Mojstrova vrnitev
Andrej Trobentar: Dar. Celinka, Ljubljana 2014, 12,49 €
30. 06. 2014
Dolgo nastajajoča in pričakovana plošča Dar Andreja Trobentarja na pomemben način bogati že doslej precej razkošno zakladnico slovenskega kantavtorstva, za katero se mi pogosto zdi skoraj neverjetno, kakšno vitalnost in trmoglavo vztrajnost premore. Čeprav je le redko deležno pozornosti, ki bi mu jo zaradi kakovosti in izvirnosti morali namenjati, vztraja in daje vedno nove sadove.
Na ovitku svoje prve samostojne plošče stoji Andrej Trobentar popolnoma gol in se smehlja ženskemu nasprotnemu polu na drugi strani. Vmes je naslov, ki bi skoraj ne mogel biti bolj primeren: Dar.
Trobentarjeva plošča je prav gotovo pravi dar. Zaradi petnajstih sončnih pesmi, polnih razkošne zvočnosti, ki se ne konča z glasbo, ampak še bolj zgoščena odzvanja v besedah, v poeziji, ki nam jo ponuja, zaradi tega, ker je nekaj novega pa hkrati tako arhaično domačega, da si česa lepšega skoraj ne bi mogli želeti. In končno dar tudi zato, ker nam vrača enega najbolj žlahtnih glasbenih ustvarjalcev naše mladosti, ki pa se je zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin pozneje skoraj povsem umaknil.
Morda Trobentar tega umika nikoli ni občutil. Navsezadnje je vse njegovo življenje eno samo ustvarjanje, saj je po poklicu pravzaprav slikar in ilustrator, torej je eno izrazno sredstvo samo zamenjal z drugim. Pa vendar se je marsikomu zdelo, da tudi on pripada tisti zgodovini slovenske popularne glasbe, ki je polna nenavadnih in pogosto nikoli do konca razvitih zgodb, polna izvirnih poskusov in bliskovitih prebojev, ki pa zaradi redko pravih okoliščin nikdar niso doživeli polne realizacije. Še več, obstaja cela vrsta imen, ki s tekom časa in pešanjem spomina postajajo vse bolj nejasne in mitične pege v tej zgodovini. Največkrat zato, ker nikoli niso prišla do tega, da bi njihovo delo kdo trajno zabeležil na enega izmed nosilcev zvoka. Zato, ker je bilo do dobrega posnetka zaradi pičlih tehničnih sredstev težko priti, ali pa zato, ker jih snemanje v duhu časa in načina razmišljanja sploh ni zanimalo. So tudi drugačni primeri, ko so posnetki sicer obstajali, vendar ni zanje nihče skrbel tako, kot bi bilo treba, in ko je nadzor nad njimi prevzela generacija, ki je štetje časa začela s svojim rojstvom ali začetkom samozavedanja, in jih je kot nepomembne, estetsko ali celo ideološko sporne preprosto zavrgla. Danes se samo starejše generacije še spominjajo fantastičnih zasedb, kot sta bili na primer Salamander (združeval je celo plejado odličnih domačih glasbenikov in literatov, kot so Tomaž Pengov, Milan Dekleva, Jerko Novak, Bogdana Herman, Lado Jakša) in Sedem svetlobnih let (iz katerih je nastal legendarni Buldožer). Kolikor vem, ne prve ne druge danes ni mogoče slišati. Podobno usodo si iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja deli še cela vrsta drugih zanimivih ustvarjalcev.
Predzgodba in poglobitev
Vsaj v določeni meri mednje sodi tudi Andrej Trobentar (letnik 1951), prvi vokalist skupine Sedem svetlobnih let, ustanovitelj zasedbe Šest km na uro (iz katere se je pozneje razvil prav tako skoraj legendarni Begnagrad) in soustanovitelj skupine Na lepem prijazni (NLP). Ta je nastala leta 1978, torej v času, ko je imel tudi pri nas prevladujoč vpliv pank, in skupina NLP je pogosto nastopala s Pankrti, uvrščali so jo v novi val, čeprav po moje z njim ni imela posebne zveze. Prej kot to bi jo lahko opisali kot art rok, oznaki pa ustreza tudi to, da sta jo ustanovila slikarja (Trobentar in Vojko Aleksič), čeprav bi ji lahko dodali tudi elemente džeza, kot je razvidno zlasti na edinem albumu, ki ga je NLP izdal leta 1981 pri Helidonu. Glasba je bila dosti bolj kompleksna od panka, razen tega pa so jo krasila za rok vsaj nenavadna besedila in izjemno močni, prodorni vokal vse to je bil Trobentarjev prispevek. Morda je bila prav vladavina panka kriva, da je bila skupina Na lepem prijazni zmeraj bolje sprejeta na drugih koncih tedanje domovine Jugoslavije kot doma in morda je bilo to tudi krivo, da je po izidu albuma razpadla. Žal zato, ker je v marsičem zelo odstopala od predstav o tem, kakšno glasbo smo takrat poslušali in ustvarjali. Za osvežitev spomina (če nimate vinila oziroma njene pozneje ponatisnjene zgoščenke) ali vsaj približen vtis, kakšna je bila glasba NLP, ni treba drugega kot poiskati posnetke na YouTubu.
