Korekten, a tudi plehek ples stereotipov
Julija in alfa Romeo. Režija Blaž Završnik. Slovenija, 2015, 83 min. Kolosej, Cineplexx, Ljubljana, Maribor, Kranj, Koper, Celje, Novo mesto, Murska Sobota
24. 09. 2015
Strokovna žirija 18. festivala slovenskega filma je Završnikov drugi celovečerec, najstniško romantično komedijo Julija in alfa Romeo, povsem spregledala, saj mu ni namenila prav nobene vesne. A vseeno bi si upali reči, da si tega Završnik ne jemlje pretirano k srcu. Poln ustvarjalnega zanosa, ki ga je vsesplošno navdušenje nad njegovo z vesno za kratki film nagrajeno študijsko kratkometražno glasbeno komedijo Nad mestom se dani le še stopnjevalo, se je takoj lotil dela na celovečernem prvencu, pri tem pa je novinarjem suvereno in brez pomislekov pojasnjeval, kako ga kot avtorja zanima le snemanje gledalcem všečnih del. Zato je nemudoma pritegnil mojo pozornost, saj so pri nas taka prostodušna iskrenost in neposrednost ter nedvoumno in predvsem neprikrito zavračanje avtorskega pristopa in k temu pripadajočih umetniških stremljenj še večja redkost kot Pahorjeve pomilostitve. Namreč, tudi tisti, ki povsem nedvoumno snemajo komercialne filmske projekte, si tega povečini skorajda ne upajo na glas povedati, saj pri nas na žalost (in na veliko začudenje tujcev, predvsem tistih, ki prihajajo iz držav z urejeno nacionalno kinematografijo ter dolgo in bogato filmsko tradicijo) še vedno vztraja nesmiselni in na povsem zgrešenih domnevah utemeljeni predsodek, ki komercialno naravnanim projektom odvzema vso umetniško kredibilnost.
»Julija in alfa Romeo je sicer korektna, a povsem brezosebna in pretirano stereotipna, žal pa tudi vse preveč plehka romantična komedija.«
Zato me je Završnikova odločenost, da se kot avtor zaveže komercialno nastrojenim projektom, prijetno presenetila in hkrati pritegnila. Tako zaradi tega, ker delim prepričanje, da lahko tudi tovrstna dela premorejo ustvarjalni presežek; še veliko bolj pa zaradi Završnikovega nespornega talenta in suverenega obvladovanja filmske govorice. Prepričan sem, da vsaka nacionalna kinematografija potrebuje tudi tovrstna dela, če se hoče celovito in koherentno razviti. Zato je Završnik prebujal upanje, da bo slovenski film končno dobil avtorja, ki bo kontinuirano in na visoki ravni ustvarjal taka dela. Njegov prvenec Pot v raj je sicer znova nakazal njegov ustvarjalni potencial, a ta se v njem še zdaleč ni udejanjil. A tudi zdaj, po ogledu njegovega zadnjega dela, ki se je kot prvo delo nove filmske letine podalo na pot po domačih kinodvoranah, se vtis žal ni spremenil.
Julija in alfa Romeo je sicer res tisto domače delo, ki se je do danes še v največji meri približalo hollywoodskim zgledom v tem žanru. Završniku bi celo priznali, da brez dvoma pozna sodobne primerke tovrstne produkcije, da skratka gleda tudi tuje filme. A njegova zgodba o Tilnu, kljub zanimivemu nastavku – njegovo dekle ga s stalnim erotičnim draženjem, ki pa mu namesto udejanjenja spolnega akta sledijo njeni brezpogojni umiki, tako »spravi ob pamet«, da ubogi fant postane vraževeren – v razvoju vse preveč dobesedno sledi stereotipom žanra, njegovo »avtorstvo« pa se v tem, veliko ambicioznejšem projektu (v primerjavi s kratkometražcem, pri katerem je tako blestel) skoraj povsem izgubi. Tako je Julija in alfa Romeo sicer korektna, a povsem brezosebna in pretirano stereotipna, žal pa tudi vse preveč plehka romantična komedija. A bodimo do Završnika korektni in dodajmo, da je taka ne nazadnje tudi večina tistih hollywoodskih del, s katerimi bodo primerjali njegovo Julijo. Toda to še ne pomeni, da smo nad njim obupali. Tudi Julija namreč premore posamezne, žal sicer res redke momente, ko Završnik s posameznim gagom, nenavadno mizanscensko rešitvijo ali nepričakovanim obratom v pripovedi potrdi, da se v njem še vedno skriva nekaj več, nekaj drugačnega, nekaj, kar odstopa od spektakla stereotipnega, ki smo mu sicer priča in kar ohranja pri življenju upanje, da se bo nekoč to le uspelo udejanjiti tudi prek dela kot celote.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
