Na temni strani Lune
Jekleno nebo. Režija Timo Vuorensola. Finska/Nemčija/Avstralija, 2012, 93 min. Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kolosej in Planet Tuš, od 10. 5. 2012
01. 05. 2012
Dvajsetega aprila se je v ljubljanskem Kinu Šiška (dan zatem pa tudi v Mariboru) zgodil posrečen double-bill paket: dve premierni, z nagovorom režiserja pospremljeni projekciji utrgane finske znanstvenofantastične črne komedije Jekleno nebo in pod večer še tradicionalno udaren koncert skupine Laibach, ki je za film spisala glasbo in domači oder izkoristila kot postanek na turneji, posvečeni izidu albuma We Come in Peace. Ideja o sodelovanju Laibachov pri nastanku filma o nacistih na Luni se je rodila v finski glavi, in to v trenutku, ko se je ta pregrevala v savni. Je torej iz tega sploh lahko nastalo kaj drugega kot zabavna mešanica norosti in predrznosti, ki se bori za pozornost vsakovrstnih dram in vsakdanjih banalnosti naveličano občinstvo po vsem svetu?
»Tak film nikoli ne bi mogel nastati v Hollywoodu. Jekleno nebo namreč udari po vseh, od rodnih Fincev do Severnokorejcev, še najbolj mastno pa si privošči Američane.«
Pojdimo lepo po vrsti. Zgodba o filmu Jekleno nebo se namreč začne že pri prvencu njegovega režiserja Tima Vuorensole, filmu Star Wreck: In the Pirkinning, parodiji na seriji Star Trek (Zvezdne steze) in Babylon 5, ki so jo sedem let snemali v kleti producentove mame in jo nato leta 2005 lansirali na splet, od koder si je film na domače računalnike naložilo več kot osem milijonov uporabnikov. Vuorensoli je uspelo nepredstavljivo – z ničelnim proračunom je ustvaril najbolj gledan finski film vseh časov in na svojo stran pridobil zavidljivo število oboževalcev, ki so komaj čakali na njegov naslednji izdelek. Potem se je zgodila savna in padla je ideja o zgodbi o vesoljskih nacijih, ki so se leta 1945 umaknili na Luno in se leta 2018 vračajo na Zemljo, da bi ponovno zavladali svetu.
Vuorensola je sklenil graditi na svoji internetni slavi in fanovske baze ni aktiviral le v vlogi zagotovljenega občinstva svoje nove vesoljske odiseje, ampak jih je pozval tudi k sofinanciranju filma. Ideja se je obrestovala, saj so gledalci v 7,5 milijona evrov težak proračun prispevali kar milijon (!) evrov. Množični podpori navkljub pa je film, ki je premiero doživel na letošnjem berlinskem festivalu, naletel tudi na negativne odzive – mnoge od njih nič manj bizarne od filma samega. Seveda so se našli puritanci, ki se jim zdi neokusno, da se film norčuje iz nacizma (in so pri tem spregledali razliko med norčevanjem iz antisemitizma, ki v filmu ni niti omenjen, in zasmehovanjem nacizma, ki si kot totalitarna ideologija posmeh pač zasluži, poleg tega pa je v filmu plasiran tako, da se mu bodo znali nasmejati tudi Nemci, saj nacisti po novem ne prihajajo več iz Nemčije, ampak z Lune), vedno paranoični teoretiki zarote, ki so v njem uspeli videti celo pronacistično propagando, in rezervirani kritiki, ki so se preveč osredotočali na njegovo na prvo žogo trapasto površino in pri tem zgrešili marsikatero trpko, pod klišeje podtaknjeno poanto.
Film sicer lahko brez posebnih težav gledate tudi tako, da pustite možgane doma, in se prepustite njegovi bizarni zgodbi in stripovski znanstvenofantastični estetiki. S tem seveda ni čisto nič narobe, a bi bilo v resnici škoda, če bi videli samo to. Zakaj ga recimo ne bi mogli gledati kot nekakšne malo manj arty in malo bolj trashy paralelo Chaplinovemu Velikemu diktatorju (1940), ki ga Jekleno nebo tudi neposredno citira? Primerjava se morda zdi predrzna, ampak prav tako kot Veliki diktator tudi Jekleno nebo pod šminko komedije skrije cel bataljon pikrih, politično nekorektnih bodic, ki nastavljajo ogledalo človeškemu pohlepu in svetovni politiki nasploh, ob tem pa predrzno namiguje, da se ameriška (ali katera koli druga) politična propaganda bore malo razlikuje od tako osovražene nacistične. Jekleno nebo je, skratka, zabavna, satirična, s stereotipi nabasana znanstvenofantastična distopija z narativnim izhodiščem, ki je bilo že obdelano v šund literaturi in stripih, še nikoli pa na filmu.
Glede na povedano si najbrž ni težko predstavljati, zakaj so bili na kakršno koli predalčkanje odporni Laibachi s svojim surovim industrijskim zvokom, v katerem odzvanja tako staro kot novo, ter s svojo kritičnostjo, temačnim smislom za humor in občutkom za nekaj odrske teatralnosti, prva glasbena asociacija na koncept filma. In treba je priznati, da so sproducirali zares vrhunski soundtrack, ki kot ulit leže na wagnerjansko pompoznost, pikro ironijo in retroavantgarden slog Jeklenega neba. Če ste se pred davnimi leti zaljubili v poplesavanje vesoljskih plovil na Straussovo Na lepi modri Donavi v Kubrickovem 2001: Odiseja v vesolju (1968), vas bo gotovo zabavalo tudi pozibavanje ameriške osvajalske rakete na v vršace zazrti in s citrami pospremljeni oberkrajnerski valček, ki so ga otvoritveni sekvenci Jeklenega neba namenili Laibachi. Metafilmske reference Jekleno nebo razsipa tudi na nivoju zgodbe in se pri tem sprehodi skozi filme, ki so se nacizma lotili že pred njim – poleg že omenjenih Velikega diktatorja in Odiseje so tu recimo tudi namigi na filma Dr. Strangelove (Stanley Kubrick, 1964) in Propad (Oliver Hirschbiegel, 2004), če omenim samo nekaj najbolj očitnih.
Vizualni stil Jeklenega neba temelji predvsem na posebnih efektih in računalniški grafiki, ki ustvarja imaginaren, pretiran svet, prežet z elementi filma noir. Proračun filma je še vedno daleč pod nivojem kakšnega holivudskega apokaliptičnega filma, zato mu nikakor ne gre zameriti, če je včasih videti rahlo neprepričljivo – čeprav je glede na precej skromen budžet narejen zelo korektno, za odtenek manjša spoliranost pa mu daje očarljiv šarm B-produkcije. Tak film tako ali tako nikoli ne bi mogel nastati v Hollywoodu. Jekleno nebo namreč udari po vseh, od rodnih Fincev do Severnokorejcev, še najbolj mastno pa si privošči Američane. Nujno ga morate videti ravno zato, ker je tako simpatično utrgan, samosvoj in popolnoma brez rešpekta. Nacisti z Lune v Sloveniji pristanejo 10. maja.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
