Izbor iz sekcij Predpremiere, Kralji in kraljice, Panorama svetovnega filma in Ekstravaganca
LIFFE: priporočamo
Ugrabitev Michela Houellebecqa
(L'enlèvement de Michel Houellebecq), r. Guillaume Nicloux, Francija, 2014, 92 min.
Film ni nikakršna izstopajoča mojstrovina ne zavoljo režije ali scenarija in fografije ne kateregakoli svojega sestavnega dela, z izjemo glavnega igralca, samega Houellebecqa. Zaradi njega je pripoved o treh fičfiričih, ki se odločijo, da bodo na hitro zaslužili z ugrabitvijo znanega pisatelja (čeprav jih ta prepričuje, da nihče ne bo voljan plačati odkupnine zanj), droben dragulj črnega humorja in politične nekorektnosti. Na trenutke se zdi, da utegne biti drobni, nergavi in momljavi literat pred kamerami naravni naslednik še enega drobnega, nergavega in malo bolj zgovornega intelektualca: Woodyja Allena. Podobno kot Allen tudi Houellebecq igra samega sebe, zato ima film dokumentarno vrednost in je njegov ogled obvezen za vse Houellebecqove predane oboževalce (ki bodo med drugim izvedeli, zakaj Houellbecq cigareto drži med sredincem in prstancem!). A. T.
Betlehem
(Beit-Lehem), r: Yuval Adler, Izrael, Nemčija, Belgija, 2013, 99 min.
Film se poigrava z zapletom, pogostim v panogah, kjer zaposleni iščejo človeške šibke točke in igrajo na čustva. Obveščevalna dejavnost je le ena od mnogih takih. Razi je izraelski agent, ki se čisto po očetovsko zbliža s svojim ovaduhom, še najstniškim Palestincem Sanfurjem. Tesen odnos med informatorjem in odjemalcem informacij je podlaga za uspešno delovanje sleherne resnejše obveščevalne organizacije – to je bil menda podatek, ki je dal misliti režiserju filma. Toda na tako spolzkih tleh, kot so izraelska, je vsakršen spodrsljaj lahko usoden … Betlehem je ganljiva (in grozljiva) pripoved, ki ne ponuja priložnosti za smeh, čeravno je prizor, v katerem se pripadniki Brigade mučenikov Al Akse (oboroženo krilo Fataha) in Hamasa skoraj stepejo za truplo enega od šahidov, ki je sodeloval z obema stranema, nekoliko obešenjaški. A. T.
Palo Alto
(Palo Alto), r. Gia Coppola, ZDA, 2013, 100 min.
Še eden od filmov, ki se navdihujejo v življenju najstnikov na kalifornijski srednji šoli, pri čemer najstništvo še zdaleč ni čas brezskrbnosti in nedolžnosti. Palo Alto se bolj nagiba k filmom tipa Mularija (Larry Clark, 1995), Pravila slačenja (Roger Avary, 2002 – ekranizacija knjige Breta Eastona Ellisa) in celo Spomladanske žurerke (Harmony Corine, 2012). S slednjim ga povezuje tudi eden glavnih igralcev, James Franco, ki smo ga očitno doslej po krivici imeli za topoglavega najstniškega oboževanca, saj je pri Palo Alto sodeloval tudi kot soscenarist, scenarij pa je nastal kar na podlagi Francove zbirke kratke proze z istim naslovom. Nastopajoči v filmu bi se po količini popitega alkohola in pokajenih cigaret lahko kosali z liki iz serije Oglaševalci. A. T.
Žurerka
(Party Girl), r. Marie Amachoukeli, Claire Burger, Samuel Theis, Francija, 2014, 95 min.
Že zgodba – ki je po besedah ene od režiserk resnična – je osvežujoče
nenavadna, še bolj pa njena filmska poustvaritev. Angélique je gospa pri šestdesetih, ki ji nihče ne reče gospa, ker kot najstnica v najbolj divjih letih preživlja noči v nočnem klubu. Ki je pravzaprav njeno delovno mesto, kolegice izza točilnega pulta in z droga pa njena družina.
Disfunkcionalna, a prisrčna. Zato se poroka z enim od klientov, ki jo ima za povrh na prav staromoden način rad, za Angélique ne zdi kot rešilna bilka, ki jo bo povlekla iz močvirja (tako kot recimo v Čednem dekletu), ampak jo pahne v hudo dilemo, kako bo zmogla vratolomen preobrat v svojem življenjskem slogu in se po desetletjih pod neonskimi lučmi na novo utelesila kot gospodinja. Žurerka je prava parada likov iz delavskega sloja francoske Lorene, propadle rudarske regije. Igralci, ki so videti kot naturščiki (in to najbrž nekateri tudi so), oblečeni v najbolj cenena oblačila iz katalogov Quelle, filmu dajejo pridih dokumentarca. A. T.
Otožno razdejanje
(Blue Ruin), r. Jeremy Saulnier. ZDA, Francija, 2013, 90 min.
