Konceptualna komikultura
16. 11. 2015
Globoko v jeseni so premiero doživele tri predstave, ki na komičen način tematizirajo zgodovino umetnosti ali pa v sproščenem dramskem tempu zgodovino humorja. Perica Jerković je pripravil avtorsko monokomedijo Zgodovina selfi butla, Andrej Rozman - Roza je napisal, režiral in odigral stransko vlogo v drami ATL 220 ali Neznani Linhart, Lado Bizovičar s soigralcema Jašo Jamnikom in Jernejem Čampljem pa je pod taktirko Primoža Ekarta uprizoril tekst Jureta Karasa z naslovom Slovenska literatura od A do Ž.
Zanimivi so že trije povsem različni načini novinarskega dostopa do predstav. Za prvo mi je avtor sam ponudil vstopnico, saj sva se nekajkrat že pogovarjala in se zaveda, da je nastopil tudi čas za bolj kritičen pristop k obravnavi stendapa. Predstavo sem si imel v vsakem primeru namen ogledati in vstopnico sem sprejel brez zadržkov. Za Bizovičarjevo predstavo, ki bo po Sloveniji gostovala pod okriljem Špas teatra, sem dobil uradni piarovski odgovor, da bo premierna predstava za novinarje organizirana šele v decembru, vseslovenski niz »predpremier« pa da je plačljiv. Kupil sem vstopnico in se odpeljal v Mengeš. Dostop do tretje predstave, ki jo producira Rozinteater in se je zgodila v dvorani, poimenovani po glavnem protagonistu Linhartu, je bil klasičen: nekaj elektronskih sporočil, prek katerih sem se prebil do akreditacijskega oddelka, tam naj bi moje ime zapisali v glomazni računalniški sistem, na blagajni pa me v sistemu kljub vsemu niso našli (a sem vstopnico na koncu vendarle dobil). Ni kaj, pluralnost smo dosegli, velja pa tudi to, da je kakovost predstav precej usklajena z načinom pridobitve vstopnic.
Rojen v sebku
Perica Jerković je v krajših nastopih v zadnjem času preizkušal novo gradivo in na Panču 2014 zmagovito uprizoril črnohumorno klasiko Aristokrati. A ko sem se odpravil pogledat Zgodovino selfi butla, se mi vseeno ni svitalo, kaj naj pričakujem. Komik je skočil na vlak aktualnega problematiziranja selfiejev ali sebkov, kot jim tudi reče materinščina, toda v predstavi se na fenomen, ki se zdi na površju nič več kot »aktualen«, ozre s povsem drugih stališč: z vidika nostalgičnega družinskega spomina in minljivosti, z vidika kulturne preteklosti ter z vidika družbene prelomnosti. Predstavo zasnuje kot poučni vlak skozi zgodovino človeškega upodabljanja sebe – od jamskih slikarij do flamskih avtoportretov, od črno-bele fotografije do gibljivih slik, od mobilnih telefonov do interneta.
Nekoč so drage slikarske portrete naročali samo najbogatejši plemiči, danes lahko avtoportret s pomočjo tablice in telefona naredi vsakdo – tudi begunec, ki se fotografira pred gorečim šotorom v Brežicah. Jerković seveda ne zaobide družbe narcisizma, ki sebke proizvaja in jih na družbenih omrežjih objavlja iz sekunde v sekundo, toda avtor najde v tem poleg konca sveta tudi samoironijo, ki se vsaj na daleč zdi podobna renesančni brezsramnosti ob lastnem izgledu oz. ob vseh pomanjkljivostih neverjetno grajenega človeškega telesa.
Govorimo lahko o eni prvih, če ne o sploh prvi stendapovski monokomediji pri nas, ki ima za sabo enoletno študiozno pripravo, trdno konceptualno zasnovo, hermetično dramsko strukturo, dovolj spodobno odrsko dinamiko (zaslon na velikem telefonu, kjer podobe švigajo usklajeno z nastopom in kjer se kot gosta pojavita Tin Vodopivec in Klemen Slakonja) in jasno avtorsko poanto, kar je nekako največ, kar lahko od stendapa sploh pričakujemo. Dlje od tega ne gre, od tu dalje se začne teater v pravem pomenu besede. Tisto, kar Jerkovićev nastop loči od popolne monokomedije, je prostor za improvizacijo.
