Razstava Jakova Brdarja v Galeriji TR3
Kristus/Jaz
Foto: Igor Modic
03. 07. 2012
Najbolj uspešna stvaritev Jakova Brdarja je Jakov Brdar. Okolju ustrezno se je oblikoval po zgledu Riharda Jakopiča; ta se je Slovencem vtisnil v spomin kot Ustvarjalec, predvsem, ker se je pri oblikovanju svoje podobe zgledoval pri liku Stvarnika, kakor so si ga zamislili italijanski visokorenesančni umetniki z Michelangelom na čelu. A Michelangelo je bil, kakršen je pač bil, precej manj impresiven tako od Jakopiča kakor od Brdarja.
Zunanja podobnost je pomembna, ni pa edina. Jakopič je bil umetnik velike geste in takšen je tudi Brdar: zamah s čopičem je nadomestil z dolgim potegom krempljasto razširjenih prstov, ki je postal njegovo znamenje, njegov pravi podpis – če ga na nekem njegovem kipu ni, to ni »pravi Brdar«. Ob tem so njegove roke, roke virtuoza, postale znamenite, o njih so posneli vsaj en film in k pesniškim izlivom so silile ljudi, ki so vse prej kot pesniki.
Mi, vi, oni, 10. stol. pr. n. št.
Še ena skupna točka je patetika. Jakopič v glavnem sicer ni bil patetičen; takšen je postal le na javnosti namenjenih delih, na Izjavah, včasih na tabelnih slikah, predvsem pa na velikih slikarijah, pa naj so to olja ali freske; za te je naredil vrsto študij, na katerih lahko spremljamo razvoj in utrjevanje ustreznih likovnih formul. – Tudi Brdar je patetičen predvsem v delih, namenjenih javnosti, pri čemer je njegova osnovna formula sorodna Jakopičevi: poudarjeno prisiljene, »mučne« poze, ki naj gledalca prepričajo o trpljenju upodobljenih likov. Manjka pa tisto, kar je Jakopič mimogrede dosegel z barvo, predvsem z rdečo, in ker je Brdar po osnovnem prepričanju izrazito tradicionalističen kipar, ki mu niti na misel ne pride, da bi kipe polihromiral ali da bi kombiniral razne materiale, mora svoje like razmesariti; krempljasti poteg se s tem seveda odlično ujema.
Na razstavi v ljubljanski Galeriji TR3 je takšen predvsem kip iz leta 2012, ki je v katalogu naslovljen Kristus, na razstavi pa Jaz. Tu se srečujemo s še eno od značilnih sodobnih zmešnjav z naslovi; nadaljuje jo tudi podnaslov kipu posvečenega članka, ki ga je za razstavni katalog napisal Andrej Medved, CORPUS HERMETICUM ARTISTI KOT CORPUS CRISTI [sic]. Od kod se je vzel »artistus«, ni jasno; najprej se zazdi, da želi Medved postati naslednik tistih humanistov 16. stoletja, ki so se radi poigravali z latinščino in si pri tem vneto izmišljali nove besede, vendar druga napaka takšno razlago zanika. Ne glede na vse to pa o osnovnem sporočilu ni dvoma: Brdar se enači s Kristusom, vendar zgolj z njegovim trpljenjem in brezupom. V tem smislu se znova bliža Jakopiču, a samo bliža. Jakopič je bil človek mnogih razpoloženj in v njegovem opusu ni težko najti globoko pesimističnih slik, »brezupne« pa ni nobene; končno je bil Ustvarjalec – in Ustvarjalec brezupu ne more podleči.
Razlike so v tem primeru gotovo osebne, brez dvoma pa so tudi posledica okolij, v katerih so dela obeh umetnikov nastala. Jakopič je bil meščan, ki je delal za meščane; nad svojim okoljem se je seveda neprestano pritoževal, ni pa ga preziral. Brdar bi se verjetno najbolje počutil v istem okolju, a tega ni več: v zadnjih letih je bilo doseženo tisto, česar ni bilo mogoče doseči v desetletjih po drugi svetovni vojni – meščanstvo je skoraj uničeno, ne samo v Sloveniji, in tako se je Brdar odločil, da se bo udinjal tistim, ki ga uničujejo, novokomponirani kleptokraciji. Tu pa se pojavi problem: ker je po osnovnem prepričanju izrazit modernist (protislovij v njegovem primeru ne manjka) in torej do svojega okolja mora biti kritičen, mora najti način, kako naj se kot kritik izkaže.
