Kritično motrenje sedanjosti
Kot je mogoče sklepati iz spremnega besedila, se je kuratorica razstave, Meta Krese, pri snovanju naslonila tudi na misli teoretika Johna Bergerja, ki se je precej ukvarjal s fotografijo, njenim položajem in vlogo v življenju predvsem zahodnih družb. Mednje smo se v zadnjih dveh desetletjih, v mnogočem le formalno, v marsičem pa zares, vključili tudi mi, s čimer je kar nekaj misli Bergerja in ostalih teoretikov fotografije postalo bolj kot prej aktualnih tudi pri nas. V »vizualnih časih« hitro izmenjujočih se medijskih podob na fotografijo, tudi na takšno, ki želi opozarjati na nerazveseljivo družbeno realnost, preži nevarnost, da njene pripovedi podležejo vsesplošno razširjenemu relativiziranju, vse bolj prisotni otopelosti in nekritičnemu izenačevanju različno iskrenih in zavezujočih vsebin. Obstaja celo nevarnost, da slehernika, ki zasilno varnost vse bolj išče v zapiranju v svoj mali izolirani svet, podobe trpljenja drugih navdajo predvsem z varljivim občutkom samozadovoljstva, z ugotovitvijo, da njemu, hvala bogu, sploh še ne gre tako slabo.
John Berger, po materi baje tržaški Slovenec, v enem svojih spisov kot model za relevantno, zgodovinsko utemeljeno in potencialno mobilizirajočo fotografijo priporoča takšno, ki bo hkrati vključevala osebno, politično, ekonomsko, dramatično, vsakdanjo, zgodovinsko … razsežnost, nagovarjala torej na različnih ravneh ter vsebovala sugestivnost in kritično ost. Razstavljena dela temu priporočilu načelno ustrezajo, nas pa seveda vsak od sodelujočih nagovarja na svoj posebni, individualni način. Večinoma gre za znana fotografska imena, katerih dela pa poznamo iz različnih kontekstov. Nekateri veljajo za fotografske reporterje, drugi za umetnike, tretji se preživljajo z reporterstvom, ob tem pa fotografirajo še za svojo dušo … Svoja dela tudi sicer objavljajo in razstavljajo in večinoma jih dojemamo znotraj in v skladu z obrazci, vlogami, v katere so potisnjena, fotografije nekaterih so na primer natisnjene v določenih časopisih, revijah, v določenih vsebinsko zamejenih rubrikah. Vse to vpliva na način, kako jih dojemamo, na razstavi pa so vse fotografije vzete iz kontekstov, v katerih in za katere so nastale, ter izenačene, postavljene v funkcijo razstavnega gradiva. Tak, spremenjen kontekst omogoči njihovo drugačno, svobodnejše dojemanje, ki pa hkrati plačuje svoj davek galerijskemu načinu predstavitve in njegovim posebnostim … Neizbežne določenosti, prednosti in omejitve fotografskega medija in njegovega sprejemanja pač.
Večina avtorjev je predstavljena s po štirimi deli, ki so povezana v majhne, tematsko zaokrožene serije. Tako dobi gledalec bežen vpogled v njihovo fotografsko delovanje, hkrati pa se seznani z določeno vsebino, ki je sodelujoče tako ali drugače vznemirila.
Matjaž Rušt postavi pred nas portrete delavcev propadlega gradbenega podjetja Prenova, njihove premražene obraze, na katerih se mešajo utrujenost, otopelost, negotovost, šibka želja po uporu … in nas tako opomni na eno od sramotnih realnosti naše »socialne države«.
Manca Juvan se je tokrat osredotočila na življenje zapornikov našega največjega in najstrožjega zapora, tistega na Dobu, na ljudi torej, ki so se proti pravilom te družbe dovolj pregrešili, da jih je ta zaprla v očem večine nedostopno osamo. Iz serije dobimo vtis, da zaprtim ni bilo prav veliko do sodelovanja s fotografinjo, kar poudari distanco in po eni strani poveča, po drugi pa zmanjša sugestivnost fotografij. Zanimivo je, da se je avtorica uspela zapornikom oziroma zapornicam precej bolj približati v svoji odlični afganistanski seriji, kar, ob vseh razlikah, morda priča o tem, da še zdaleč ni vseeno, ali fotograf dela in objavlja doma ali v tujini.
