Razstava Srečanje dveh svetov
Piš iz Levante
30. 10. 2015
Razstava v Pokrajinskem muzeju v Mariboru nas opozarja, da že stoletja živimo na prostorih, kjer se mešajo elementi zahodne in vzhodne kulturne paradigme.
Mariborska razstava Srečanje dveh svetov je nadaljevanje projekta Museoeurope, ki ga je Pokrajinski muzej Maribor zasnoval že v času Evropske prestolnice kulture leta 2012. Osnovna zamisel je, da mariborski muzej za nekaj mesecev v svojo stalno zbirko vključi muzealije iz gostujočih muzejev. Tako je tudi tokrat, ko so v viteško dvorano mariborskega gradu, kjer muzej tudi domuje, začasno razvrstili muzealije iz treh gostujočih inštitucij: Zemaljskega muzeja Bosne in Hercegovine, Muzeja Sarajeva in Bošnjaškega inštituta iz Sarajeva.
Izbrani predmeti iz sarajevskih muzejev, razvrščeni v eni lepših grajskih dvoran z osrednjo stropno fresko, ki prikazuje konjeniško bitko med krščansko in otomansko vojsko leta 1763, oblikujejo skromno »kabinetno« postavitev. Tako so v viteško dvorano postavili osem vitrinic s predmeti, ki pričajo o veri, omiki, običajih, umetnosti in hkrati o rokodelskih spretnostih zlatarjev, bakrarjev, rezbarjev, tkalcev, kovačev, krojačev, lončarjev in drugih rokodelcev iz Bosne in Levante.
Na simpoziju, ki je bil tudi uvod v razstavo, so raziskovalci iz Bosne in Hercegovine, Avstrije, Turčije in Slovenije predstavili široko paleto tem – od vonja po kavi in vpliva vodne pipe na oblikovanje srednjeevropskih kadilnih mizic poznega 19. stoletja, izmenjave znanja pri izdelavi islamskega in pohorskega stekla in medsebojnega trgovanja, soočenja dveh kultur v slovenskem plesnem izročilu in osmanskega ogrožanja severovzhodnega slovenskega prostora do bitke pri Sisku in plašča Hasana paše. Govorili so tudi o kulturi meščanskega bivanja v času otomanske vladavine v Bosni in o predmetih orientalske kulture v Mariboru gostujočih bosanskih inštitucij.
Mariborski grad in mesto sta doživela prezidave in utrdila obzidje prav zaradi turških vpadov na naše ozemlje v prvi polovici 16.stoletja. Turki so prodrli naprej vse do Dunaja, ki so ga začeli pod vodstvom Sulejmana Veličastnega oblegati leta 1529. Takrat je Turke odgnal sneg, leta 1683, ko so pred mestom spet postavili svoje tabore, pa jih je odgnala vojska Svete lige pod poveljstvom poljskega plemiča in vojskovodje Jana III. Sobieskega. In kot pravi legenda, so Turki Dunajčanom pred obzidjem pustili vrečo kave. Iz tistih časov izvirata tudi prva dunajska kavarna in zgodba o eni najstarejših mešanic kave – Kolschitzky.
Zemaljski muzej
Leta 1697 pa je avstrijsko-francoski princ, vojskovodja Evgen Savojski, dokončno ustavil turški pohod z zmago pri Senti. Mir, sklenjen leta 1699 v Sremskih Karlovcih, je avstrijski monarhiji prinesel veliko ozemlja: vso Madžarsko, Sedmograško in del Slavonije. Ob drugem miru, sklenjenem leta 1718 v Požarevcu, pa je avstrijska monarhija pridobila še Banat, Srem, Vlaško, severno Srbijo in obmejni pas Bosne. In ker je avstrijsko cesarstvo po novem mejilo na otomanski imperij, medsebojni kulturni vplivi niso izostali. Šarm Orienta se je naselil v evropske salone in zapeljeval poglede tovrstnega razkošja nevajenih Evropejcev. S svojimi arabeskami, s pisanimi preprogami, svilenimi šali, plašči iz damasta, oblekami iz žameta, okrašenimi z zlato vezenino, z izdelki iz bakra, zlata, srebra, dragih kamnov in keramike, so dopolnjevali modne smernice takratne Evrope. Pozneje je nastalo kar nekaj zbirk islamske umetnosti. A ena najlepših na evropskih tleh je tista turškega Armenca Calousta Gulbenkiana, ki jo je leta 1942 preselil iz Pariza v Lizbono in je danes na ogled v njegovem lizbonskem muzeju.
Umetna obrt je v Bosni dosegla svoj ustvarjalni vrh v 17. in 18. stoletju, sočasno je bil na višku moči tudi otomanski imperij, ki je tedaj obsegal Jugovzhodno Evropo, Bližnji vzhod in severno Afriko; večino ozemlja so osvojili v času Sulejmana Veličastnega.
