Pekel med rjuhami
Sramota (Shame). Režija Steve McQueen, VB, 2011, 100 min. Ljubljana, Kinodvor
14. 03. 2012
Steve McQueen je že s prvencem Lakota (2008) nakazal, da obeta – da je resen, študiozen režiser s pretanjenim občutkom za kompozicijo kadra, z estetiko na prelivu surove telesnosti in poetičnosti podob. Od njegovega drugega filma smo zato pričakovali veliko in prav toliko smo tudi dobili; Sramota bi morala opraviti tudi z največjimi dvomljivci.
»Sramota ni kakšen ošaben, hermetičen avtorski egotrip. V bistvu je relativno konvencionalen, premočrten, v svoji obliki zelo preprost in čist film, ki gledalca v trenutku posrka vase.«
Film, ki tematizira peklensko spiralo spolne odvisnosti, sicer prinaša precejšen odmik od Lakote, čeprav ohranja prepoznavno čustveno senzibilnost in izrazit fokus na telo. Sramota je film nelagodja; lepa, estetsko dovršena, a tudi skrajno neprijetna filmska izkušnja, ki ostaja vseskozi trdno osredotočena na svojega protagonista, a kljub temu pove veliko tehtnega tudi o svetu, v katerem živimo. Film, v katerem ni niti zrna erotike, zato pa veliko eksplicitnega seksa, za kamero pa režiser, ki zna plan držati dovolj dolgo, da zares občutite mučno praznino pod kožo njegovega razčlovečenega junaka. Ni naključje, da je za glavno vlogo ponovno izbral Michaela Fassbenderja, igralca, ki igra z vsako mišico svojega telesa in poleg tega nosi še obraz, v katerem se lahko prepozna vsak od nas.
Tudi scenografija Sramote je simptomatična. Trdota velemesta, množica brezimnih teles na podzemni železnici, minimalistična in sterilna, vsega človeškega očiščena stanovanja – vse to so zunanje podvojitve Brandonove notranje izvotljenosti in osiromašenega čustvenega sveta, ki se je zožil na eno samo temeljno občutje: sram. Slovenski prevod naslova se mi zdi površen: menim, da bi namesto »sramota« moralo pisati »sram«. Razlika je navidez majhna, a premik v poudarku je bistven: »sramota« je sodba, ki jo lahko podeli le pogled od zunaj, je družbena etiketa, »sram« pa prihaja od znotraj in ne potrebuje zunanje spodbude, le dovolj sadističnega notranjega sodnika, ki čisto navadno človeško življenje spreminja v pekel.
McQueen je bil z izbiro naslova zelo natančen in ostaja enako precizen skozi celoten film. Vsak pogled je nabit s pomenom, vsi prizori z največ notranje napetosti se odvijejo v tišini, vsak glasbeni crescendo podpre sliko na pravem mestu, vsak montažni rez stoji natanko tam, kjer mora stati, in niti ena sama beseda v filmu ne zleti v prazno. Zgodba nepopustljivo vztraja v danem trenutku; ne spušča se v ozadja, ničesar pretirano ne pojasnjuje. Za to, da pove, da brat in sestra prihajata iz problematičnega družinskega okolja, porabi natanko eno repliko, in ta več kot zadostuje. To je vse, kar morate vedeti, da razumete njuno »bolezen«. Brandon in Sissy sta namreč le dve strani istega kovanca: vsebina je enaka, le embalaža je drugačna.
Da ne bo nesporazumov: Sramota ni kakšen ošaben, hermetičen avtorski egotrip. V bistvu je relativno konvencionalen, premočrten, v svoji obliki zelo preprost in čist film, ki gledalca v trenutku posrka vase. In vendar je to zelo poseben, pomemben film, ki ga nikakor ne smete zamuditi. Zame brez dvoma film (preteklega) leta.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
