Od favna do peklenščka
Lirično – bizarno – dvoumno: Evropska manieristična grafika. Narodni muzej Slovenije, zgradba na Metelkovi. Ljubljana, do 12. 2. 2012
13. 01. 2012
Manierizem velja na splošno za tako atraktivno umetnostno obdobje, da ob njegovi omembi marsikdo kvečjemu zazeha ali pa še to ne. Kot da bi se tega zavedali, so razstavi evropske manieristične grafike njeni snovalci nadeli intriganten naslov. Recimo, da upravičeno.
»Erotika je vsebovana v različnih simbolnih, za tisti čas značilnih namigih, a tudi na precej manj diskretne načine.«
Omenjeni umetniški izraz, ki ga navadno umeščamo v obdobje med zgodnjim 16. in zgodnjim 17. stoletjem, med pozno romantiko in zgodnji barok, je namreč obsegal marsikaj, tako antično radoživost kot biblično pravovernost, vmes pa še množico raznolikih, na klasiko oprtih odsevov duha časa in individualnih iskanj posameznih umetnikov. Manieristični ustvarjalci so se obilno naslanjali na opuse velikanov renesanse, Michelangela, Leonarda, Rafaela …, hkrati pa so kršili nekatera pravila, uporabljali na primer zavajajoče perspektive, nejasne kompozicije, pačili razmerja med posameznimi likovnimi elementi … Morda so se s temi formalnimi nepravilnostmi osvobajali teže in zapovedi preteklosti, se borili za drugačnost v globoki senci slavnih predhodnikov, se izvijali iz omejujočih kanonov, se upirali golemu posnemanju narave in stvarstva, afirmirali avtorske ideje … Ali pa je šlo preprosto za različne umetniške pristope, bivajoče v približno istem časovnem obdobju, ki so jih na skupne imenovalce zvedli šele pozneje, za neko medobdobje bolj ali manj eklektične umetnosti med dvema izrazitejšima, renesanso in barokom. Pojem manierizma (kot zgodovinskega umetniškega stila) je bil tako in tako formuliran šele naknadno, ime je dobil na podlagi neke Vasarijeve oznake, spočet je bil v kabinetu znanega umetnostnega zgodovinarja in uveljavil se je šele v prejšnjem stoletju. Tako pač to gre.
Umetniki tega obdobja so pogosto povzemali dovršena dela renesančnih mojstrov, posebno vlogo pri tem pa je imela grafika, zgodnji reproduktibilni medij. Izdelava grafičnih listov je bila po eni strani sorazmerno preprosta, po drugi pa so bili tovrstni tiski zelo primerni za distribucijo, in tako so v grafični medij »prevedene« slikarske mojstrovine potovale po Evropi, širile vplive ter do določene mere poenotile umetnostno identiteto kontinenta. Na neki način se je takrat začelo dogajati kulturno poenotenje, vzpostavila se je dominacija nekaterih središč, hkrati pa je, v preprosti obliki, že začela delovati logika medijev, ki tako odločilno zaznamuje današnji čas. K temu je pomembno prispevala dostopnost grafik, ki so jih takrat tiskali v velikih nakladah in prodajali po dokaj nizkih cenah, kar se je v Evropi pozneje spremenilo.
Razstava v Narodnem muzeju predstavlja izsek iz hišne zbirke, v kateri je nekako tisoč grafičnih listov, in so jo intenzivno dopolnjevali v zadnjih dveh desetletjih. Zbirka je geografsko pisana, vsebuje pa dela iz takrat vodilnih središč, kot so Rim, Firence, Antwerpen, Haarlem, Praga, München … V njej je zastopanih veliko avtorjev, šol, predstavljen pester nabor tematik in precejšen del je na ogled tudi na razstavi, ki je postavljena kronološko, ob tem pa so dela razvrščena tudi po avtorskih skupinah, šolah, deželah. Postavitev v pritličju nove zgradbe Narodnega muzeja že na prvi pogled deluje solidno, topla eleganca barve sten primerno »temperira« hladno eleganco razstavljenih grafik. Večinoma manjši formati listov zahtevajo od gledalca zbrano bližnje opazovanje in ga hitro posrkajo v svoj specifični svet metafor, svojskih predstav, domišljije. Ko se z njim uglasi, je deležen pravega izbruha raznovrstnih umetniških nagovorov.
Največja motivna korpusa del se navezujeta na antično in biblijsko mitologijo, a tovrstni prizori so le redko povsem pravoverni in so pogosto predvsem dobrodošla priložnost za upodabljanje prizorov groze in za erotične motive. Neizbežna je tako Judita, ki z užitkom reže glavo Holofernu, pa Jobelina zgodba in na mnogo načinov prikazani pokol nedolžnih otrok. Ob tem motivu se izkristalizira ena od značilnosti takratne grafike oziroma se pokaže njena raznovrstnost glede na geografsko poreklo. Biblijski prizori na primer niso vedno prikazani v ustreznem zgodovinskem okolju, ampak so pogosto posodobljeni, kar je značilno predvsem za flamske grafike, ki znajo biblijsko preventivno pobijanje otrok prikazati kot početje vojščakov iz 16. stoletja, izvedeno sredi idilične flamske pokrajine. Podobne značilnosti opazimo med drugim tudi pri motivu zadnje večerje, prikazom zgodbe o izgubljenem sinu in drugih, zelo nespodobno razširjenih in za tiste čase dovolj neposredno podanih vsebinah. Ob nekaterih Zadnjih večerjah se tako zazdi, da gre za prikaz gostinskega vzdušja in ponudbe tistih časov (na pladnju pred Jezusom se tako na primer znajde tudi pečen zajec), zgodba izgubljenega sina pa nas seznani z družabnim življenjem in načini veseljačenja ter ponujanja spolnih uslug v času nastanka grafik.