Izčiščena, elegantna, dobro tempirana pripoved sledi skrivnostnemu bradatemu postopaču Dwightu, ki se ob novici, da je bil neki moški, s katerim si očitno deli del zgodovine, pravkar izpuščen iz zapora, loti krvnega maščevanja, ki mu v resnici še zdaleč ni kos. Podobno kot v še enem odličnem trilerju zadnje filmske letine Mraz v juliju (Cold in July, Jim Mickle), se v vlogi glavnega filmskega krvnika nekje globoko v vlažnem drobovju ameriškega juga tudi tokrat znajde dobri dečko brez kakršnih koli morilskih izkušenj.
Sveža interpretacija tipično ameriškega žanra trilerja maščevanja, obarvana s senzibilnostjo evropskega art filma ter na pravih mestih podmazana z želodec obračajočo masko (Saulnier je kariero začel kot masker in zna ceniti dobro filmsko mesarijo) in pobliski črnega humorja. Zgodba, v kateri ne boste čisto dobro vedeli, ali bi za svojega »junaka« navijali ali ne. Š. B.
Dvojnik
(The Double), r. Richard Ayoade. Velika Britanija, 2013, 93 min.
Nadrealistična, v vse odtenke rjave potunkana ekranizacija istoimenske povesti Dostojevskega. Jesse Eisenberg v vlogi medlega uradnika, ki ga spravlja ob pamet popolna nesmiselnost njegove bedne, neznatne, nepomembne eksistence. Njegov obup se stopnjuje, ko v službi dobi sodelavca, ki mu je po videzu na las podoben, sicer pa je njegovo pravo nasprotje – karizmatičen, priljubljen in uspešen pri dekletih.
Črna komedija, ki bolj kot z zgodbo in dramaturgijo prepriča s svojo gosto, temačno, distopično atmosfero ujetosti v sistem in lastno glavo, prepričljivim Eisenbergom v dvojni vlogi in bizarno komiko. Š. B.
Fair Play
(Fair Play), r. Andrea Sedláčková. Češka, Slovaška, Nemčija, 2014, 100 min.
Obrtno odličen filmski izdelek s klasičnim, linearnim načinom pripovedi in dobro, v kremplje restriktivnega socialističnega sistema, ki ne tolerira muhavosti, trdno usidrano zgodbo. Ana, talentirana mlada atletinja, ki lovi normo za olimpijske igre, pade v oko državnim organom, zadolženim za iskanje kandidatov za tajni nacionalni dopinški program. Njeni rezultati pod vplivom skrivnostne strombe zletijo v nebo, njeno telo pa začne plačevati davek, zato se Ana znajde pred težko življenjsko dilemo.
Zgodba je izmišljena, skrivni dopinški program socialistične Češke pa je malo znano dejstvo. Fair Play je športni film, a veliko več kot le to – Sedláčková uspe otipljivo poustvariti represivno ozračje časa, ko so bili ljudje prisiljeni lagati, ovajati in izdajati, če so hoteli rešiti svojo kožo ali zaščititi bližnje. Š. B.
Nočne poti
(Night Moves), r. Kelly Reichardt. ZDA, 2013, 112 min.
»Nočne poti« je ime, ki ga nosi barka, na katero trije radikalni okoljski aktivisti naložijo vreče razstreliva in z njim vržejo v zrak jez rečne elektrarne. Čeprav so storilci znani že na začetku, filmu Nočne poti ne manjka suspenza in zlovešče, temačne atmosfere (večina filma se odvije ponoči), ki daje vedeti, da se prava drama začenja šele po storjenem dejanju. Ekoteroristični triler, ki ga ne zanimajo razlogi, ki so tri protagoniste pripeljali v kočljivo situacijo, ampak psihosocialne in etične posledice dejanja, ki je v teoriji videti nadvse plemenito, v praksi pa se izkaže za nekaj povsem drugega. Š. B.
Veliki, zlobni volkovi
(Mi mefahed mezeev hara), r. Aharon Keshales, Navot Papushado. Izrael, 2013, 110 min.
Ko policija izpusti na prostost moškega, osumljenega umorov majhnih deklic, se oče ene izmed žrtev nameni iz njega iztrgati priznanje s pomočjo orodja iz domače delavnice. Če povem, da je Quentin Tarantino film Veliki, zlobni volkovi razglasil za najboljši film leta 2013, potem najbrž veste, kaj približno lahko pričakujete – zmečkane kosti, prežagane aorte, izpuljene nohte, ocvrto kožo, bizarno komične like in črnohumorne dialoge.
Ta v nekakšno privzdignjeno, skoraj pravljično vzdušje zavit torture porn pa ima tudi družbenokritičen podtekst. Volkovi na svoj čudaški način polemizirajo z mačistično, paranoično izraelsko kulturo, ki v imenu varnosti na nasilje odgovarja z nasiljem in se z vsako novo akcijo samo še bolj zapleta v zanko brez izhoda. Nikakor ne film za vsak okus, a bonbonček za oddelek ljubiteljev groze in gnusa. Š. B.
