Očem se lahko marsikaj prikrije, tipu nikoli
Besede onkraj vidnega. Režija Matjaž Latin, scenarij Mitja Čander. RTV Slovenija, Zavod vizualni laboratorij in VPK. Premiera 10. 1. 2012, TV SLO 1, 55 min.
12. 01. 2012
Pa ne, da bo to le še ena oddaja o slepoti, za katero je zanimanje, kot vse kaže, prebudil oslepeli maneken, pomisli človek ob napovedi dokumentarca meseca. A se že po prvih minutah posnetega pokesa. Besede onkraj vidnega niso film o slepoti nasploh, temveč o tem, kako slepi berejo, kako uporabljajo računalnike, osvajajo literarne svetove in se podajajo na tista področja, ki jih videči osvajamo z vidom. Besede onkraj vidnega so – in to najbrž ne po naključju – eden tistih dokumentarcev, pri katerem bi lahko zatemnili sliko, pa bi še vedno dobilo zadosti podatkov za lepo gledalsko/poslušalsko izkušnjo. To nikakor ne pomeni, da je vizualni del zanemarljivega pomena; umestitev posameznih sodelujočih, še zlasti onih z okrnjenim vidom ali čisto slepih, v okolje, v katerem se najbolje počutijo ali najpogosteje gibljejo, je skrbno domišljena in daje posnetemu novo razsežnost – ki jo dojamemo le videči. Tisti, ki sprejemajo svet namesto z očmi predvsem s sluhom, pa bodo prisluhnili artikulirani pripovedi nastopajočih, kot bi poslušali radijsko igro, kjer vse temelji na zvočnih učinkih.
»Dokumentarec, ki mu je uspelo prikazati slepoto kot drugačen način dojemanja sveta in ne kot pomanjkljivost, ki človeka za vedno pohabi in odrine od izkušanja novega in potapljanja v pisano besedo.«
Radijske igre rada posluša tudi Aleksandra Surla, ki se po mestu giblje s psom vodnikom, v domači kopalnici pa ima knjižnico vonjev – zbirko več kot dvesto različnih dišav. Prav ona je ena izmed tistih pripovedovalk, katerih besede gledalca/poslušalca ponesejo onkraj vidnega. V svet, kjer so knjige posnete in se jih posluša, čeprav besedilo včasih bere glas, ki ne pritiče vsebini, kot potoži Tomaž Wraber. Branju živega človeka namesto sintetiziranega glasu daje prednost tudi Marko Mikulin, ki je oslepel pred kratkim in se brajlice šele uči. A odkar je izgubil vid, svet doživlja globlje, pravi, tudi čtiv se loteva bolj poglobljenih, kot dokler je še videl in bral z očmi. Očem se lahko marsikaj prikrije, tipu nikoli, razlaga Aleksandra Surla, ki na vprašanje, kaj je lepo, odgovarja z za videče na moč nenavadnimi kategorijami: lepo je, kar je gladko, zaobljeno, lepa je dlaka mojega psa, mehka in topla, pravi in poboža svojega črnega labradorca.
V Besedah onkraj vidnega se prepletajo pričevanja slepih in teoretske analize videčih, od psihoanalitičarke do arhitekta, umetnostnega zgodovinarja, literarnega teoretika in pedagoginje v šoli za slepe in slabovidne. Beseda strokovnjakov, hladna in neprizadeta, pa ne razblini liričnih trenutkov, ki jih slepi in slabovidni ustvarjajo s svojimi pripovedmi. Besede onkraj vidnega so eden tistih dokumentarcev, ki mu je uspelo prikazati slepoto kot drugačen način dojemanja sveta in ne kot pomanjkljivost, ki človeka za vedno pohabi in odrine od izkušanja novega in potapljanja v pisano besedo. Navsezadnje tudi z očmi gledamo, tako da tipamo, se glasi ena od zanimivih ugotovitev iz ust strokovnjaka. Branje knjig v brajlici, po katere straneh se je pred nami pritipalo že na stotine bralcev, je mnogo bolj oseben stik kot obračanje strani v knjigah z natisnjenimi črkami, pove slepo dekle. V našem vidnem svetu smo bombardirani s podatki, vprašanje pa je, ali sploh zmoremo videti, se proti koncu vpraša umetnostni zgodovinar Tomo Brejc.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