Arne Hodalič je s svojimi posnetki opozoril na neprijetna dejstva iz življenja skupine tukajšnjih Romov, pokazal na resnično težak položaj nekaterih med njimi. Pri tem je uporabil tudi pristop, znan že iz njegovih v tujini nastalih serij – posnetek iz avtomobila, s katerim nazorno ponazori realno in simbolno razdaljo, ki upodobljence loči od radovednega prišleka v njihovo uborno naselje. Njegova fotografija z romskimi otroci ob oknu prestavlja enega od kvalitetnih vrhov razstave.
Tudi portretiranci Jake Gasarja so z roba, četudi pravzaprav pogosto živijo čisto blizu svojih srečnejših sodržavljanov. Razlogov, ki so jih potisnili na socialno margino, gledalec ne izve, je pa na pretresljiv način soočen z njihovimi posledicami, še toliko bolj, ker so v glavnih vlogah otroci in mladi.
Jure Eržen nam posreduje delček zgodbe o preminevanju nekoč ugledne tekstilne tovarne Mura. To stori s sopostavitvijo treh motivov, upodobitve obupanih delavk, v temi svetlečega se zdizajniranega napisa, ki opozarja na dolgoletni obstoj podjetja, in »manekenov«, v Murine obleke oblečenih ministra in predsednika vlade, ki sta prišla mirit delavsko nezadovoljstvo. A fotograf ta posnetek pomenljivo »odreže« nad njunimi usti; če malo karikiramo, vidimo torej »usta v elegantnih oblekah«. Rezultat tega in ostalih podobnih obiskov je namreč znan.
Motivi Jake Adamiča so s fotografskega stališča dovolj hvaležni, a tudi on je svoje delo opravil solidno. Je avtor, ki ustvarja naslovnice časopisa Kralji ulice in nekateri njegovi portreti naših klošarskih znancev z javnih površin so blizu vrhunskim stvaritvam znamenitih mojstrov s podobno motiviko. Tudi v gubah njegovih »modelov« se skriva marsikaj.
Borut Krajnc sodeluje s svojo znano serijo Praznine, izborom posnetkov s tisti trenutek praznimi obcestnimi plakatnimi mesti, kratkimi stiki v nenehnem toku reklamnih podob, za katerimi se skriva prav nič barvita realnost. V dialogu z ostalimi razstavnimi prispevki delujejo fotografije na nov, še sugestivnejši način.
Drugače se predstavljata Boštjan Pucelj in Primož Bizjak. Prvi pokaže obsežno fotografsko dokumentacijo projekta Pogled s strani, pri katerem je (lokalno zavedno) vlogo rdeče niti namenil prometnim ogledalom v rodni občini Novo mesto. Vsa je prav po birokratsko ovekovečil in popisal, seveda pa se je na fotografijah znašlo tudi vse, kar je okrog njih. Nastala je večpomenska odslikava realnosti nekega prostora. Primož Bizjak pa je, s štirimi fotografijami iz različnih časov, predstavil neko drugačno realnost, ki je sicer dobro znana, a le redko tako konkretno ponazorjena. Razstavlja portrete moških pripadnikov štirih generacij svoje družine, ki so bili vojaški obvezniki štirih različnih držav, v njihovem času delujočih na ozemlju Primorske. Zelo nazorna povezava zgodovinskega in osebnega.
V izrazitem kontrastu z vsemi omenjenimi deli so fotografije Igorja Škafarja, živahni portreti mladih sodobnikov, nastali za revialno rubriko. Označuje jih odprtost, sproščenost, barvitost, morda je z njihovo uvrstitvijo na razstavo kuratorka želela sugerirati razmislek o tem, kakšno bi življenje v naši mladi državi lahko bilo, pa žal ni. Razlika med temi in ostalimi deli vsebino obojih še podčrta.
Večina avtorjev je predstavljenih na za nas neobičajen način. Fotografije so, skupaj z informativnimi spremnimi besedili, pritrjene na pokončne deske, prislonjene ob zidove. Te dodatno zaokrožajo in ločijo posamezne zgodbe, hkrati pa so predmeti primerni za prevoz in morda nakazujejo prihodnjo »potovalno« naravo te dobronamerne razstave. Seveda ji želimo, da bi na svoji morebitni poti nanizala čim več postajališč, bi pa bilo zanimivo opazovati, kako bo to »karavano odrinjenih« sprejemalo občinstvo, ki ga s podobnimi zgodbami zalagajo tudi televizijski programi. Fotografija naj bi bila sicer načelno sugestivnejša od njih, a najprej jih bo morala pritegniti.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011