Med bliščem in banalnostjo
Pri nas imamo kar nekaj fotografov, ki meje svojega sveta postavljajo dokaj na široko, se iz utesnjenosti domačije vedno znova podajajo na fotografska popotovanja in tako ustvarjajo informativne opuse, ki nova obzorja odstirajo tudi tistim, ki njihove fotografije vidijo doma. Res je tovrstni »fotografski turizem« praviloma podvržen raznovrstnim subjektivnim in objektivnim omejitvam in zastranitvam, pogosto so njegov plod tipične, s pričakovanji in stereotipi usklajene podobe ali posiljeni, nedomišljeni poskusi, da bi se tem na vsak način izognili. Res je tudi, da je odprtost do drugega in drugačnega pri sprejemnikih tovrstnih fotografij navadno le deklarativna, da večinoma pričakujemo, da bodo utrjevale naše občutke privilegiranosti in varne izvzetosti, in da smo za resnično spoznavanje skozi fotografijo manj odprti, kot si domišljamo. A vendarle, za okolje kot je naše, je dobrodošlo skoraj vsako preseganje lokalnih omejitev, tudi če se to dogaja na tako delikatnem, manipulacijam in specifičnim razumevanjem potencialno podvrženem področju, kot je fotografija.
Tema, ki se je je tokrat lotil Kačičnik, se zdi z našega zornega kota dovolj intrigantna in razsvetljujoča. Tukajšnji slehernik, dedič pristranskega in zmedenega zahodnega pogleda na »Orient«, vidi v deželah Bližnjega vzhoda in severne Afrike dokaj enovit korpus muslimanskega prebivalstva, morda njegov pogled seže do delitve na sunite in šiite, bolj ali manj veri zvesta okolja, dlje pa se navadno ne spušča. Ga ne zanima, pa tudi pravih informacij ni v izobilju. Kopti se pri nas prejkone zdijo neznanka, čeprav morda ni čisto tako, le da ne vemo prav dobro, kaj z njimi povezati.
Kopti so avtohtono egipčansko ljudstvo, staroselci, ki so že zgodaj sprejeli krščansko vero. Odvrnili so se od »dekadence« grško-rimske antike Aleksandrije in svoje teološke predstave deloma naslonili na egiptovska verovanja iz faraonskih časov (lik Marije z otrokom, posmrtno življenje, tehtanje duš …). Pravi stik z vero so iskali v osami in so začetniki cerkvenega meništva, znani pa so tudi njihovi puščavniki, še najbolj Anton Puščavnik ali sveti Anton, neustrašni borec proti vsakovrstnim skušnjavam, s katerimi so ga preizkušale cele horde demonov, s samim »vélikim skušnjavcem«, Satanom na čelu. V tem smislu naj bi se ubogemu Antonu dogajalo toliko in tako pestro, da je njegova zgodba postala tudi hvaležna umetniška snov (Hieronymus Bosch, Flaubert …). Zame je koptski prvak vseh časov sicer Origen iz Aleksandrije s svojo prerokbo: »Blaženi bodo vstali od mrtvih v obliki krogle in kotaleč se vstopili v večnost.«
Koptska tradicija je različno vplivala na evropsko arhitekturo in umetnost (ornamentika, knjižno slikarstvo …), dovolj sorodna pa je tudi njihova razvejena cerkvena dejavnost, ki sega od verske, prek šolske, do karitativne, in ji načeluje njihov lastni papež. Recimo, da so Kopti nekakšni prakristjani, zvesti zgodnjim naukom krščanstva, skozi čas preizkušeni v askezi in žrtvovanju za vero, ki je bistven del njihove identitete. V preteklosti jim niso bili sovražni le Grki in Rimljani, ampak tudi Bizanc in islamski Arabci, njihov položaj pa je danes ponovno težaven, o čemer ne pričajo le zadnji zločini t. i. Islamske države. Kopti, ki predstavljajo nekako deset odstotkov prebivalstva Egipta, a se zaradi svoje avtohtonosti in globokih korenin nikakor nimajo za manjšino, so ponovno na udaru, še posebno po izrojeni egiptovski vstaji leta 2011, ki je oznanila začetek novega negotovega obdobja v nemirni, konfliktov polni državi.
