Opera iz NY v Mariboru, iz Ljubljane v Ljubljani
Zgodba okrog ljubljanske Opere je nesporno napeta kriminalka, ki pa bi zahtevala tako preiskovalno novinarstvo kot kakšnega prodornega odvetnika. Morda bi bila še najboljša kombinacija Mikael Blomkvist in Lisbeth Salander iz razvpite trilogije Millenium? Pri množici akterjev, ki so bili vpleteni v to zgodbo od nekdanjih ravnateljev in ministra ter ministric do padlih gradbenih mogotcev Zidarja in Tovšakove – izvajalca prenove sta bila prav SCT in Vegrad –, najbrž nikoli ne bomo izvedeli, kaj vse je šlo narobe, dejstvo pa je, da je bila otvoritev prvotno predvidena za konec leta 2008, potem večkrat prestavljena, nazadnje na lanski november, a se je izkazalo, da v pododrje vdira podtalnica. Kombinacija očitno mizernega projektiranja, ki je sovpadlo s kolapsom gradbeništva, je poskrbela za zaplet, ki bi bil sam lahko snov kakšne moderne opere – vprašanje je le, s kakšnim koncem.
Poleg te večletne sage se skoraj leto dni vlečejo tudi zagate okrog bilanc, za katere je odgovoren ravnatelj Mitja Brvar – ki je v hišo prišel sredi gradbenih del, jeseni 2009. Čisto možno je, da je okrog zaključnega računa 2010 vrsta nejasnosti, ampak marsikaj si lahko mislimo o odzivnosti ministrstva za kulturo, če vemo, da se je o tem začelo govoriti že marca, svet zavoda se je do tega opredelil oktobra, minister (in to v začasni vladi, ki ji je bila septembra izglasovana nezaupnica) pa ima odtlej 30 dni za preučitev predloga. Brvar trdi, da je zaključni račun nesporen in mirno opravlja svoje delo – resda pa je napovedana sezona precej skromna, če izvzamemo koprodukcijske (z EPK in SNG Maribor) Črne maske, kjer pa Ljubljana sodeluje le kot izvajalec, avtorska ekipa pa je v celoti mariborska.
A o tem bo še priložnost soditi – na tem mestu je bolj zanimivo pripomniti, da se obema slovenskima operama najavlja huda konkurenca: mariborska marketinška agencija Hiša idej kot imetnik pravic za prenose iz Metropolitanske opere bo na osem sobot med 19. novembrom in 14. aprilom ponudila neposredne prenose iz te, verjetno najbolj atraktivne operne hiše na svetu. Metropolitanka že desetletja pripravlja radijske prenose svojih sobotnih matinej (predstave se začenjajo v opoldanskem času, tako da v gledališču lahko odigrajo še večerno – v Sloveniji pa je čas začetka matineje idealno med 18. in 19. uro), že dvajset let jih posreduje tudi program Ars Radia Slovenija, zadnja leta pa so Newyorčani televizijske prenose predstav začeli ponujati tudi v izbranih kinematografih, sprva po ZDA, kasneje pa po vedno več državah po svetu.
Na letošnjem programu so same izjemne predstave, ki so vrhunske ne le po zasedbah, temveč tudi po naslovih in umetniških ambicijah: začelo se je z novo opero Philipa Glassa Satyagraha iz življenja Mahatme Gandhija, nadaljevalo se bo s Haendlovo Rodelindo z Renée Fleming v naslovni vlogi, nato z Gounodovim Faustom z Jonasom Kaufmannom, Verdijevima Ernanijem in Traviato ter Massenetovo Manon z Ano Netrebko, povrh pa še s predstavo Začarani otok, ki je nastala na glasbo več skladateljev iz 18. stoletja, gre pa za novo zgodbo, ki je nastala s prepletom Shakespearjevih iger Sen kresne noči in Vihar. V zasedbi pa je tudi Plácido Domingo in vedno bolj cenjena mlada mezzosopranistka Joyce DiDonato.
Malce nenavadno se utegne zdeti le, da bodo ti prenosi ne v kinu, temveč v prostorih Slovenskega narodnega gledališča Maribor: tri projekcije v Stari dvorani, pet pa v Kazinski. Gre torej zaenkrat še za butične dogodke, a vedno več globalno uveljavljenih izvajalcev s področja klasične glasbe (Berlinski filharmoniki, Kraljeva opera Covent Garden iz Londona itn.) prenaša svoje nastope v okolja, ki jih doslej niso dosegali.
Zanimivo je, da agencija Hiša idej na spletni strani med svojimi prednostmi navaja naslednje:
»Zakaj izbrati nas?
Ker nam zaupajo največji svetovni naročniki.
Ker smo mlajši in lepši od konkurence.
Ker smo carji, a kljub temu nismo naduti.
Ker ne sledimo trendom, ampak jih ustvarjamo.
Ker poznamo učinkovite načine, kako opraviti z vašo konkurenco.«
Bo že nekaj na tem: prodajalec pravic Metropolitanke jim očitno res zaupa, lepota, mladost in (ne-)nadutost so sicer prehodnega značaja, ampak zanimivo bo spremljati, kaj se bo zgodilo s trendom prenosov oper v kino in s katero konkurenco bo tako opravila Hiša idej. Slovensko kulturno politiko v zvezi z opero čakajo morda še zahtevnejša vprašanja, kot je bilo pogajanje s predstavniki gradbeniških kreativcev.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011