Najboljše iz tovarne sanj
LIFFE: Priporočamo
06. 11. 2015
Ljubljana in Maribor bosta med 11. in 22. novembrom gostila osrednji slovenski filmski dogodek, LIFFE. Gre za festival, ki v dobrih desetih dneh vsem ljubiteljem filma omogoči vpogled v aktualno filmsko produkcijo, sočasno pa s številnimi sekcijami vsem, željnim več kot zgolj vizualne zabave in kratkočasja, ponudi obilo razlogov, zaradi katerih je obisk festivala enostavno – neizogiben.
Priporočamo:
Prepovedana soba (The Forbidden Room), režija G. Maddin in E. Johnson. Kanada, 2015, 130 min. Ekstravaganca
Kanadskega režiserja Guya Maddina že od osemdesetih let dalje zaznamujejo ekstravagantni pokloni nememu filmu, kombinirani s freudovsko refleksijo osebnih travm. S Prepovedano sobo se je prvič po dolgih letih vrnil k barvam ter z absurdnim venčkom kratkih filmov ustvaril unikatno filmsko delo v obliki jame, v katero se gledalec spusti, in se mu šele dve uri pozneje dokončno uspe izkopati iz nje. Maddin razišče ves spekter možnosti manipulacije podobe v digitalni dobi, a obenem ostaja zasidran globoko v 120-letni zgodovini izgubljenih filmov. Odbito in mojstrsko obenem – Prepovedana soba ni za vsakogar, a bo bolj avanturističnim cinefilom ponudila vrhunsko filmsko doživetje.
1001 noč (As Mil e Uma Noites), režija M. Gomes. Portugalska, Francija, Nemčija, Švica, 2015, 125 min., 131 min. in 125 min. Kralji in kraljice
Portugalskega režiserja Miguela Gomesa smo tudi pri nas dodobra spoznali po filmih Naš ljubljeni mesec avgust (2008) in Tabu (2012). V omenjenih filmih se je pokazal kot avtor, ki v polju evropskega art filma navdihujoče kombinira drzna estetska vprašanja, zgodovino in aktualne družbene teme. Film 1001 noč ni dobesedna adaptacija legende o Šeherezadi, temveč izrazito avtorska reinterpretacija. Trije film iz 1001 noči naredijo enega najopaznejših art filmskih izdelkov letošnjega leta in Gomesa potiskajo še korak dlje med najpomembnejše evropske režiserje tega trenutka.
Mladost (La giovinezza), režija P. Sorrentino. Italija, Francija, Švica, VB, 2015, 118 min. Predpremiere
Oskarjevski nagrajenec Paolo Sorrentino je svojo Neskončno lepoto (2013) nasledil z angleško govorečo Mladostjo, v kateri ne manjka zvezdniških imen, kot so Michael Caine, Jane Fonda, Paul Dano, Harvey Keitel in Rachel Weisz. Vseeno pa ne gre zgolj za običajno zvezdniško dramo, temveč za veliko širši razmislek o starosti kot pereči temi današnje Evrope. Kaj početi, ko si star? Se predati ali ustvarjati še naprej, čeprav te je povozil čas? Mladost je zaradi čudnih odločitev žirije v Cannesu sicer ostala brez nagrade, a gre brez pomislekov za enega filmov leta.
Pasje srce (Heart of a Dog), režija L. Anderson. ZDA, Francija, 2015, 75 min. Kralji in kraljice
Ime Laurie Anderson smo v zadnjih desetletjih večinoma povezovali z glasbo in umetniškimi performansi, a 68-letna umetnica nikoli ni bila povsem tuja filmu. S Pasjim srcem je vseeno šele prvič odmevneje stopila v režiserske vode, eden glavnih razlogov za to dejanje pa je nedavna smrt njenega dolgoletnega spremljevalca Louja Reeda. Prav zato ni presenetljivo, da nad tem srčnim filmskim esejem, sestavljenim iz raznolikih elementov avtoričine vsestranske ustvarjalnosti, v vsakem trenutku bdi duh pokojnega glasbenega velikana.
Vrnitev domov (Gui lai), režija Y. Zhang. Kitajska, 2014, 109 min. Predpremiere
Kitajski film se v zadnjih letih le redko pojavi na slovenskih platnih, a Coming Home je idealna priložnost za seznanjanje z njim. Zhang Yimou se že od osemdesetih let dalje podpisuje pod barvite, zgodovinske epske spektakle, ki so očarali tudi gledalce na Zahodu. O produkcijski ambicioznosti Vrnitve domov največ povedo pogoste primerjave tega filma s klasičnim Dr. Živagom. Naj to ne zveni kot ugotovitev o pomanjkanju izvirnosti, temveč kot demonstracija osupljive moči vse močnejše kitajske filmske industrije.