Smeh niti ni vprašanje. Če te ne žgečka v smejalnih mišicah, te žgečka v možganih, in pot od enega do drugega organa niti ni predolga, ne glede na gledalčevo predznanje. Zadnja leta smo videli kar nekaj šovov, ki so se trudili doseči prav to in so imeli tudi boljše naslove od pričujočega, na koncu pa so se izkazali za dokaj razpršene. Zgodovina selfi butla je pravzaprav najboljši dokaz za to, da naslov sam po sebi še ne naredi predstave …
Srčna zgodba s poučnimi opombami
Začuda je naslov Rozove predstave ob 220-letnici smrti prvega slovenskega dramatika Antona Tomaža Linharta veliko bolj usklajen s potrebami sodobnih komunikacijskih naprav. Pred očmi lahko vidim, kako najstnica med predstavo tipka prijateljici v telefon: »Stara, zdajle ne morem, sem na ATL 220 ...« »OMG, WTF = ATL 220? LOL!!!«
Nekako v stilu Passiona de Pressheren je Roza tudi na Linharta pogledal v človeški luči, z raznovrstnimi banalnostmi, ki pritičejo avtorju Županove Micke pa kapitalistu in mecenu Žigi Zoisu ter njunemu pivsko-prijateljskemu krogu, kateremu z minimalistično vlogo streže Matiček Roza osebno. Gre pa tudi za zgodovinopisje. Drami se pretirano ne smejimo, ali pa je bilo to nemara zaradi občinstva, ki je v hram slovenske kulture vendarle vstopilo z drugačnim korakom in v nekoliko drugačnih čevljih (kot na primer v Špas teatru) in ga je tematiziranje meščanstva, izobraženstva in oblastništva morda malce skrbelo? Bojazni so bile vsekakor odveč. Roza je s pomočjo mlade igralske ekipe ustvaril komad, ki na piedestal – ne glede na družbeno ozadje – povzdigne posameznikovo prizadevnost, tudi kadar gre ta na videz vnemar, kot denimo pri ravnatelju in narodnemu buditelju Blažu Kumerdeju, ki je vrsto let sestavljal slovensko slovnico, vendar je ostala le v rokopisu.
Je pa predstava smešna v tem, da v dramske konflikte vriva enciklopedično znanje (tako v dialogih kot tudi na tablah, ki sestavljajo kuliso), zaradi česar se soočimo s šolsko-filozofsko pašo za možgane. To se najprej zdi čudaško, kmalu pa izpade kot sijajna poživitev, četudi spodjeda dramaturško pravilo, po katerem se je treba v velikem loku izogibati pojasnjevanju. Roza zaobjame to pojasnjevanje z velikim zamahom, ne da bi zanj žrtvoval srce zgodbe. Pripoved v resnici rabi nekaj časa, da se razživi, toda ko se dokončno razraste, slutimo, da nas ne bo pustila praznih rok. In res je tako. Predstava ima emancipatorni učinek na slehernika in obenem brez vsake prisile poenoti različne družbene plasti že s samim subjektom obravnave. Prav humor za množice – torej žanrska dramatika, v katero je skorajda po naključju zakorakal birokratski pisun Linhart – je bil namreč tisti, ki je pomagal vzpostaviti jezik in posredno tudi narod. Davno pred orožjem.
Literatura brez ljubezni
Drugi del trilogije, ki jo do zdaj povezujeta le Jure Karas kot pisec in Lado Bizovičar kot osrednji nastopajoči, je po muski vzel pod drobnogled literaturo. Pogumno dejanje, če nameravaš iti korak dlje od stereotipnega dojemanja knjižne kulture, ki trdi, da Slovenke in Slovenci »ne beremo« in da smo sposobni snovati le depresivne, dolgočasne, trpke, bolestne in pijanske literarne stvaritve. Na žalost namen predstave ni bil pogledati dlje in Bizovičar je med nastopom celo večkrat priznal, da knjig niti ne bere. Čemu potem predstava? Gre za odločno in jasno artikulirano izpoved ne-bralcev? Žal niti to ne, temveč za osnovnošolski sprehod po velikanih slovenske pisane besede, izvzemši tako rekoč vsako žensko sled.
Avtor besedila Jure Karas, član humorističnega dueta Slon in sadež, zadnje raziskave bralske kulture obrne precej po svoje in preprosto sklene, da se pri nas ne bere, kar seveda ne drži. Že vrsto let smo zelo blizu svetovnemu vrhu po prostem času, ki ga preživimo s knjigo, podobno velja za obseg knjižničnih izposoj na prebivalca; seveda pa drži, da knjig ne kupujemo, da se spopadamo z nizko funkcionalno pismenostjo in da si najraje izposojamo ljubezenske ter kriminalne romane ameriško-skandinavskega izvora. Izhodišče je torej bolj kompleksno in manj črno-belo, kot nam ga skuša podati predstava, ki si sicer več daje opraviti s poezijo kakor s prozo.
Koncept je slediti črkam iz abecede in se prosto po Prešernu ustavljati pri tem ali onem geslu, priimku, junaku. Če je iz Slovenske muske od A do Ž vela iskrena ljubezen do objekta smešenja, torej do glasbe, in prizanesljiva naklonjenost do subjektov smešenja, torej do glasbenikov, nam pri Slovenski literaturi od A do Ž ostane le druga komponenta. Zato nasedemo na prikritem posmehovanju prozni besedi, kjer avtor ne upošteva niti lastnega dela, če vzamemo v obzir, da so tudi drame prvotno zapisane črno na belem. Glavnine občinstva to kot da ne zmoti, saj predstavo vežejo prepričljive glasbene točke in solidni skeči, še posebej kadar jih Karas zapiše v verzih. Na trenutke uspe trojici na odru pričarati osupljivo muzikalično vzdušje z izjemno pevsko interpretacijo in sijajnim stihoklepstvom, ki si drzne iti daleč čez mejo. Toda če se bosta Karas in Bizovičar v tretjem delu lotila »slovenskega filma od A do Ž«, ne bi bilo slabo, če bi to namesto na odru naredila v glasbenem filmu, drugače jima naklonjenost mediju spet lahko spolzi iz rok.
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