Priložnost za sprostitev temnih strasti je avtorjem ponudila zgodba mučeništva svete Agate, ki je prikazano zgledno sadistično, na drugačen način pa izstopa mučeništvo svetega Sebastijana, saj je ovekovečeno brez domala neizbežnih puščic v telesu tega rimskega poveljnika lokostrelcev. Erotika je vsebovana v različnih simbolnih, za tisti čas značilnih namigih, a tudi na precej manj diskretne načine. Takšno vidimo na primer pri ponazoritvi zgodbe Joba in njegovih hčera, drugače pa so za to področje zadolženi predvsem Venera, Apolon, Bakhus in ostali sponzorji erotičnih kreposti ali pa pregreh, kakor pač kdo na to početje gleda, in tudi predstavljeni grafiki si glede tega niso enotni. Nekaterim radoživost očitno ni tuja, pri drugih je ta varno spravljena pod strahom pred grožnjo večnega ognja za grešne. Ikonografija pekla je namreč na razstavi prav tako navzoča, ob tem pa je zanimivo, da nam zna iz svoje vročine kakšen peklenšček skoraj simpatično pomežikniti.
Ko smo že pri teh stvorih, ki tako dobro prenašajo visoke temperature, velja opozoriti še na njihovo genezo, ki jo lahko sestavimo iz nekaj listov z različnih delov razstave. Najprej se tako srečamo z dvema različicama grafike Satirka izdira favnu trn iz stopala, na kateri vidimo satirko, nekakšno babico z očali, ter očitno precej občutljivega favna in njegovo družino, zelo podobno tipičnim družinam vseh časov. Satiri in favni so na tej in drugih grafikah še simpatična, razigrana, vitalna bitja antičnih logov in gozdov, pozneje in na drugih meridianih pa začnejo neugnanci dobivati vse bolj zlovešči pridih, se postopoma preobražati v hudobce, zlobce, zlodeje, peklenščke … Zgodba je ena od tipičnih epizod iz časa dokončnega preobražanja evropske kulture iz »poganske« v krščansko intonirano in vedno znova jo je zanimivo in zabavno opazovati.
Zabavno je opazovati tudi vse tiste majhne, bolj ali manj skrite kačice, ki opozarjajo na greh (včasih tudi na njegovo povezavo z alkoholom), pa obilje vsakršnih, predvsem morskih pošasti, ob prikazovanju katerih si je dala duška domišljija avtorjev predlog, morda pa so kaj pridali še njihovi grafični kopisti. Manieristična grafika je bila namreč ob drugem tudi poligon za množično kopiranje, danes bi rekli široko kršenje avtorskih pravic. Domišljijo so v tistem času najbrž vzbujali tudi prizori, v katerih sta se mešala realizem in pravljičnost, kot so tisti z lovom na krokodile in bojem med Pigmejci in žerjavi, grafike pa so tudi seznanjale sodobnike z novimi odkritji (serija Odkritje Amerike) in znanstvenimi izumi (serija Novi izumi moderne dobe), imele so torej tudi čisto praktično, informativno vlogo.
Posebno pozornost pritegnejo tudi nevsakdanji motivi padcev (Ikarov, Tantalov, Iksionov), ki so ponudili priložnost za študije padajočih teles, zvezda razstave pa je bakrorez Fortuna, dognana alegorija, nastala v delavnici Hendricka Goltziusa, verjetno po risbi samega mojstra. Goltzius velja za ključni lik evropskega manierizma v grafiki in za enega največjih grafikov vseh časov (znan je tudi po nekaj nesorazmerno krutih prizorih), ob tem pa naj bi bila omenjena Fortuna po znanih podatkih zadnji ohranjeni odtis te grafike, kar ji daje posebno vrednost in ji je tudi prineslo uvrstitev v referenčni katalog, na kar so v Narodnem muzeju pošteno ponosni.
Razstavljeno ponuja kar nekaj priložnosti za gledalne, kontemplativne užitke in premisleke, zanimiv bi utegnil biti tudi tisti o človeški toplini del s hladnejšega evropskega Severa in tozadevnem pravovernem hladu stvaritev s toplejšega Juga, kar je povezano tudi z versko-političnimi realnostmi tistega burnega časa. Če izvzamemo dosledno nenavajanje dimenzij posameznih del v katalogu, se zdi razstava zelo dostojno pripravljena.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
