30. grafični bienale Ljubljana (do 24. 11. 2013)
Med tradicijo in novodobnostjo
02. 10. 2013
Jubilejni Grafični bienale nosi dvoumen naslov Prekinitev, ki se bo tistim, ki zadnja leta spremljajo dileme, povezane z njim, lahko zazdel zavajajoč. Bolj bi namreč pristajal prejšnjemu bienalu, katerega snovalci so povsem prekinili navezavo na tradicijo prireditve, letos pa gre bolj za prekinitev tovrstnih radikalnih stremljenj, ki so bienale želela preobraziti v tipično manifestacijo sodobne umetnosti.
Trideseti grafični bienale se namreč zaveda svoje preteklosti in jo, obletnici primerno, tudi obeleži s posebno razstavo v Cankarjevem domu, na kateri dobimo kratek vpogled v zgodovino, se spomnimo na vrhunska svetovna umetniška imena, ki so na razstavah sodelovala (Picasso, Miro, Severini, Zadkine ...), se ob arhivskih televizijskih posnetkih znova zavemo dilem, s katerimi se je bienale soočal, in ob njih ugotovimo, da vse pravzaprav niso čisto nesodobne. Obletnica je tudi primerna priložnost za obuditev vedenja o posebnostih nastanka, zasnove in položaja prireditve, ki je nekoč, v blokovsko razdeljenem svetu, igrala povezovalno vlogo med »prvim«, »drugim« in »tretjim« svetom, zato so jo nekateri dovolj posrečeno primerjali z Organizacijo združenih narodov na področju umetnosti. A to je bilo seveda povezano z danostmi takratnega sveta, letošnji bienale pa se dogaja tukaj in zdaj, dileme, s katerimi so se morali soočiti njegovi usmerjevalci, pa pravzaprav niso veliko lažje od minulih.
Letošnja osrednja razstava in spremljevalni dogodki delujejo dokaj pragmatično, nekako lovijo ravnotežje med tradicijo in novodobnostjo in v tem smislu prireditev spominja na nekatere iz prejšnjega desetletja. Opazno je, da je letošnji selektorici, Američanki Deborah Cullen, tuj »purizem forme«, ki prinaša izključujoče delitve na neokonceptualne in novotehnološke zvrsti umetnosti, ki naj bi bile edine aktualne, na eni in tradicionalnejše, ki naj bi bile zastarele, na drugi strani. Ta je udomačen v nekaterih tukajšnjih krogih, v toplih gredah nesamozavestne majhnosti in klientelizma, v tujini pa nanj v tako radikalnih izpeljavah kot pri nas tako rekoč ne naletimo (več). Na velikih svetovnih razstavah večinoma enakopravno sobivajo različne umetniške forme, nobeni se ne odreka legitimnosti le zaradi njene narave in dolžine njenega zgodovinskega razvoja, pač pa se njihovo relevantnost meri glede na moč, sugestivnost umetniškega nagovora. Temu pogledu se pridružuje tudi tokratni bienale, ki poskuša predstaviti »kompleksen sklop reprezentacije in diskurzov«, ponovno premisliti o naravi grafičnih procesov in umetniški produkciji v informacijski dobi.
Selektorica je za izhodišče svojega uvodnega premisleka vzela znano Platonovo primero z votlino, s katero se je navezala na z vizualijami, pomeni in slepili nasičeno sodobno družbo. S filozofskega stališča je njena uporaba Platona površna, saj se bolj navezuje na pogoste interpretacije omenjenega odlomka iz njegove Države v teoriji vizualnih praks in družbenih procesov kot pa na avtorjevo misel samo, a uporaba imen znanih filozofov je pač že dolgo del železnega repertoarja utemeljevanja različnih stališč in tudi Cullenova se temu ni izognila. V osnovi ji je šlo za predstavitev »evolucijskega grafičnega polja sodobnega časa«, »podaljškov tradicionalnih tehnik« in novih pristopov k ustvarjanju odtisov. V skladu s tradicijo prireditve verjame v »trajno relevantnost grafičnih procesov«, ki jih razume v smislu razširjene definicije grafike, kakršno je bienale uveljavil že v prejšnjih letih.
»Grafični bienale torej še imamo, njegova zgodba se za zdaj ni zaokrožila v še eno, za naše kraje tipično tranzicijsko prigodo.«
Pretežno regionalno subjektivna selekcija
Če pogledamo, iz katerih zemljepisnih koordinat je selektorica zajela nabor dvainštiridesetih predstavljenih posameznikov in skupin, opazimo, da sta poudarjeno zastopana predvsem Balkan (tako kot večina tujcev nas selektorica še vedno vidi predvsem v tem kontekstu) in dvoedini ameriški kontinent, okolje, ki ga Cullenova najbrž najbolje pozna.