Ikonografsko so Brdarjeva dela vedno zapletena; predvsem je v njih veliko (bolj ali manj) prikritega simbolizma, nekaj tam, kjer ga išče Andrej Medved, in nekaj drugod. Razkrivati ga je mogoče na razne načine; eno od poti npr. nudijo živalske upodobitve. V Brdarjevem kiparskem kozmosu se živali praviloma pojavljajo kot nasprotje nečistemu človeštvu in proizvodom njegove domišljije: značilno je že, da Brdar na njihovih upodobitvah zlepa ne uporablja patetičnih formul. (Očitna izjema je Maistrov konj, ampak ta je pač del javnega spomenika.) S svojega vzvišenega položaja pa se živali ljudem lahko tudi posmehujejo in jih karikirajo: v tem smislu so med Brdarjevimi motivi najbolj značilne piranhe, ki so se v javnem prostoru pojavile na ograji ploščadi med Tromostovjem in Zmajskim mostom in takoj vzbudile vprašanje, kaj imajo opraviti z Ljubljanico, saj jih v njej – kolikor je znano – ni najti. Odgovor je preprost: z Ljubljanico nimajo nobene zveze, brez dvoma pa imajo zvezo z ljudmi, ki so ploščad dali postaviti. To potrjuje tudi eno najbolj odkrito kritičnih in napadalnih Brdarjevih del, Gomila hlastajočih piranh iz leta 2005, ki bo nekoč – če je prej ne bodo uničili – postala poučen spomenik obdobju (slovenskega) neoliberalizma, tako tistega z lažne levice kakor onega z lažne desnice.
Piranhe so torej droben, a ključen element najnovejši slovenski zgodovini posvečene celote, ki jo je Brdar sestavil iz svojih starejših del in jo učinkovito zaokrožil z leta 2008 nastalim Izgonom iz raja. Isti osnovni temi so posvečeni tudi v Galeriji TR3 razstavljeni kipi. Na to opozarja predvsem delo z naslovom Mi, vi, oni, 10. stol. pr. n. št., ki pa v razstavnem katalogu ni niti reproducirano niti omenjeno: zdi se, da Brdar sporočila razstave ni hotel vnaprej razglašati in je zato skulpturo dodal v zadnjem trenutku, takrat pa je preimenoval tudi Kristusa. – Delo sestavljajo odsekane veje, s katerih visijo bohotni sadeži in človeške glavice. Nekateri od obrazov učinkujejo »keltsko« in vsi arhaično; to je tudi edini poudarek, ki celoto povezuje z obdobjem pred našim štetjem, seveda pa anahronizmi opozarjajo, da Brdar ne govori o davno minulih časih. Poleg tega so liki enaki ali vsaj podobni tistim, ki jih srečujemo na enem od njegovih ključnih del, množici pogubljenih, ki jih po sredi Ključavničarske ulice speljanem jarku za odpadke od Mestne hiše odplakuje na gnojišče in v temo.
V isto smer kot odsekane veje na razstavi vodita tudi oba letos nastala ptičjaka, Ona in On. Ikonografsko (v glavnem pa ne tudi oblikovno) izvirata iz mikrokozmosa Velikonočnega otoka, kjer so ptičjaki najpomembnejši simbol uničenja stare civilizacije in zmagoslavja nove, precej bolj primitivne. Res pa je tudi, da je to le eno od sporočil obeh del. Še zlasti v primeru Njega je očitno, da sta bitji brezspolni, na vprašanje, zakaj tako, pa je mogočih veliko odgovorov. Brezspolni so tudi ptičjaki z Velikonočnega otoka, ki pa (tudi zato) ne nastopajo v parih; Brdar ve, da so moški akti v očeh slovenske publike še bistveno bolj problematični od ženskih; Brdar je, spet kakor Jakopič, sramežljiv – seveda pa je sramežljivost zgolj simptom in ne vzrok; Brdar ima (spet kakor Jakopič) s spolnostjo takšne in/ali drugačne probleme. In tako naprej: kastracija je brez dvoma simbolična, vprašanje, kaj zaznamuje – objektivno politično izjavo, subjektivno stisko, oboje ali oboje in še nekaj tretjega in četrtega –, pa ostaja odprto, kar avtorju seveda docela ustreza.
Vsekakor pa takšni zapleti dokazujejo, da Brdarjevih del niti v vsebinskem niti v likovnem smislu ni mogoče razlagati z enega samega vidika, pa naj bo ta družbenokritičen, hermetičen ali katerikoli tretji. Nove vidike je treba odpirati, vendar ni mogoče pričakovati, da bo eden od njih dal dokončni odgovor na vsa vprašanja, še toliko manj, ker si Brdarjeva hotenja in njegovi zgledi, kakor rečeno, med sabo vedno znova nasprotujejo in ga vlečejo vsak v svojo smer. Seveda pa je na takšnih nasprotjih zgrajen skoraj ves njegov opus: Kristus/Jaz odkrito kaže, da je Brdar raztrgan umetnik, a če ne bi bil takšen, ne bi bil Brdar.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
