Masaker po iransko
Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin). Režija: Asghar Farhadi. Iran, 2011, 123 min. Ljubljana, Kinodvor
25. 05. 2012
Potem ko se je iz kinodvoran ravno dobro poslovil Masaker Romana Polanskega, prihaja na platno Kinodvora film z zelo podobnim narativnim ogrodjem: dva zakonska para poskušata kar se da civilizirano razrešiti medsebojni spor, a sta v svoji uglajenosti z vsakim kadrom manj prepričljiva. In kot je bilo v Masakru zabavno opazovati, kako hitro se razgrajujejo zavezništva med protagonisti in kako se z enako hitrostjo tvorijo nova – enkrat na osnovi zakonske zveze, drugič spola, tretjič ljubezni do posebne sorte viskija –, tako je v Ločitvi najbolj zanimivo slediti ritmu, v katerem podobna zavezništva ustvarjamo gledalci s tistimi liki, za katere verjamemo, da v danem trenutku govorijo resnico. Dokler ne ugotovimo, da je ne.
Ločitev je v bistvu tipičen iranski film: poigrava se z majavo mejo med realnostjo in fikcijo, skozi lokalni kolorit obdeluje temeljne dileme človečnosti, v svojo pripoved dejavno vključuje gledalca in si ob tem daje neverjetno veliko opraviti z vprašanjem resnice oziroma, natančneje, s problemom njene nestanovitne narave. Asghar Farhadi skozi navidez preprosto pripoved spretno preklaplja med mnogimi obrazi resnice in jih na koncu izenači tako, da se pozicije protagonistov naposled medsebojno izničijo.
Vse se odvija zelo naravno, skoraj kot bi gledali dokumentarec, in vsi ključni dogodki se zgodijo v trenutku, ko kamera gleda stran – kot da bi bil za snemalca tok dogodkov prehiter, da bi mu zmogel slediti. Najpomembnejši dogodki so tako občinstvu servirani le posredno, skozi pripovedovanje protagonistov, ali pa so prikazani z omejene perspektive enega samega lika. Gledalec, ki skuša iz teh drobcev ustvariti celostno podobo dogajanja, se lahko zanaša le na lasten dar za opazovanje detajlov in poročila posameznih likov, ki se prej ali slej izkažejo za nezanesljiva.
»Razmišljujoč, vsakršnega blišča oskubljen film z odprto pripovedno strukturo.«
Gledalec se tako neizogibno znajde najprej v vlogi detektiva in na koncu še v vlogi razsodnika, ki naj določi, kdo je v tej zgodbi moralni zmagovalec. Tako postane ne le sestavni, ampak celo ključni del zgodbe, medtem ko se avtor umakne v ozadje in gledalcu pusti prostor, da zgodbo dokonča po svoje. To je postopek, ki je za iransko kinematografijo zelo značilen in točka, na kateri iranski film pokaže, kako zelo spoštuje svojega gledalca; postopek, s katerim vam režiser želi povedati, da ni pomembno, kaj je hotel sporočiti on, temveč kakšna zgodba je nastala, ko ste jo skozi svoje moralno in izkustveno sito spustili vi.
Preseneča me, da je ravno ta film letos (po zlatem berlinskem medvedu in kopici drugih mednarodnih nagrad) dobil tudi zlati globus in oskarja za najboljši tujejezični film. Pa ne zato, ker Ločitev ne bi bil zares vrhunski film, marveč ker predstavlja čisto nasprotje hollywoodski tovarni sanj: razmišljujoč, vsakršnega blišča oskubljen film z odprto pripovedno strukturo. Navidez povsem spontan, preprost, a v resnici do kraja domišljen. Vse v njem je videti tako naravno, tako banalno, da mnoge pomembne geste in besede mimogrede ostanejo neopažene. Tiste vrste film, skratka, ki ga boste hoteli videti še enkrat, in to takoj zatem, ko se bo odvrtela odjavna špica.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
