Oskarjem naproti
Potomci (The Descendants). Režija Alexander Payne. ZDA, 2011, 115 min. Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kolosej in Planet Tuš
25. 02. 2012
Še vedno sveži dobitnik dveh zlatih globusov (za najboljšo dramo in glavno moško vlogo) gladko leže v dosedanji režijski lok Alexandra Payna; Payne namreč v filmih zelo rad »maltretira« svoje človeških zmot in napak polne ter od vsega sveta, še najbolj pa od sebe, odmaknjene moške junake, ki jih v globok pogled navznoter prisili šele neke vrste življenjska kriza. Takšno usodo so doživeli preračunljivi profesor Jim (Šolske volitve, 1999), zateženi upokojenec Schmidt (Gospod Schmidt, 2002), frustrirana nerealizirana umetnika Miles in Jack (Stranpoti, 2004) in zdaj tudi Matt, deloholični odvetnik, odtujeni mož in samooklicani »rezervni starš«, ki se mu v trenutku, ko njegova žena pade s čolna in pristane v komi, kot bumerang vrne vse, kar se je slabega nabralo v vseh tistih letih, ko je iz dneva v dan le prekladal papirje v pisarni: soočiti se mora z nepovratnostjo situacije in ugašanjem svoje žene, pridobiti naklonjenost svojih dveh odsotnih hčera, izpeljati posel stoletja in kastrirati ženinega ljubimca. Ena od odlik filma je gotovo spretnost, s katero scenarij in režija obvladata zmešnjavo likov in podzgodb, ki se v trenutku nemoči zgrnejo nad Matta; način, kako jih tesno zvežeta v koherentno celoto in na koncu razpleteta v nagajivo dvoumen finale.
»Potomci so vsekakor dober film, ki na vseh nivojih filmske obrti (režija, scenarij, igra, fotografija ...) korektno opravi svoje delo, a mu do pravega presežka manjka nekaj avtorske predrznosti.«
Potomci so sicer tiste vrste film, ki se zelo trudi vzbujati vtis, da mu je za zlate kipce in druge dekorativne praholovce bore malo mar, a njegovi snovalci brez dvoma zelo dobro vedo, kako v svojo ciljno skupino zajeti čim širšo publiko in kje so šibke točke tradicionalno ne posebej avanturističnih ameriških podeljevalcev nagrad. Film dobro pokriva vse fronte: ima predvidljivo zgodbo, ki v središče postavi družino v krizi in jo popelje iz čustvenega kaosa do končne odrešitve; dogajanje je postavljeno v eksotičen ambient Havajev in se po eni strani potrudi ponuditi neklišejski, bolj prizemljen pogled na počitniško idilo s turističnih razglednic, po drugi strani pa se tudi ne zmore upreti priložnosti za kakšno sočno tropsko panoramo; nosilec pripovedi je sivolasi megazvezdnik, ki v kinodvorane pripelje svoj delež »blockbuster« publike, v stranskih vlogah pa lep izbor manj znanih, a zato nič slabših igralcev, ki poskrbijo za »indi« aromo in pritegnejo še drugi del publike; zgodba ima kar nekaj prefinjeno prebrisanih momentov, ki bodo nagovorili tudi zahtevnejšo filmofile, a je v osnovi dovolj enostavna, da ji brez težav sledijo tudi bolj rekreativni gledalci.
Prav zaradi tega skrbnega manevriranja med skrajnostmi in dejstva, da si film ne upa niti za trenutek stopiti čez rob, v njem težko vidim kaj tako zelo inovativnega, da bi si zaslužil toliko pozornosti, kot je je trenutno deležen. Potomci so vsekakor dober film, ki na vseh nivojih filmske obrti (režija, scenarij, igra, fotografija ...) korektno opravi svoje delo, a mu do pravega presežka manjka nekaj avtorske predrznosti. Paynu pa je vsekakor treba priznati veliko mero tenkočutnosti pri opazovanju medčloveških odnosov in zasledovanju mikroemocij, ki se pretakajo med množico njegovih likov, predvsem pa zares poseben talent, da z zelo subtilnimi sredstvi poišče komično prav v najbolj tragičnih trenutkih.
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
