Ljubezen ali Daleč za griči, to je zdaj vprašanje za Nannija Morettija
Michael Haneke ali Cristian Mungiu?
A najprej še k filmu Davida Cronenberga Cosmopolis, narejenem po romanu Dona DeLilla, enega osrednjih pisateljev druge polovice ameriškega 20. stoletja. Napisan leta 2003, je ob nastanku močno razdelil kritike, a se je s svojo parabolo o kolapsu kapitalizma, kakršnega doživljamo danes, izkazal za še kako preroškega. Cronenberg, ki je z ekranizacijo Burroughsovega romana Golo kosilo že pokazal, kako dati literaturi adekvatno filmsko formo, s Cosmopolisom – zgodbo, ki se odvije na ulicah New Yorka, v limuzini zlatega dečka Wall Streeta Erica Parkerja (Robert Pattinson), ki v enem dnevu doživi propad svojega imperija in je prepričan, da bo ta dan umorjen – morda ni povsem upravičil velikih pričakovanj. Pa vendar ga ta film temačne in hermetične atmosfere, emocionalno hladnih ljudi in esejističnih »dialogov na temo« spet potrjuje kot enega najbolj artikuliranih in izvirnih sodobnih režiserjev. Vprašanje pa je, koliko je Cronenbergov svet blizu Morettiju.
Če se torej ne zgodi še kaj izjemnega, bo pri najvišjih nagradah težko zaobiti Michaela Hanekeja in njegov preprost ter nepopustljivo iskren film o starosti in umiranju Ljubezen (Amour). Še težje bo najbrž pri igralskih nagradah zaobiti glavna igralca tega filma, Emmanuelle Riva in Jean-Louisa Trintignanta, pa čeprav smo videli kar nekaj vrhunskih igralskih izvedb. Denimo avstrijsko igralko Margarete Tiesel kot petdesetletno mati samohranilko, ki odide na počitnice v Kenijo, deželo seksualnega turizma, v odličnem filmu Ulricha Seidla Paradiž: Ljubezen (Paradies: Liebe). Ali pa danskega igralca Madsa Mikkelsena, ki v filmu Jaga (Jagten) soavtorja danske Dogme Thomasa Vinterberga igra vzgojitelja v vrtcu, ki postane zaradi lažne obtožbe deklice o spolni zlorabi žrtev maščevalne histerije lokalne skupnosti.
Blizu zlate palme je poleg Hanekeja še romunski režiser Cristian Mungiu s filmom Daleč za griči (După dealuri), zgodbo o eksorcizmu, do katerega pride po spletu nerazumevanj v asketskem samostanu sredi romunskega hribovja. Haneke (Beli trak) in Mungiu (4 meseci, 3 tedni in 2 dneva) sicer že imata po eno zlato palmo. Potem pa so stvari zelo odprte.
Denimo: Rja in kost (De rouille er d'os) Francoza Jacquesa Audiarda, ki splete ljubezen med surovim nekdanjim boksarjem in trenerko morskih psov, ki v nesreči izgubi nogi, ima zelo spodobne kritike. Nekaj možnosti ima tudi italijanska Resničnost (Reality) Mattea Garroneja, neorealistično estetiziran film o prodajalcu rib, ki ga prijava na resničnostni šov popolnoma obsede.
Še večja uganka za žirijo bo film Abbasa Kiarostamija Kot bi bil zaljubljen (Like Someone in Love) o nenavadnem razmerju med študentko in dekletom na poziv ter upokojenim profesorjem, kjer ni nič tako, kot se zdi. Pa film veterana Alaina Resnaisa Doslej niste videli še ničesar, nekakšen film v filmu, ki tematizira gledališče v gledališču. Potem je tu mali, a simpatični film korejskega režiserja Honga Sang-sooja V drugi deželi, v katerem Isabelle Huppert igra tri različne ženske, zapletene v tri različna razmerja.
Vprašanje je še, kaj si lahko obeta »razvpiti« film Walterja Sallesa Na cesti, narejen po kultnem romanu Jacka Kerouaca, ki je sicer inavguriral plejado mlajših igralcev, a žal romanu ni poiskal ustrezne forme. Potem sta tu še dve komediji: Kraljestvo mlade lune (Moonrise Kingdom) Wesa Andresona, skorajda animirano zdizajnirana komedija, v kateri pobeg dveh »neprilagojenih« najstnikov strese lokalno skupnost. Pa Angelov delež (The Angels' Share), še ena v vrsti bridko-sladkih komedij s socialne margine Kena Loacha.
Čeprav pretirano tezno edukativen film Jusrija Nasrallaha Po bitki o dogodkih, povezanih s protesti na trgu Tahrir februarja 2011, ne bi smel biti v resni konkurenci, pa lahko žirijo prepriča prav zaradi svoje politične aktualnosti. To je v Cannesu kar pogosto. Teh adutov pa nimata ne Mehičan Carlos Reygadas, čigar film o napetostih, ki rastejo med urbanim parom, živečim na mehiškem podeželju (Po temi, luč), si bomo vsekakor zapomnili po kadru, v katerem si moški z ramen odtrga glavo (a to še ni razlog, da bi ostal brez nagrade), ne Francoz Leos Carax, ki je z Divjimi limuzinami (Holy Motors) posnel najbolj bizarno-absurden film letošnjega festivala.
Najbrž brez nagrad ostaja ukrajinski režiser Sergej Loznica s filmom V temi, postavljenim v leto 1942, v gozdove na zahodni sovjetski meji, kjer se želita lokalna partizana maščevati vaškemu delavcu Šušenju za njegovo domnevno izdajo, to pa sproži nepričakovan razplet. In bolj slabo se piše še Američanom: gangsterska drama iz časa prohibicije, odvijajoča se na ameriškem podeželju, Brezpravje (Lawless) Johna Hillcoata, bi se ob manjši konkurenci morda lahko potegovala za kakšno od igralskih nagrad. Podobno velja še za Ubij jih nežno (Killing Them Softly) Andrewa Dominika, lucidno družbenokritično in estetsko sofisticirano film-noir kriminalko, v kateri ni dobrih in slabih fantov, ampak le še slabi. Pa tudi za The Paperboy (Dostavljač časopisov) Leeja Danielsa o bratih, ki skušata odkriti resnico o obsojenem morilcu lokalnega šerifa, za katerega domnevata, da je nedolžen. Matthew McConaughey, John Cusack in Nicole Kidman so sicer filmu v veliko pomoč, kaj več od že stokrat videnega v tem žanru pa film ne pokaže.
A pustimo se presenetiti ...