Relevantnih, zanimivih ali vsaj simpatičnih projektov je na ogled kar nekaj, opazno je, da poudarek ni bil na množičnosti udeležbe, zato so sodelujoči solidno predstavljeni. Pritegnejo na primer velikoformatni lesorezi pri nas kar dobro znanega dvojca Allora & Calzadilla, z motivi ameriških vojakov v Afganistanu v kostumih za noč čarovnic. Gre za posrečeno prikazan bizarni odsev bizarne mentalitete in upam, da si je ameriški veleposlanik, ki sem ga opazil na otvoritvi, zadevo pozorno ogledal (na nek način lahko delo uvrstimo v tradicijo soočanja različnih političnih pogledov v okviru bienala). Nekoliko bolj na strašljivi strani je grafika iz iste serije s pojavo, v kateri lahko ugledamo nekakšnega prvobitnega malika vojne, in ognjem v ozadju. Sugestivna podoba, ki zna vzbuditi srh.
Morda najintrigantnejše delo je Agrippa: knjiga mrtvih (luksuzna izdaja), nevsakdanje skupno delo slikarja Dennisa Ashbaugha in pisatelja Williama Gibsona, katerega smo pri nas spoznali po prevodu njegovega romana Nevromant, s katerim je utemeljil literarno zvrst kiberpank. Ta redko viden projekt vključuje različno obarvane akvatinte, ki prikazujejo dele DNK transgenske vinske mušice ter knjige s pripadajočo, delno razpadajočo embalažo. V knjigo je vložena zakodirana računalniška disketa z Gibsonovo delno avtobiografsko pesnitvijo, zadeva asociira na različne vrste zapisov in na človekovo željo po ohranjanju pomembnih vsebin, tehnologije, ki naj bi mu pri tem pomagale, a mu to hkrati onemogočajo, »prevzemajo igro« na povsem svoj, nepredviden način. Tako knjiga kot disketa sta »programirani za razpad«, njuna vsebina je torej dostopna le še delno in vedno manj ...
Adam Pendleton: Brez naslova (Ženska I in II)
Na aktualne razmere v svetu opozarja serija digitalnih grafik sirskega emigranta Tammama Azzama, na grozodejstva, ki jih ne bi smeli pozabiti, z imeni izginulih sodržavljanov dopolnjeni telefonski imenik Urugvajca Luisa Camnitzerja. Gigantski »lesorez« Nemca Thomasa Kilpperja razširi bienale v Švicarijo, ob tivolski promenadi se pod krošnjami nevsiljivo vrstijo sekvenčne digitalne fotografije Charlesa Juhász-Alvarada, nekakšna suita za govorico znakov za slušno prizadete.
Šolske klopi in zvoki lubja
Definicijo grafike zanimivo razširijo odtisi šolskih klopi iz različnih okolij. Odtisnil jih je Ottjörg A. C. In tako na papirje prelil stiske, iskanja, jeze, strasti ... njihovih dvanajst do šestnajstletnih uporabnikov. Adam Pendleton v svojih velikoformatnih portretnih sitotiskih kombinira prvine, ki onemogočajo enoznačno razumevanje, naša Marjetica Potrč je dokumentirala »redizajniranje« albanske prestolnice. Zelo znano ime je Gerhard Richter, umetnik z dolgo kilometrino, ki je povezal svoje modernistične obsesije z zakonitostmi tehnologij digitalne dobe in tako ustvaril vizualno bogato »knjigo vzorcev«.
Delo nagrajenke Maríe Elene González, v New Yorku in Švici živeče Kubanke, na nek način kaže na večmedijsko naravo bienala (precej stvaritev se posveča tehnološkemu odslikavanju in posredovanju stvarnosti ter tehnološkemu preobražanju informacij), saj je sestavljeno iz sploščenega lubja breze, njegovega frotažnega, s tiskom dopolnjenega odtisa, zvitka za mehanični klavir z vrezanim shematiziranim vzorcem lubja in videa z izvedbo glasbe. Poslušalec lahko ugotovi, da »partitura breze« še zdaleč ni brez glasbene logike, kot jo razume človek, a ta je zelo daleč od harmoničnih spevov, kakršne navadno enačijo z naravo, in zelo blizu skladbam kakšnega Schönberga, umerjena torej na globlje, »kaotične« skladnosti ali razpršenosti.
Bienale ohranja razstavo nagrajenca prejšnje prireditve, kar najbrž ni bila povsem samoumevna odločitev, saj je s tem navzoč tudi »dogodkovni« bienale, ki je tako polariziral javnost. Njegova nagrajenka je bila performerka Regina José Galindo, ki je prisotna s prestavitvijo svojih pomembnejših del, za otvoritveni dan pa je pripravila tudi »šokantni« performans na poti k Švicariji.
Grafični bienale torej še imamo, njegova zgodba se za zdaj ni zaokrožila v še eno, za naše kraje tipično tranzicijsko prigodo, vseeno pa se je čisto na tiho spremenilo njegovo ime, ki se zdaj, po katalogu sodeč, glasi »Grafični bienale Ljubljana«. V sedanji konstelaciji se zadeva ne zdi problematična, res pa je, da bi bilo dovolj odstraniti le pridevnik in ...
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