Turki so bili tudi odlični arhitekti. Do nedavnega je o sposobnostih otomanskih arhitektov in gradbenikov pričal edinstveni most čez reko Neretvo v Mostarju iz leta 1566. Vitka konstrukcija istanbulskega arhitekta Mimarja Hajrudina je zdržala približno 450 let, četudi legenda pravi, da je Hajrudin dan pred začetkom odstranjevanja gradbenih opažev pobegnil iz Mostarja, saj ni verjel, da bo njegova konstrukcija vzdržala. Devet let so ga gradili izkušeni domači graditelji, kamnoseki in tesarji in nazadnje ustvarili umetnino. Most, ki je bil v času vojne v devetdesetih zrušen, so rekonstruirali leta 2004; naslednje leto je ponovno našel mesto na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.
Bosna in Hercegovina je bila pod otomansko vladavino več kot 400 let. Upor leta 1875 je že pripomogel k zatonu otomanskega imperija in leta 1878, ko se je ruska vojska približala Carigradu in premagala turško, je sultan Abdul Hamid II. privolil v avstro-ogrsko okupacijo Bosne in Hercegovine in upravljanje z njenim ozemljem.
Muzej Sarajeva, ki je bil ustanovljen leta 1949, je ena izmed inštitucij, ki kaže pestrost vzhodne kulture in hkrati sožitje treh religij in kultur v Bosni – islamske, pravoslavne in judovske. Muzej ima svoje zbirke v petih ločenih stavbah. Svrzina kuća predstavlja arhitekturo, bivanjsko kulturo in način življenja muslimanske meščanske družine v obdobju otomanske vladavine, Despića kuća pa način življenja pravoslavne družine v tem času. Muzej Jevreja je posvečen običajem in življenju Judov – od njihovega prihoda v Bosno ob koncu 15. stoletja pa vse do danes. Zgodovina Sarajeva v obdobju 1878–1918, v času avstro-ogrske vladavine, ki se je zaključila s sarajevskim atentatom in prvo svetovno vojno, je prikazana v zgradbi Brusa Bezistan.
Zemaljski muzej Bosne in Hercegovine pa je osrednja raziskovalna in kulturna ustanova v BiH. Ustanovljen je bil v času avstro-ogrske monarhije leta 1888 kot muzejski kompleks s tremi oddelki (arheologijo, etnologijo in naravoslovjem) ter z botaničnim vrtom in bogato muzejsko knjižnico; izdajajo tudi znanstveni časopis Glasnik, ki je prvič izšel leta 1889. Njihove zbirke so pomembni dokazi kulturne, zgodovinske in naravne dediščine BiH od prazgodovine do danes.
Zemaljski muzej je ena od sedmih kulturnih institucij BiH državnega pomena, ki so po Daytonskem sporazumu (leta 1995) obvisele v pravnem vakuumu. Bosna in Hercegovina že 20 let noče prevzeti njihovega ustanoviteljstva in s tem tudi ne obveznega financiranja. Zaradi težkih pogojev dela in kroničnega pomanjkanja denarja je muzej leta 2012 zaprl svoja vrata. V letošnjem poletju so odprli razstavo Zijaha Gafića Čuvari muzeja, ki je sprožila tudi akcijo Ja sam muzej. Od avgusta do septembra je na desetine javnih osebnosti iz sveta kulture, športa in znanosti »dežuralo« v muzeju in s tem pokazalo solidarnost z uslužbenci muzeja. Akcija je poskušala senzibilizirati tako domačo kot tudi mednarodno javnost. Na družbenih omrežjih so pridobivali podporo širše javnosti in sorodnih inštitucij po svetu. Od 15. septembra je muzej spet odprt za javnost.
Tretja inštitucija, ki s svojimi predmeti gostuje na razstavi v Mariboru, je Bošnjački institut – Fondacija Adila Zulfikarpašića. Ta kulturna in raziskovalna ustanova je bila ustanovljena leta 2001 kot sklad v obliki vakufa (inštitut islamskega prava). Njen namen je promocija kulture, zgodovine in kulturne dediščine BiH.
Kot pravijo v mariborskem muzeju, je njihov cilj kontekstualizacija domače kulturne dediščine v evropskem prostoru in vzpostavitev dialoga med evropskimi kulturnimi institucijami in njihovimi muzealijami. V primeru aktualne razstave Srečanje dveh svetov pa gre tudi za soočanje dveh kultur, ki skozi stoletja nihata med antagonizmom in sožitjem.
Zato je strah nekaterih Evropejcev, da jih bodo begunci, ki bežijo pred strahotami vojne v Siriji, preplavili in jim vsilili svojo kulturno paradigmo, neumen in neuk odziv; je strah pred neznanim. Evropa, tista strpna, z odprtim srcem in glavo, že stoletja sprejema in se oplaja z znanjem in kulturo Vzhoda. Brez tega ne bi bilo niti sodobne Evrope, niti njenega znanstvenega in umetniškega potenciala, niti dosežkov.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