Kačičnik nam pokaže razmeroma širok vpogled v koptsko sedanjost, ki seže od podob stare in nove sakralne arhitekture do koščkov sedanjosti. Ker je identiteta Koptov tesno povezana z vero, je precej prizorov na različne načine povezanih z obredjem, pa tudi z banalnejšo, celo bizarno platjo tematike. Vidimo na primer cenene verske podobe v domovih, pa trgovino s kičastimi verskimi spominki, in oboje dovolj spominja na tovrstne prizore pri nas. Da je Kačičnik res spoznal tradicijo ljudstva, ki nam ga fotografsko predstavlja, kaže posnetek s prizorom iz lokala za tetoviranje. Kopti so namreč naklonjeni neizbrisnim znakom svoje vere in mnogi imajo telesa tetovirana z verskimi prizori, znaki. Nekateri so tradicionalni in kot taki pomenijo nekakšno »živo« kulturno dediščino, ki je pomemben vir tudi za raziskovalce koptske kulture nasploh.
Avtorjeve fotografije se gibljejo med patinastim bliščem cerkvenega dekorja in obredov ter pogosto umazano banalnostjo vsakdanjih življenj (mnogi Kopti delujejo v okviru neformalne smetarske službe) ali le njihovo drugačnostjo. Fotografije spremljajo dovolj izčrpni spremni zapisi, ki pojasnijo njihov kontekst in poročajo o različnih, večinoma neprijetnih plateh današnjih koptskih življenj. Vidimo na primer razdejane, izropane domove in kar nekaj požganih, uničenih svetišč, v katerih pa še vedno, s trmasto vztrajnostjo staroselcev, potekajo verski obredi. Ti posnetki kažejo naklonjenost fotografa do upodobljenih vernikov, o tem, da je občutje vzajemno, pa pričajo odobravajoči pogledi, ki mu jih namenjajo nekateri od njih. Ne dvomim, da ti dobro poznajo izrek omenjenega Antona Puščavnika: »Kadar duša ostaja v strahu, takrat so sovražniki blizu« in da jih ob novodobnih preizkušnjah krepijo pričevanja o preizkušnjah njihovih prednikov. Izmed teh podob se zdi najpretresljivejši portret starejšega vaščana z orošenimi očmi v popolnoma uničeni, požgani, tisoč šesto let stari podzemni kapeli. Pri tem ne gre le za uničevanje neprecenljive kulturne dediščine davnih ljudstev, ob kakršnem se je pred kratkim zgrozila svetovna javnost, ampak za onemogočanje z davno tradicijo spetega bivanja živih ljudi, kar je še bolj boleče.
Fotograf z nekaj posnetki pokaže, da boj za ohranjanje koptske identitete v urbanem okolju poteka tudi kot srdit spopad za prostor (za svetišča), da sodobno dogajanje resno ogroža tradicionalno sožitje, a hkrati pri Koptih poraja drugačno, trmasto, kljubovalno vrsto odločnosti, zavezanosti svoji veri in identiteti nasploh. Svoj fotografski esej, ki spominja na razširjeno revijalno fotoreportažo, zaključi Kačičnik z optimističnim, sproščenim prizorom druženja na cerkvenem dvorišču. V prvem planu vidimo mlad par, človeka današnjega časa v zahodnjaških oblačilih, ki ju tukajšnji gledalec brez težav sprejme kot civilizacijsko bližnji osebi in tako najbrž spozna, da ti Kopti pravzaprav niso tako zelo drugačni in vsestransko oddaljeni od nas. Če se to zgodi, je fotografov namen najbrž dosežen.
Na razstavi vidimo kakovostno fotografsko pričevanje, ki je sicer nekoliko na živobarvni strani, vseeno pa brez »estetskega prekrivanja« problemov. Recimo, da je barvitost tudi v funkciji poročanja o naravi neke specifične, med starodavnost in sodobnost razpete kulture in življenja, ki ju želi prikazati v vseh njunih barvah. Poročilo, ki mu verjamemo.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015