Težko je biti bog
(Trudno byt bogom), r. Aleksej German. Rusija, 2013, 177 min.
Festivalski veterani vedo povedati, da se je vročično pričakovanje tega filma v zadnjem desetletju stopnjevalo do mitskih razsežnosti. K temu je pripomogel razvpiti literarni dvojec bratov Strugacki, ki sta (tako kot že pri Stalkerju Tarkovskega) avtorja literarne predloge, še bolj pa German sam, ki je s svojo obsedenostjo po popolnosti snemanje novega dela spremenil v 10-letni maraton, med katerim so nekateri igralci celo umrli, nadaljnja tri leta pa je posvetil montaži. Nastala je monumentalna, skoraj triurna pripoved o človeški antropološki odpravi na planet Arkanar, kjer naj bi sredi nekakšnega srednjega veka in vladavine totalitarnega režima opazovali vznik renesanse. Seveda pa Germanovo delo ni znanstvenofantastični spektakel, kakršne nam danes ponuja Hollywood, temveč vizualno osupljiva in silovito kritična meditacija o nesprejemljivosti tega, da sredi družbene krize intelektualna elita ostaja nedejavna. D. V.
Ljubosumje
(La Jalousie), r. Philippe Garrel, Francija, 2013, 77 min.
Čeprav je Garrel posnel že okrog trideset celovečernih del, pa je tisto, kar nas najprej osupne pri Ljubosumju, svežina njegovega avtorskega izraza. Res je sicer, da se Garrel znova zateče k črno-beli podobi, da se znova ozira v intimo ter da znova govori o ljubezni ... Pa vendar: Ljubosumje nas začara že z uvodnimi podobami, s podobo tiste ženske, ki je obsedela v tišini, vdana v usodo. Čeprav je zaznati njeno razočaranje in grenkobo, pa nanju kmalu pozabimo. Siloviteje nas pritegne ta pristni, skoraj otipljivi lik ženske, tako krhke, a hkrati močne. In nič ne de, če kmalu postane jasno, da bo tokrat govora predvsem o ljubezni kot »želji po trpljenju« – kot eno izmed dveh možnosti udejanjenja ljubezni opredeli Georges Bataille (druga je komedija) –, saj nas bodo v tem Garrelovem premisleku občutka krivde in obupa v ljubezenskem razmerju očarali predvsem njegovi liki, tako živi, tako človeški, da se ob njih v kinu res ne počutiš več sam. D. V.
Odmevi preteklosti
(Mula sa kung ano ang noon), r. Lav Diaz, Filipini, 2014, 338 min.
Lav Diaz je avtor, na katerega bi morali biti pri nas še posebej pozorni. Čeprav smo v zadnjih nekaj letih priča procesu njegovega vpisovanja v (nespregledljivo zahodno obarvan) kanon mojstrov filmske umetnosti, pa Diaza pred dobrim desetletjem zunaj Filipinov skoraj nihče ni poznal. Zanimivo je, da se je njegov mednarodni vzpon začel prav pri nas: odkrili smo ga s filmom Batang West Side (2001) in postali njegovi najbolj goreči promotorji v mednarodnem prostoru. Kino otok je bil njegov drugi dom, v Ekranu je bila spisana geneza njegovega filmskega sveta. On pa je snemal vse daljše in daljše filme. Pravzaprav že ves čas snema en sam film: monumentalno pripoved o filipinski družbi. In tudi s svojim zadnjim delo se temu ni izneveril. Odmevi preteklosti je namreč epska elegična pripoved, ki nam poskuša razkriti, kakšno je bilo družbeno okolje na Filipinih v sedemdesetih letih, torej tik prek vznikom Marcosovega režima. Odmevi preteklosti ni samo veličastna in večkrat nagrajena filmska mojstrovina, pač pa predvsem najčistejši možni izraz družbenega aktivizma filmskega ustvarjalca. D. V.
Stratos
(To Mikro Psari), r. Yannis Economides. Grčija, Nemčija, Ciper, 2014, 137 min.
Čeprav je Economides s svojima predhodnima deloma, prvencem Sod smodnika (Spirtokouto, 2002) in poznejšim Zahrbtnežem (Maxairovgaltis, 2010), mračno študijo o vzgibih za izbruh nasilja, ki smo si jo lahko ogledali tudi pri nas, pridobil status enega osrednjih akterjev novega vala grškega filma, pa naše tokratno »priporočilo« njegovega zadnjega dela, Stratosa, velja brati tudi kot opozorilo. Stratos ni za vsakogar. Economides, še vedno nesporni mojster ustvarjanja turobnih atmosfer in premišljeno skonstruiranih podob, vam bo tokrat skozi lik peka Stratosa, ki ga katastrofalne ekonomske razmere prisilijo v opravljanje nalog poklicnega morilca, zajetno dozo recesijskega obupa in moralne sprijenosti vbrizgal neposredno v žilo. Nevarnost predoziranja je velika. A kaj ko se je včasih silovitosti takega šusa v glavo in srce kar težko upreti ... D. V.
*************
LIFFE: 12.-23. 11. 2014