Počez in navznoter
Nihče ne pozna formule, ki bi zagotavljala uspešnost »prevoda« literarnega dela v filmske podobe. Vemo le to, da dobra knjiga ni zagotovilo za uspeh filmskega projekta in da se dobri filmi lahko posnamejo tudi po »slabih«, neuglednih literarnih predlogah. In da obstajajo dela, ki se preprosto upirajo prenosu v filmske podobe. Kot na primer Sto let samote Gabriela Garcíe Márqueza, ki kljub izjemni priljubljenosti med bralci in želji številnih producentov (na primer Harveyja Weinsteina, razvpitega šefa Miramaxa), še vedno ni našel poti na filmsko platno.
Pretvorbi v filmske podobe so se dolgo časa upirali tudi zapisi Robyn Davidson, prvič objavljeni leta 1977 v reviji National Geographic (ta verzija je prevedena tudi v slovenščino, objavljena pa je bila v reviji Primorska srečanja, 1998), v razširjeni, knjižni izdaji pa 1980. Vznemirljivo pričevanje o 2700 km dolgi poti od mesta Alice Springs do obale Indijskega ocena, preko ozemlja, ki je »znano le avstralskim domorodcem, aboriginom, peščici belopoltih naseljencev in redkim popotnikom, ki ga prečijo z vozili«, kot je zapisala Robyn, in preko katerega se je avtorica podala le v družbi štirih kamel in svojega psa, je že v reviji navdušil bralce, še bolj pa knjiga, ki jo je spisala v Londonu, ob druženju z Doris Lessing. Epska razsežnost njenega podviga, potovanje, ki je bilo tako geografsko kot tudi duhovno, ter izjemna slikovitost pokrajine so zamikali že številne producente, izbrane so bile celo že igralke, ki naj bi upodobile lik popotnice (Julia Roberts in Nicole Kidman, na primer). Toda knjiga se je upirala in se ni pustila ujeti v filmske podobe.
Šele Curran, ki je kot scenarist že imel izkušnje s knjižnimi deli, ki se upirajo pretvorbi v podobe – Michaelu Winterbottomu je spisal scenarij za njegov film Morilec v meni, priredbo romana Jima Thompsona –, je ponudil tak scenarij, da so si producenti upali podati se v njegovo realizacijo. Pri pisanju se je očitno jasno zavedal tega, da opisu popotniške izkušnje, ki ga podaja zapisana beseda, ne sme preveč dobesedno slediti. Predvsem zato ne, ker gre za opis šestmesečnega potovanja v samoti, potovanja, ki je tako geografsko kot tudi duhovno, zaradi česar je »dogajanje« umeščeno tudi na ozemlje duha, ki se ga v podobe ne da neposredno ujeti. Zavedal se je, da lahko beseda v filmskih podobah uspešno nastopi predvsem skozi dialog, saj monologi prinašajo številne težave, zlasti predolgi. Predvsem pa se je pogumno odrekel temu, da bi rešitev iskal v zapeljivih panoramskih posnetkih čarobne pokrajine. Brez tega seveda ni mogel, ne nazadnje pa bi bilo tudi povsem nesmiselno, da bi se povsem odrekel vizualni impresivnosti pokrajine. Našel je preprosto in domiselno rešitev – oprl se je na »estetiko« fotografij, ki jih je za opremo zapisa v National Geographicu naredil njihov fotograf, ki se je Robyn občasno pridružil na poti.
Pa tudi sicer je Curran iskal predvsem tiste rešitve, ki jih ponujajo izrazne možnosti filma. Tako je na primer v poskusu odgovora na vprašanje, ki si ga verjetno zastavi vsak gledalec (ali bralec), namreč »zakaj?«, uporabil tehniko flash-backov, s katero je odgovore iskal v preteklosti, predvsem otroštvu. Premišljeno pa se je lotil tudi izbora tistega, kar se popotnici zgodi na poti, pri čemer je seveda izhajal iz dejstva, da je njegovo primarno pripovedno sredstvo podoba. Tako je v svoj prevod brez odvečnih monologov lahko vključil tudi širši kontekst te popotniške zgodbe. Preko srečanj z domorodci je na primer v film vpeljal premislek o njihovem današnjem položaju v družbi, ne nazadnje pa tudi o odnosu belopolte večine do svoje dežele in njene zgodovine. Posrečeno nadaljuje tudi premislek o emancipaciji žensk, ki ga je zastavila že avtorica potopisa. Predvsem pa so Poti zgodba o posameznikovem odkrivanju samega sebe, soočanju z lastnimi zmožnostmi in omejitvami. In ne nazadnje nekakšen slavospev odločenosti, da te omejitve izzoveš in jih presežeš. No, zdaj si pa predstavljajte Nicole Kidman ali Julio Roberts, ki s tako popotnico stojita sredi puščave! Prav iz te perspektive se lahko zelo lepo razbere zgrešeno zasnovo predhodnih projektov in nekakšno vizionarstvo Currana, ki je v tokrat res izjemni Mii Wasikowski znal prepoznati tisto igralko, ki uteleša tako eterično krhkost kot tudi zemeljsko robatost, lastnosti, ki temeljno opredeljujeta avtoričino osebnost.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014