Omehčani portret železne gospe
Železna lady (The Iron Lady). Režija Phyllida Lloyd. Velika Britanija/Francija, 2011, 105 min. Kolosej in Planet Tuš po Sloveniji
14. 03. 2012
Ne zgodi se prav pogosto, da »nedavno« upokojeni in še vedno živeči politik dobi svoj filmski portret. A Margaret Thatcher pač ni bila kar neki politik. Kot prva ženska v zgodovini je zasedla mesto britanske ministrske predsednice, hkrati pa je s svojo ostro konservativno in močno kontroverzno politiko zaznamovala neko dobo.
»Film je v prvi vrsti portret ženske, ki se v neizprosno moškem svetu bori za to, da bi bila upoštevana in spoštovana.«
Osemdeseta leta so bila izrazito politična doba. Najsi je šlo za družbenopolitično sfero ali polje popularne kulture, za domače okolje ali tujino, vse je dišalo po politiki. In ena nedvomno osrednjih osebnosti te dobe je bila britanska ministrska predsednica Margaret Thatcher, ljubkovalno poimenovana Železna lady. Takrat si, četudi ti za politiko ni bilo kaj dosti mar, že samo s poslušanjem anglosaške popularne glasbe o njej in njeni politiki izvedel veliko in se hočeš nočeš do nje tako ali drugače opredelil. Za desnico je bila heroj, verjetno še večji kot Ronald Reagan, za levico pa nič manj kot pošast. A časi so se spremenili in tako je Thatcherjeva danes le še ikona neke pretekle dobe, podoba brez mesa in krvi. Večina se je kot konkretne zgodovinske osebe z jasno profiliranim političnim delovanjem pravzaprav ne spomni več. In zgovoren dokaz te teze je prav filmski portret, prvo tovrstno kinematografsko delo (televizijskih je bilo že nekaj), ki ga je ustvarila Phyllida Lloyd, priznana britanska gledališka (in operna) režiserka, ki pa ima s filmom veliko manj izkušenj. Njeno doslej edino kinematografsko filmsko delo, muzikal Mamma Mia! (2008), je sicer resda doseglo veliko gledanost, a predvsem po zaslugi glasbene opreme filma, ki so jo sestavljale uspešnice priljubljene švedske skupine Abba. Pa vendar je bil to izrazito komercialen filmski projekt in pričakovali smo, da bo šele z Železno lady (scenarij je napisala v sodelovanju z Abi Morgan) pokazala svoj pravi »avtorski obraz«. Še posebej zato, ker je očitno imela neko afiniteto do osemdesetih let. Vznemirjenje pred ogledom filma je bilo torej veliko, saj smo nenazadnje čakali na prvi filmski portret ene najbolj osovraženih, a tudi najbolj karizmatičnih in kontroverznih političnih osebnosti druge polovice 20. stoletja. Žal pa je bilo prav tako veliko tudi razočaranje, ki je sledilo ogledu filma. Že kmalu je namreč postalo jasno, da sta Phyllida Lloyd in Abi Morgan v tem (morda celo preveč) spodobnem in politično korektnem filmskem portretu – v katerem znova blesti veteranka Meryl Streep in je predvsem v upodobitvi življenja Thatcherjeve po izstopu iz politike njena igralska stvaritev naravnost briljantna – zagrešili usodno napako. Margaret Thatcher sta namreč oropali tistega, kar jo je bistveno opredeljevalo, kar jo je delalo edinstveno in nezamenljivo, kar je bil njen raison d'être – njenega jasno profiliranega in brezkompromisnega političnega delovanja. Skoraj povsem sta zapostavili njene politične poglede in programe, zanemarili večino njenih izrazito nepriljubljenih potez v kontekstu notranjepolitičnega delovanja, njeno neizprosno, kot britev ostro držo, ki je dialog s socialnimi partnerji spremenila v boj »na nož«. Zato je film v prvi vrsti portret ženske, ki se v neizprosno moškem svetu bori za to, da bi bila upoštevana in spoštovana. In pri tem ju je še najbolj zanimala njena ženska narava, njene težave pri vzpenjanju v tedaj skoraj izključno moški svet politike, dvomi, ki so jo obhajali, ko je razmišljala o svoji vlogi matere in žene. Lik Margaret Thatcher sta tako v sicer nedvomno dobronamerni želji po tem, da bi ga humanizirali, tej železni gospe nadeli človeški obraz, pravzaprav pohabili. Tako se ni mogoče znebiti občutka, da njenega lika in njene vloge v zgodovini druge polovice 20. stoletja preprosto nista razumeli. In ob tem tudi ogorčenje njene družine, ki je film označila za »levičarsko zaroto«, postane skoraj razumljivo.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
