Mirno prebavljeno
Nevarna metoda (A Dangerous Method). Režija David Cronenberg. VB, Nemčija, Kanada, Švica 2011, 99 min. Ljubljana, Kinodvor
09. 02. 2012
Le kaj imata skupnega filmski režiser David Cronenberg, mojster groze in gnusa, in zadržana, na dialoge nataknjena zgodovinska kostumka, ki v ospredje postavi dinamiko treh pionirjev psihoanalize?
»Bistvo Cronenbergovih vsebinskih obsesij je torej še vedno tu, le oblika je zelo drugačna.«
David Cronenberg in po gledališki predlogi prirejen scenarij o začetniškem etičnem zdrsu mladega psihoanalitika Carla Gustava Junga, ki ga premami zapeljiva pacientka, ter Freudovem očetovskem neodobravanju uporniških idej svojega najboljšega učenca? Nenavadna kombinacija: le kaj imata skupnega mojster groze, gnusa, pobezljanih teles in raztreščenih glav z zadržano, na dialoge nataknjeno zgodovinsko kostumko, ki v dinamični trikotnik med tremi zgodovinskimi osebnostmi stisne koncentrat psihoanalitične metode, prakse in nevarnih pasti na njeni poti?
Na videz ne prav veliko, pa vendarle: mar ni Cronenberg že od nekdaj fasciniran nad znanstveniki dvomljive morale, ki znajo razrahljati človeško obrambo, da iz človeka bruhne vse, kar je skritega pod urejeno zunanjostjo? In mar ni svojih impulzov groze vedno gradil prav na tej živalski, še zlasti seksualni prvinskosti, ki se osvobojena moralnih zavor iz glavne življenjske sile mimogrede preobrazi v val uničenja?
Bistvo Cronenbergovih vsebinskih obsesij je torej še vedno tu, le oblika je zelo drugačna. Scenarij Christopherja Hamptona je pač bližje tistemu, ki ga je po Laclosovem romanu Nevarna razmerja spisal za Stephena Frearsa, kot pa kakšni izmed Cronenbergovih cerebralnih grozljivk. V ospredje je tako postavljena medosebna dinamika treh pionirjev psihoanalize, s posebnim poudarkom na vlogi Sabine Spielrein, ki jo je patriarhalna zgodovina bolj kot ne spregledala, a je pozneje postalo jasno, da njen prispevek otroškim letom psihoanalize močno presega vlogo študijskega primera histerije, ki je povezal Freuda in Junga. Sabina Spielrein je bila namreč glavni povod za to, da sta se Freud in Jung sploh spoznala, in zelo mogoče tudi eden izmed razlogov, da sta se razšla. Toda bila je tudi izjemno prodorna znanstvenica, ki je s svojimi idejami intelektualno navdihovala oba avtorja, pozneje doštudirala na medicinski fakulteti, tudi sama postala vrhunska psihoanalitičarka in po selitvi v rodno Rusijo izšolala prvo generacijo ruskih psihoanalitikov. Zgodbe o psihoanalizi torej ni pisala le moška, ampak tudi ženska roka.
Če gremo še nivo višje, lahko film gledamo tudi kot metaforo osebnosti, kot jo razdeljuje psihoanaliza. Sabina Spielrein funkcionira kot zastopnica ida, nemirnega polja instinktov, razpetih med gon po življenju in gon po smrti. Freuda, avtoritarnega intelektualca, ki želi s svojim rigidnim vztrajanjem pri jasnih pravilih in omejitvah igre trdno zamejiti področje svoje znanosti, lahko gledamo kot inkarnacijo kritičnega superega, medtem ko se Jung kot med ti dve skrajnosti razpet ego opoteka med obema in poskuša ustreči tako enemu kot drugemu. Če torej film gledamo malo kot popravni izpit zgodovine na temo ženskih prispevkov k znanosti in malo kot lekcijo iz osnovnih pojmov psihoanalize, ga ne bo težko prebaviti, žal pa kakšnega posebno zapomljivega okusa ne bo pustil za sabo. Cronenberg zmore veliko več kot to.
Pogledi, št. 3, 7. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
