Med dolžnostjo in depresijo
Imamo papeža (Habemus Papam). Režija Nanni Moretti. Italija/Francija, 2011, 102 min. Ljubljana, Kinodvor
25. 04. 2012
Opus Nannija Morettija, brez dvoma osrednjega cineasta sodobnega italijanskega filma, bi lahko ponazorili s sinusoido, ki oscilira med hudomušno, a tudi ostro družbeno satiro, ki jo najdemo v filmih, kot so Rdeča parabola (Palombella rossa, 1989), April (Aprile, 1998) in Kajman (Il caimano, 2006), ter intimnimi, skoraj liričnimi dramami, kakršni sta Dragi dnevnik (Caro diario, 1993) in Sinova soba (La stanza del figlio, 2001). A hkrati moramo priznati, da Moretti med obema nikoli ni delal ostre ločnice. Tako tudi v njegovih družbenih satirah najdemo veliko intimnih momentov, njegove intimne drame pa v sebi vedno nosijo tudi družbeni komentar.
»Moretti se tokrat ne približa svojim najsijajnejšim dosežkom in mnogi mu očitajo celo to, da je zanj tako značilna družbena satira tokrat izgubila večino svoje ostrine.«
Pa vendar: čeprav sta lahko v posameznem filmskem delu domovala oba omenjena pristopa, je bila vloga žanrskega okvira praviloma dana le enemu izmed njiju. Prav zaradi tega nas je Moretti s filmom Imamo papeža nepričakovano presenetil, saj se zdi, da je v žanrskem pogledu enakovredno prepletel družbeno satiro in intimno dramo. Seveda se velja spomniti na to, da je v kontekstu avtorskega filma praviloma nemogoče govoriti o čistih žanrskih oblikah. A vendar se cineasti (doslej tudi Moretti) običajno odločijo za določen žanrski okvir, v katerega nato vključijo tudi elemente drugih žanrov. Imamo papeža nam glede tega ne da jasnega odgovora. Ob prvih napovedih filma nas je večina verjetno pričakovala novo družbeno satiro, tokrat na račun papeške države oziroma same institucije. In čeprav film sprva res krene v to smer, saj se začne s posnetki pogreba papeža Janeza Pavla II. in nadaljuje z duhovitim, a pronicljivim prikazom vatikanske politike oziroma volitev novega papeža, pa v trenutku izvolitve kardinala Melvilla (igra ga odlični Michel Piccoli) Moretti izpelje obrat in vso pozornost usmeri na notranjo dramo novoizvoljenega poglavarja Katoliške cerkve. Takoj je namreč očitno, da ta izvolitve še zdaleč ni pričakoval, zato je povsem nepripravljen na prevzem s strani Boga oziroma njegovih kolegov kardinalov zaupane mu vloge. Po začetni privolitvi se v njem stopnjuje hromeča negotovost in dušo razjedajoči dvomi, zato tik pred prvim nagovorom množice vernikov povsem odpove, zavrne nastop, kmalu zatem pa celo zbeži iz Vatikana in začne tavati po rimskih ulicah. A kaj se z njim pravzaprav dogaja? Dvomi v trdnost svoje vere, je zapadel v eksistencialno krizo ali preprosto doživel živčni zlom? Ga hromi tesnobnost ob soočenju z veliko odgovornostjo, ki jo prinaša njegov novi položaj, ali je preprosto depresiven? Moretti glede tega ni povsem jasen, vse bolj nejasno pa je tudi to, kaj pravzaprav gledamo: intimno dramo posameznika ali satiro na račun Vatikana in njegovih absurdnih dogem? Z vpeljavo lika najbolj cenjenega italijanskega psihoanalitika, profesorja Bruzzija (odigra ga sam Moretti), h kateremu se po nasvet zatečejo kardinali, se Moretti namreč vrne k družbeni satiri, a pri tej znova ne vztraja prav dolgo.
A to prepletanje nenazadnje niti ni tako zelo moteče. Na trenutke je celo domiselno in takrat prav iz njega izhajajo nekateri najsijajnejši trenutki filma, na primer Bruzzijeva prva seansa s papežem pod strogim nadzorom vatikanskega cenzorja (odlični Jerzy Stuhr) in zvedavimi pogledi celotnega zbora kardinalov, njegovo prepričevanje kardinalov, da tudi Sveto pismo govori o primeru klinične depresije, ali pa prizor v gledališču, kjer kardinal Melville v trenutkih najhujše duševne agonije najde nekaj spokoja ob sledenju pripravam na uprizoritev Utve Antona Čehova. Žal pa je Moretti tokrat vanj malce na silo vključil tudi prizore, kot je na primer kardinalski odbojkarski turnir na dvorišču znotraj vatikanskih zidov, ki naj bi imeli funkcijo nekakšnih (ne najbolj posrečenih) komičnih intermezzov. S tem je povsem po nepotrebnem načel homogenost celote in porušil sicer enakomeren ritem pripovedi.
Čeprav se Moretti tokrat ne približa svojim najsijajnejšim dosežkom in mu mnogi očitajo celo to, da je zanj tako značilna družbena satira tokrat izgubila večino svoje ostrine, je film Imamo papeža vendarle zanimivo in v kontekstu njegovega opusa celo edinstveno delo.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
