Moje poletje v modrem
Pobalinka (Tomboy). Režija Céline Sciamma, Francija, 2011, 82 min. Ljubljana, Kinodvor
09. 05. 2012
Laure je kratkolasa deklina, ki se tik pred začetkom novega šolskega leta preseli v četrt, kjer nikogar ne pozna. Ko se spoznava z vrstniki, ki brcajo žogo na ulici pred njenim blokom, na vprašanje, kako ji je ime, mirno izstreli »Michael« in se mimogrede zaštrika v zmešnjavo laži in prevar, ki jih bo težko razplesti do konca poletja. Pobalinka, drugi film Céline Sciamma, avtorice Vodnih lilij (2007), ki tematizirajo istospolno najstniško zatreskanost, jasno kaže smer, v katero se razvija njena kinematografija: Sciammo zanimajo punce, in to tiste, ki se v nenadni zamejenosti svoje spolne vloge ne znajdejo najbolje.
Filmi, ki obravnavajo problematiko majave spolne identitete, že dolgo niso več posebna eksotika, namenjena samo LGBT občinstvu. Vsako leto jih nastane kar nekaj, mnogi od njih so zelo dobri in nekateri celo postanejo velike mednarodne uspešnice. Ni pa jih veliko, ki bi bili tako drzni, da bi se lotili to problematiko opazovati na populaciji predpubertetniških otrok. Nič čudnega, cepljenje teme eksperimentiranja s spolno identiteto z družbeno dogmo otroške nedolžnosti je spolzek ideološki teren, ki zahteva tenkočutno obravnavo, sicer ga utegne hitro zanesti ali v vsiljivo didaktičnost, ki filmu jemlje kredibilnost, ali pa v pretirano provokativnost, ki zdesetka njegovo potencialno občinstvo.
»Pobalinka je prisrčen, iskren, na dušek narejen film, ki si vsekakor zasluži, da ga vidi čim več ljudi.«
Pobalinka je pravzaprav ženski odgovor na zadnji velik hit te vrste s frankofonskega področja, Moje življenje v rožnatem (Alain Berliner, 1997), zgodbo o deklici, ujeti v telo malega dečka. Pobalinka z občinstvom sicer ne koketira tako neposredno (čeprav ima svoje komične momente in teče v lahkotnem, lagodnem ritmu), a kljub temu uspe svojo pripoved zastaviti dovolj večplastno in odprto, da brez težav komunicira tako z odraslimi kot mladostniki, tako s homoseksualno kot heteroseksualno publiko. Zagotovo bo vsak gledalec v svoji osebni zgodovini našel trenutek, ko je prikrojil svojo podobo z namenom, da bi pripadal, kar je dovolj, da bo do konca filma stiskal zobe in pesti ob vsakem trenutku, ko junakinji preti sramotno razkrinkanje.
Pobalinka je prisrčen, iskren, na dušek narejen film, ki si vsekakor zasluži, da ga vidi čim več ljudi. Gleda se kot nekakšen nežno stiliziran dokumentarec. Pojdite ga gledat že zato, da boste videli, kako solidno je lahko videti film, posnet s fotoaparatom in skromnim proračunom, in kako malo drame je potrebne za napeto zgodbo, če z njo rokuje spreten pripovedovalec. Oziroma pripovedovalka. Filme, kot so Sciammini, si najbrž lahko dovoli snemati le ženska režiserka. Čeprav je v tem zelo subtilna, se njene podobe namreč ne sramujejo iskanja čutnosti, telesnosti in blage erotike v telesih in medosebni komunikaciji otrok, ki se še niso dobro srečali s puberteto. Takšno neposrednost bi moškemu režiserju veliko hitreje zamerili; včasih diskriminacija pač deluje tudi ženskam v prid.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