Jastog (The Lobster), režija J. Lanthimos. Irska, VB, Grčija, Francija, Nizozemska, 2015, 118 min. Kralji in kraljice
Grški novi val je spregovoril angleško. Jorgos Lanthimos je svoj alegorični univerzum iz filmov Podočnik (2009) in Alpe (2011) nadgradil z zvezdniško igralsko ekipo, kar pa ne pomeni, da je opustil svoje absurdne pripovedne nastavke (skupaj z nepogrešljivimi plesnimi sekvencami!). Še zdaleč ne – v Jastogu še vedno ni jasno, ali gre pri vsem skupaj za distopijo ali abstraktno alegoriziranje, s čimer Lanthimos še naprej ostaja zvest svojemu dosedanjemu opusu. Če bo to dovolj za širše svetovno občinstvo, še ni povsem jasno, vsekakor pa je z Jastogom ustvaril film, ki nas obenem nasmeji in intrigira.
Taksi (Taxi), režija J. Panahi. Iran, 2015, 82 min. Kralji in kraljice
Film Taksi je iranskemu cineastu Jafarju Panahiju prinesel zlatega medveda na letošnjem Berlinalu, a so nagrado pred fotografe postavili na prazen oder. Režiser še vedno prestaja 20-letno prepoved snemanja in obenem ne sme zapustiti svoje države, Taksi pa je njegov tretji film, posnet na skrivaj. Gre za lahkoten, duhovit, a vsekakor tudi izjemno inteligenten film, v katerem smo v 82 minutah vožnje po Teheranu deležni celovitega prereza duha problematične iranske družbe skozi oči enega njenih kulturnih mučenikov.
Zadnji dan Jicaka Rabina (Rabin, the Last Day), režija A. Gitai. Izrael, 2015, 153 min. Kralji in kraljice
Izraelski premier Jicak Rabin je leta 1995 umrl pod streli atentatorja, 20 let pozneje pa se je režiser Amos Gitai, sicer eden največjih filmskih intelektualcev današnjega časa, odločil potegniti črto nad tragičnim dogodkom in se odkrito vprašati, kdo je zares krivec. Rezultat je natančno dokumentaristično seciranje zadnjih ur premierjevega življenja in film, ki s prerezom sloga Marcela Ophulsa in Errola Morrisa brez pomislekov tvori enega najožjih vrhuncev dokumentarističnega ustvarjanja v letošnjem letu.
Bravo! (Aferim!), režija R. Jude. Romunija, Bolgarija, Češka, Francija, 2015, 108 min. Panorama
Navdih in iznajdljivost romunskega novega vala tudi desetletje po njegovem nenadnem vzponu ne pojenjata. Ob treh romunskih filmih na letošnjem Liffu je Bravo! še najbolj oddaljen od pikrega soočanja s postkomunistično sedanjostjo, saj nas v črno-beli tehniki preseli v zgodovinski kontekst 19. stoletja. Gre za pravi evropski vestern, kjer pa streljanje nadomeščajo besede – film je poln črnega humorja, a kljub komičnemu podtonu obdela rasizem nad romskim prebivalstvom kot eno najresnejših tem današnjega časa.
Moja mama (Mia madre), režija N. Moretti. Italija, Francija, 2015, 106 min. Predpremiere
Moretti nam je že ničkolikokrat dokazal, da je najsijajnejši takrat, ko odkrito in brez zadržkov spregovori o sebi. No, o sebi in svojih najbližjih. Tovrstnih, vsaj delno avtobiografskih del se namreč kot rahlo narcisoidna oseba loti s prav posebnim žarom in neprikrito radostjo. Nenazadnje pa je takrat tudi najbolj tankočuten, vsaj ko beseda nanese na njemu ljube osebe, ter hkrati tudi najbolj drzen in predrzen v svojih komentarjih družbe. Po Sinovi sobi je Moja mama znova prav mala mojstrovina.
Dom, režija M. Pevec. Slovenija, 2015, 82 min. Predpremiere
Ko se Metod Pevec v svojih dokumentarnih delih loti raziskovanja intimnih zgodb posameznikov, se te v njegovi pripovedi vedno znova zlijejo s širšim družbenim okoljem. Tako je bilo v Aleksandrinkah in tako je tokrat, v njegovem novem in znova izvrstnem dokumentarnem zapisu, filmu Dom. S tem ustvari živ in nadvse prepričljiv portret neke konkretne dobe, portret skupnosti v času, v katerem spoznamo in vzljubimo vsak posamezni obraz, a tudi tistega skupnega, kolektivnega duha obravnavanega časa. V dobrem in slabem.
