več kot deset statistov, ženski ples zgoraj brez v koreografiji Nastje Bremec in Michala Rynia, vožnja s prižganim težkim motorjem, opazna glasba Alda Kumarja, brutalno obnašanje izterjevalcev, na koncu z Alkibiadom na oder pridrejo celo nekakšni vstajniki. Vsega je, tudi zagnanosti igralcev – v prvi vrsti kajpak suverenega Bineta Matoha v naslovni vlogi –, a vendarle umanjka jasnejša razgrnitev, kaj naj bi vse to imelo opraviti z »usodo nas vseh«.
Proletarec, kulturnik, slehernik?
Pipan sicer pravi: »Timon Atenski, to so fragmenti, črepinje, razbitine drame, nekoč morda zavržene in odvržene v koš za odpadke; tako ga tudi mi uprizarjamo in pozornemu gledalcu prepuščamo, da jih sam zlepi v strukturo/celoto, ki bo v skladu z njegovim razumevanjem sveta. (…) Njegova resničnost, če zelo poenostavim, temelji na dejstvu, da se v njem zgošča neka resnica, da je sečišče resnice, resnice časa, sveta, tega, kar živimo.« To zveni ambiciozno, a vendar bi gledalcu koristil še kakšen gledališki namig poleg sodobnih manir in oblek, da bi se boljše znašel v tem svetu »radikalnega ljudomrzništva, v katerem je kopičenje in izginjanje denarja najpomembnejša zgodba«, kot zapiše Koloinijeva.
Timon je dobrotnik, ki vse razda »prijateljem«, ti ga zapustijo takoj, ko ne zmore več »plačevati« njihove naklonjenosti – on pa zato goreče zasovraži ves svet. Verjetno se moramo vprašati, kdo je (bil) torej ta dobrotnik? Dosleden odgovor je težak, saj gre za dve zelo različni osebi: morda je to knjigovodsko dlakocepstvo, vendar o izvoru Timonovega premoženja (že iz besedila) ne izvemo nič. Prav tako ne vemo, kaj je motiv njegove radodarnosti. Motiv koristoljubja njegovih podrepnikov in poznejših izdajalcev je seveda jasen, tako kot tudi Timonovo poznejše sovraštvo tistih, ki jim je čistega srca dajal, oni pa njemu nočejo. Pri tem pa Timon ni dajal tistim, ki bi bili zares potrebni pomoči (kot denimo ustanovitelj Microsofta Bill Gates, ki že več kot desetletje z milijardami dolarjev financira cepljenje otrok v najrevnejših državah sveta), temveč tistim, ki so se mu prilizovali. Z drugimi besedami, svet je, kakršen je, čudak je bil Timon, dokler si je to lahko privoščil – ko si več ne more, pa postane tak kot vsi in za svojo nesrečo krivi vse razen sebe.
Kdo je torej Timon v novogoriški uprizoritvi? Je sodobni proletariat, ki se je razdajal, dokler je zmogel, zdaj pa ga vsi izžemajo – denimo v Atenah? Je javni sektor, pri nas in po vsej Evropi, ki ga brezobzirni pohod kapitala zmanjšuje, kolikor le more? Je slovenska kultura, ki je narod povzdignila v nacijo, zdaj pa trepeta za svojo usodo? Vse to bi lahko bil in po svoje tudi je, a v predstavi ni izpostavljeno. S tem seveda omogoča gledalcu, da v uprizoritvi išče, kar hoče, kar pa je precej neambiciozno zlasti glede na zadnji izrečeni stavek: »Vrnil se bo.« Kdo torej? In kdaj in kako, gleda na to, da uprizoritev »govori o koncu in propadu države in o radikalni deziluziji, ki jo živimo danes«. Radikalni deziluziji navkljub Pipanov Timon namreč ne umre.
Pogledi, let. 4, št. 19, 9. oktober 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