»Dar prinaša več iskrenosti, pristnih čustev, življenjske radosti in modrosti, kot jo najdemo v večini umetniških izdelkov, ki jih samopromocije vešči ustvarjalci hvalijo vsak dan.«
Kot že rečeno, so Trobentarjeve odlike večstranske. Piše poezijo, ki je na prvi pogled preprosta, vendar zvočno in asociativno izjemno bogata, polna nenavadnih metafor in podob iz narave, hkrati pa jo prežema elementarni vitalizem, navdušenje nad čudovitimi malenkostmi, ki nam jih vsak dan ponuja življenje. Trobentarju se tudi v poeziji pozna, da je slikar. Neverjetno natančno zna izbrati pravi trenutek in ga nato s pičlimi sredstvi tako prepričljivo ubesediti, da se nam za vselej vtisne v spomin. Tole je recimo njegov izjemni začetek pesmi Zlati meč: Horizonta zlati meč, / nebo reže / od zemlje preč, / potem nebo zakrvavi, / vsak oblak v krvi se blešči, ki se nato razvija s prav tako prepričljivim opisom nadaljnjih naravnih pojavov (dež) in šele v zadnji kitici prinese trpko osebno spoznanje: A zunaj tava ljubezen sama, / ljubezen sama zavrnjena, / a zunaj tava ljubezen sama, / ljubezen sama zaljubljena. Toda ta trpkost se pravzaprav izgublja v preprosti, ljudski melodiji, stkani iz harmonike (Vlado Špindler), klarineta (Bogo Pečnikar), kontrabasa (Nino De Gleria), Trobentarjeve kitare in še zlasti glasu, vse skupaj v odlični priredbi Borisa Romiha, ki je tudi producent.
Nekoliko dlje na plošči najdemo naslednji presežek v pesmi Gosta je hosta: Gosta je hosta zelena / porasla navzgor / stebla prej tanka zdaj debla so krepka / še globlje je modro nebo. Tudi tukaj je postopek podoben. Dve kitici, ki opisujeta naravo, ustvarita razpoloženje in prostor za umrlega slepega Narcisa iz tretje, zaključne kitice, ki »pod jablano v vrtu leži«. Ampak tako kot prej tudi tokrat pesem zares zaživi v Trobentarjevi fantastični vokalni izvedbi, dopolnjeni z orglicami. Način njegovega petja je samosvoj in se hkrati popolnoma prilega besedam oziroma sporočilu. Z leti je Trobentarjev glas sicer nekoliko potemnel in izgubil nekaj prodornosti, vendar še zmeraj ohranja gibkost in ekspresivnost, ki še poudarjata lepoto liričnih in čustvenih podob iz narave.
Popek in molitev
Sicer pa je v intervjuju na spletni strani svoje založbe o odnosu med slikarstvom in glasbo povedal naslednje: »Popek vsega je seveda slikarstvo. Slikam, odkar se zavedam. Vse je prišlo iz abstrakcije, od mimezisa, ko skušaš posnemati in se čim bolj približati konkretnemu. Narava je tako popolna, da jo bo človek moral kljub vsem naravoznanstvenim in ostalim pristopom še dolgo opazovati ter biti pozoren do nje. Medtem ko je glasba zame obred, molitev. Dopolnitev k delu s sliko. Tudi kakšen verz me včasih preseneti; kar slišim ga in moram ga zapisati. Nato se razveže in le redko ga še kaj popravljam. Dejstvo je, da smo že nekajkrat reinkarnirani, vsaj tako sam gledam na te zadeve, in da imamo v sebi, v sami čičerki, nek praspomin. A da strnem: menim, da je kreativni postopek eden, a se lahko manifestira vizualno, zvočno ali le kot misel.«
Najprepričljivejši dokaz za to, da je Andreju Trobentar ustvarjalni postopek zares domač, je gotovo plošča Dar. Od začetka do konca. Od uvodne pesmi Stisnem te k sebi do zaključne Med nebom in zemljo. Od pesmi, ki mu jih je z izbrušenim občutkom za detajl in za nevsiljiv poudarek tistemu, kar ima Trobentar z besedami in glasbo povedati, pomagala ustvariti cela vrsta starih prijateljev in sodelavcev (razen že omenjenih ter Romiha in De Glerie, ki sta prispevala večino nadvse premišljenih aranžmajev in na plošči sodelovala še z vrsto glasbil, velja omeniti še violinistko Jeleno Ždrale ter bobnarja Aleša Rendlo in Janija Tutto, v najbolj rokerski pesmi Sava pa tudi električnega kitarista Bojana Zidariča), do tistih najrahlejših (Breza, Lev, Košana, Med nebom in zemljo), ki jih Trobentar izvede popolnoma brez spremljave in ki so kljub svoji krhkosti morda celo najlepše na tej plošči. Zelo bi moral namreč pomisliti, da bi se spomnil zadnjega glasbenika, ki bi si kaj takega upal uvrstiti na svojo ploščo. Tukaj se Trobentar razgali veliko bolj kot na sliki z ovitka in za zaključno pesem je zares mogoče reči, da glasba zanj pomeni molitev ali nekakšen panteističen obred: Za večnost približaš kresnico iz teme / v drevju razvejaš pritlehno rastlinje / S potokom tečeš v morje / s pomladjo sežeš v srce. // Pa naj bo modrec ali tepec / Nič ne more brez tebe.
Pri tem delu Trobentarjevega opusa gre za celovito umetnino, ki daleč presega takšne ali drugačne predalčke, v katere popularno glasbo tako radi uvrščajo tisti, ki jo znajo samo primerjati z nečim, kar so že slišali. Dar prinaša več iskrenosti, pristnih čustev, življenjske radosti in modrosti, kot jo najdemo v večini umetniških izdelkov, ki jih samopromocije vešči ustvarjalci hvalijo vsak dan. Gre za dar, ki s časom ne bo izgubljal vrednosti, ampak bo ta »val za valom« samo naraščala.
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