Čisto nova zaveza (Le tout nouveau testament), režija J. Van Dormael. Belgija, Francija, Luksemburg, 2015, 113 min. Predpremiere
Van Dormael nas je preprosto navdušil že s svojim sočno duhovitim prvencem Toto heroj, v katerem nas je seznanil z eno najbolj bizarnih domnev o spočetju. Tokrat tovrstnih bizarnosti sicer ne bo, zato pa nam s svojim najnovejšim delom ponuja iskrivo blasfemično satiro, v kateri je Bog dejstvo in ne zgolj domneva. Tako nam režiser razkriva njegove vsakodnevne opravke in družinsko življenje, v katerem pa glavne besede tokrat ne bo prevzel uporni sin, temveč nadvse nadarjena hčer, od katere pričakuje Čisto novo zavezo. Nesmiselno, a sladko.
Dheepan (Dheepan), režija J. Audriard. Francija, 2015, 109 min. Predpremiere
Danes se pred očmi Evrope odvija ena najbolj zaostrenih begunskih kriz. Iz dneva v dan smo priča pretresljivemu begu množic, prisilnemu eksodusu ljudi, ki so jih z domov pregnale vojne. Čeprav so za slednje vsaj deloma soodgovorne tudi zahodne države, pa zatočišče in pomoč iščoče osebe v evropskih državah vse pogosteje naletijo na nezaupanje in nestrpnost. Zakaj nam primanjkuje duha medčloveške solidarnosti, ki naj bi bil vezno tkivo evropskih družb, se v filmu Dheepan sprašuje tudi Audriard in poskuša brezimnim, pogosto celo demoniziranim prišlekom znova nadeti človeški obraz. Nujno in zavezujoče. Pa ne le zaradi canske zlate palme.
V senci žensk (L’ombre des femmes), režija P. Garrel. Francija, Švica, 2015, 73 min. Kralji in kraljice
Ob Garrelovem zadnjem celovečercu V senci žensk lahko le zadovoljno dahnemo: nič novega, k sreči. Skozi zgodbo o pretežno konvencionalnem ljubezenskem trikotniku, s katero se Garrel brezkompromisno in neizprosno kritično loti moške samovšečnosti, čustvene plehkosti in manka samokritičnosti v ljubezenskem razmerju (ob tem pa nam že skoraj tradicionalno ponudi tudi tehtno razmišljanje o ljubezni, umetnosti, politiki in vojni med spoloma), nas avtor znova popelje v zase značilni svet poudarjene kontrastnosti, izrazite urbanosti, boemskih in radoživih likov ter časovne distance.
Veličastno pokopališče (Rak ti Khon Kaen), režija A. Weerasethakul. Tajska, VB, Francija, Nemčija, Malezija, J. Koreja, Mehika, ZDA, Norveška, 2015, 122 min. Kralji in kraljice
Z zgodbo o skrivnostni spalni bolezni, s katero se okuži skupina vojakov, ozdraviti pa jo poskušata prostovoljec in spiritualist, je Weerasethakul znova ustvaril čudovit spoj duhovnega in tuzemskega, nenavadnega in vsakdanjega, duhov preteklosti in dogodkov sedanjosti. V Veličastnem pokopališču se čudovito zlijejo sodobna nevroznanost, kmerska duhovna tradicija v obliki animizma, avtorjevo razmišljanje o vojni in smrti ter prizori iz vsakodnevnega življenja malega podeželskega tajskega kraja. To je značilni Apichatpongov svet, v katerem tisti tukaj-in-zdaj ne izključuje preteklega, resničnost ne sanjskega, in kjer magično vznikne iz vsakdanjega.
Frankofonija (Francofonia), režija A. Sokurov. Francija, Nemčija, 2015, 90 min. Predpremiere
S Frankofonijo se ruski režiser Aleksander Sokurov vrača v ustanovo, v kateri je posnel svoje remek delo Ruski zaklad (2002) – v muzej. Tokrat sicer ne v tistega v St. Peterburgu, temveč kar v pariški Louvre. Avtor se osredotoči na sodelovanje med nemškimi okupatorji in francoskimi upravitelji muzeja v času druge svetovne vojne, ko sta nasprotni strani kljub vojni vihri združili moči, da bi ohranili umetnine nepoškodovane. V svoji kombinaciji filmskega eseja in zgodovinskega dokumentarca film morda ni tako estetsko ambiciozen kot Ruski zaklad, vsekakor pa tvori daljnosežno pismo prihodnjim rodovom o tem, da mora biti umetnost izvzeta iz aktualnih družbenih peripetij.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
