Od daleč do srca
Neca Falk: Od daleč. Založba Pivec, Maribor 2014, 37 min., 14,90 €
14. 10. 2014
Neca Falk je ena najbolj simpatičnih pevk, ki je močno zaznamovala našo glasbeno sceno, in tudi če bi posnela samo otroške pesmi o Mačku Muriju in Muci Maci pa Zlato ladjo, plošče, na katerih so najbolj posrečeno združene izjemna poezija Kajetana Koviča, fantastična skladateljska barvitost in duhovitost Jerka Novaka pa izjemna Necina interpretacija (da prispevka vseh sodelujočih glasbenikov in snemalcev niti ne omenjam), bi bila za vselej zapisana v zavest celo samo priložnostnih poslušalcev. Toda Neca Falk je posnela še vrsto drugih plošč in uspešnic, ki so danes morda malo v senci mačjih zgod in nezgod, pa zato niso nič manj dragocene. Morda je danes najmanj znano, da Neca Falk tudi sama piše pesmi, da torej še zdaleč ni samo »popevkarica«, ampak ji bolj ustreza oznaka kantavtorica. Celo tedaj, ko je sodelovala s svojimi kolegi, še posebej plodno z Andrejem Šifrerjem in samo malenkost manj s Tomažem Domiceljem. Vsemu temu je najbrž precej botrovalo dejstvo, da so bile plošče Nece Falk premišljene, dodelane in redke že takrat, ko so bili časi za glasbo čisto drugačni kot danes, ko se pogosto zdi, da ta nima več posebne vrednosti.
Vrnitev po štirinajstih letih je torej zelo prijetno presenečenje, še bolj pa dejstvo, da je plošča Od daleč brez dvoma njena najboljša doslej. Na najlepši možni način namreč dokazuje, kaj bi Neca Falk lahko počela in dosegla, če bi imela primerne sodelavce, če bi lahko izbirala pesmi, ki ji ležijo ne le interpretativno, ampak tudi estetsko in sporočilno. Od daleč je zato nekaj podobnega, kot je plošča American Recordings za Johnnyja Casha ali kar je Van Lear Rose, ki jo je produciral Jack White (White Stripes), za legendo countryja Loretto Lynn: suverena vrnitev s pesmimi, ki se precej odmikajo od tistih, kakršne smo pri njej poznali doslej, hkrati pa njena interpretacija ohranja vse prepoznavne značilnosti in odlike.
Nobenega dvoma ni, da je pomlajena ekipa sodelavcev odlično opravila nalogo. Pri tem ima odločilno vlogo Boštjan Narat, ki je avtor vseh besedil in glasbe. Ker se je že izkazal kot eden najboljših domačih kantavtorjev našega časa, to morda ni nič presenetljivega, zato pa je toliko bolj razveseljivo, kako odlično se je prilagodil pevki, koliko mehkejši in manj ironičen je, kot zna sicer biti v svojih besedilih, hkrati pa je ohranil prepoznavno avtorsko oziroma pesniško pisavo, v kateri vedno znova prepriča z nenavadnimi in svežimi podobami, ki jih niza in s katerimi zna na koncu ustvariti izjemno razpoloženje. Vzemimo recimo uvodno pesem Dež ni bil kriv, za katero se zdi, kot da bi jo Narat napisal po tem, ko je poslušal Necine Spomine (Portreti). Seveda ne gre za kopijo, niti za nadaljevanje, preprosto je vzel nekaj istih elementov (konec poletja, jesensko melanholično razpoloženje) in na sebi lasten način pokazal, kako je mogoče v poeziji z malo besedami (in precej talenta) vedno znova ustvariti nekaj čisto novega, prepoznavno avtorskega.
»Od daleč je plošča, ki na najlepši način povezuje talent dveh Mariborčanov različnih generacij in podobnih glasbenih senzibilitet, za povrh pa je tudi izšla pri vse bolj prodorni mariborski založbi Pivec in je ena najboljših domačih plošč zadnjih let.«
In v tem visokem slogu se plošča nadaljuje prav do konca. Ne, na njej ni niti ene slabe ali šibkejše pesmi, so samo take, ki so ti danes bolj všeč kot včeraj, naj gre za razposajeno Dan, kot je bil včeraj ali meditativno naslovno Od daleč. Še najbolj »naratovsko oglate« so Pesem o moji glavi, Krošnje sumijo in izjemna zaključna Ne tvegaj vsega, ker lahko ti uspe, pa še te je Neca Falk suvereno posvojila. Popolnoma akustična glasbena spremljava se ves čas diskretno umika Necinemu glasu in sporočilu pesmi, pa vendar zna na ravno pravih mestih poskrbeti za poudarek ali dobrodošel kontrast. Boštjan Narat igra na vse kitare, Žiga Golob na kontrabas, Danilo Ženko je enkrat prispeval klavir, za prej omenjene poudarke in kontraste največkrat poskrbi Boštjan Gombač s klarinetom, krilovko, žepno trobento, sopranskim saksofonom, ukulelo, piščaljo in vrsto drugih zvočil, vsi skupaj pa včasih pomagajo tudi s spremljevalnimi vokali. In dodati moram, da plošča docela zaživi, da razkrije vse svoje razkošne zvočne in sporočilne razsežnosti šele takrat, ko jo zbrano poslušaš na čim boljši avdio opremi, ker je tudi zvočno ena najbolje posnetih v zadnjem času.
Od daleč je torej odlična plošča, ki na najlepši način povezuje talent dveh Mariborčanov različnih generacij in podobnih glasbenih senzibilitet, za povrh pa je tudi izšla pri vse bolj prodorni mariborski založbi Pivec in kratko malo je ena najboljših plošč zadnjih nekaj let. Požvižga se na takšne ali drugačne trende in dokazuje, da je mogoče z besedo in (akustično) glasbo še vedno seči najgloblje – namreč naravnost do srca.
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
