Pianistični trojček za izzven sezone
Modri 8 in 9, Oranžni 9. Orkester Slovenske filharmonije, dirigenti Leopold Hager, George Pehlivanian, Louis Lortie, pianisti Nelson Freire, Dubravka Tomšič Srebotnjak, Louis Lortie. Spored: Beethoven, Mendelssohn, Srebotnjak, Liszt, Bartók)
03. 07. 2011
Same se ponujajo nekatere zanimive primerjave: Brazilec Nelson Freire in naša Dubravka Tomšič Srebotnjak sodita v isto generacijo in si delita precej podobno življenjsko pot od čudežnega otroka, ki je na oder stopil že pri petih letih, do koncertantnega svetovnega popotništva pod taktirkami prvorazrednih dirigentov in z najboljšimi orkestri ter snemanj za ugledne glasbene založbe in nagrad. Kanadčan Louis Lortie je sicer mlajši, a tudi že čez petdeset, z orkestri je začel nastopati že v zgodnjih najstniških letih, intenzivneje kot Freire in Srebotnjakova se tudi komorno udejstvuje v duetih z znanimi violinisti in čelisti, seznam dirigentov in orkestrov pa ima tudi prvorazreden. Nihče izmed treh ni znan po interpretacijah sodobnejše klavirske literature, ampak predvsem po izvedbah klasicistično-romantičnega repertoarja.
»Drugi stavek pa je bil čista klavirska poezija: Freire in Hager sta tukaj spregovorila v drug drugemu razumljivem jeziku in v tem izjemnem dialogu godal in solista so tudi godalci interpretacijsko segli res visoko.«
Louis Lortie je s tokratnim nastopom povsem spremenil moje dobre vtise, temelječe na njegovi interpretaciji solističnega parta 1. klavirskega koncerta Sergeja Rahmaninova pred štirimi leti pod Pehlivanianovim vodstvom. Lortie je kot dirigent premalo tehnično podkovan in suveren, da bi lahko ne le kot dirigent, ampak v dvojni vlogi tudi kot solist na odru res ustvarjal. Kako značilno, da je bil orkester lahko osredotočen le na lovljenje skupne igre, ne pa na interpretacijo, z res lepimi solističnimi deli so se izkazali tudi vodje orkestrskih skupin. A kako drugače je živela in dihala Lisztova virtuozna glasba 1. klavirskega koncerta pod Pehlivanianovo taktirko in s to pot res izjemno suvereno, energično, a hkrati neverjetno notranje pomirjeno in predano Dubravko Tomšič Srebotnjak – protagonista večera sta ne le sodelovala, ampak soustvarjala.
Nekoliko drugačno je bilo razmerje med Leopoldom Hagerjem in Nelsonom Freirejem: v prvem stavku Beethovnovega 4. klavirskega koncerta se je zdelo, da se bolj malo menita drug za drugega. K sreči je v tem stavku trdnejši temelj postavila izkušena pihalska sekcija, tako da smo se nekako le lahko predali čudovitemu Freirejevemu klavirskemu tonu, njegovemu poglobljenemu, razmišljajočemu fraziranju in naravni gradnji dramaturškega loka. Drugi stavek pa je bil čista klavirska poezija: Freire in Hager sta tukaj spregovorila v drug drugemu razumljivem jeziku in v tem izjemnem dialogu godal in solista so tudi godalci interpretacijsko segli res visoko.
Leopold Hager je ves svoj dirigentski navdih večera in dolgoletnega uspešnega sodelovanja z Orkestrom Slovenske filharmonije prelil v interpretacijo Mendelssohnove Simfonije št. 3 v a-molu, Škotske. Hager je v Evropi gotov eden največjih mojstrov poustvarjanja sicer objektivizirane klasične, absolutne glasbene forme, v kateri pa zna s prefinjeno artikulacijo in premišljeno dramaturgijo vodenja tem in figuralike iskati, graditi, plastiti nastajajoči romantični glasbeni izraz. Nikoli ne podleže poceni učinkom, čeprav je možnosti v klasicističnih in zgodnjeromantičnih delih, ki jih največ in najraje dirigira, za to dovolj zlasti v menjavah tempov in dinamike in v možnih ritmičnih poudarkih.
Povsem iz drugačnega testa je bistveno mlajši George Pehlivanian, ki ga v Ljubljani pomnimo tako po odličnih izvedbah kot po podleganju zunanjim efektom, eklektičnosti in samovšečnosti, s katerimi je marsikdaj povsem prekril svojo odlično dirigentsko tehniko, posluh in nedvomno muzikalnost. To pot mu je treba priznati navdihnjeno branje izvrstne Srebotnjakove Slovenice in učinkovito izvedbo Bartókove Glasbe za strunske instrumente, tolkala in čelesto; njena zvočno učinkovita orkestrska postavitev v dva zrcalno povezana korpusa mu zelo ustreza, saj je eden od elementov te skladbe izjemna raba barv posameznih instrumentov in skupin na skrajno premišljeni formalni strukturi. Čeprav je bil v razgrinjanju teh barv in razmerij Pehlivanian natančen, pa je, kot že tolikokrat v preteklosti, učinkom tudi podlegel; počasni deli so bili še počasnejši, hitri še hitrejši in Bartókova poglobljena askeza in nadzemskost, v kateri glasba nekako lebdi nad nami, sta se spet nekam porazgubili.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
