Pokrajine drugačne zavesti
V otroštvu moje generacije so bile Afrika in njene puščave še zelo daleč in po njih je najprej taval Juri Muri, nekaj let pozneje pa se je tam podil Kara Ben Nemsi Karla Maya. Svet je bil takrat še precej večji, kot je danes, in ker je Milan Pajk starejši od mene, je bil v njegovem otroštvu verjetno še večji. Človek potem odrašča in svet se ob tem ves čas čudežno manjša, krči, a z leti vse počasneje in počasneje, odvisno pač od tega, kako kdo živi.
A svet se ne manjša le zato, ker nekdo odrašča, ga opazuje z vedno večje razdalje od varnih tal, vse bolj suvereno premaguje njegove razdalje, ampak je svet v zadnjem stoletju in pol, odkar ga merijo tudi ljudje s fotografskimi aparati, doživel neverjetno povečanje vsakršnih potovanj, popotovanj, selitev, v svoje dolge kremplje ga je trdno zagrabila gromozanska pošast turizma, velika sovražnica vseh še neuhojenih poti. Povsod, kjer je mogoče kolikor toliko varno potovati, je turizem zasejal svoje pogubne klice, spridil avtentičnost in ljudi različnih kultur, ki tam prihajajo v stik, razdelil skoraj še samo na tiste, ki prinašajo denar, in tiste, ki ga od prišlekov hočejo dobiti.
Fotografi so svet odkrivali in ga ljudem iz svojih okolij predstavljali že tako rekoč vse od začetkov fotografije. Prvi možje s kamerami, ki so fotografirali na primer Sfingo in karnaške stebre, so bili nekakšni čaščeni avanturisti svojega časa, ki so se v imenu sodobnikov, kot njihovo »podaljšano oko«, hodili izpostavljat v daljne kraje, o katerih so potem pričali njihovi posnetki. Ti so pomagali postavljati nekatere najslikovitejše in najzanimivejše stavbe, kipe, spomenike … na piedestal znamenitosti, ustvarjati sezname krajev za obvezne obiske popotnikov, ki so jim kmalu začeli slediti v vse večjem številu.
Fotografi so torej pomembno pripomogli, da je svet začel postajati vse manjši in manjši in se danes marsikomu zdi že prav sramotno, žalostno majhen. Ker krčenje sveta seveda nima le svojih dobrih, ampak tudi slabe, zelo slabe plati. V premajhnem svetu je namreč vse manj daljnih krajev, in ko zmanjka daljnih krajev, se človek nima več kam skriti, nikamor več ne more odtavati, nikjer se ne more več izgubiti, nikjer najti svojega »zavetja neba«, kot je naslov slovenskega prevoda romana Paula Bowlesa, enega izmed bitnikov prve generacije, ki so sredi prejšnjega stoletja iskali svojo daljavo v severni Afriki, ki privlači tudi Milana Pajka.
Kot pričata razstava in monografija, ki jo spremlja, se naš znani fotograf in profesor v dežele severne, predvsem saharske Afrike, podaja že skoraj dve desetletji. Tam se očitno giblje po krajih, območjih, zakotjih, oddaljenih od turističnega »zasedenega ozemlja«, po »prostorih samote«, kot je naslovil predstavitev svojih fotografij, na posamezne kraje vezanih majhnih ciklov, opremljenih s kratkimi spremnimi besedili, nekakšnimi zapiski o popotnikovih vtisih.
Velika sugestivna fotografija sipin Admerja v Alžiriji, nekakšna abstrahirana krajina ali konkretna abstrakcija s tremi ploskvami – likovnimi elementi, senco, blago vzpenjajočo se sipino in nebom, na začetku razstave gledalca prestavi iz vsakdanjosti, ga naravna na valovno dolžino fotografij v prostoru, pripravi na ustavljanje časa, ki mu bo podvržen.
Sledi pot, pot v Afriko, ki je bila nekoč dolga, zdaj pa turista do prve tamkajšnje plaže letalo pripelje že v dobrih dveh urah. A Pajk seveda ne želi biti turist in pasti naglega menjavanja okolij, ob katerem se izgubi ves občutek za razdaljo, se izogne s potovanjem s smrdljivo staro ladjo, na kateri mu delajo družbo predvsem vračajoči se magrebski zdomci in zdolgočasena posadka. Nekoč široko morje med celinama je postalo obremenjena prometna pot, na kateri je na vodne širjave le redko mogoče zreti brez natovorjenih plovil na njih. Med bolj ali manj značilnimi prizori s tovrstnih potovanj se zdijo posebno pomenljivi tisti z osamljenimi potniki, zdomci, saj kot da se v njih skriva neizgovorjena primerjava med njihovo in avtorjevo pozicijo, ki napeljuje na misel o tem, da so ljudje različno močno zakoreninjeni v svoje okolje, in o tem, kako različni so razlogi za njihova potovanja.
Maroški prizori z »obale obnemoglih ladij«, ki sledijo, so med najučinkovitejšimi in najbolj poetičnimi na razstavi, vsebujejo morda najmarkantnejšo simboliko, najmočnejše metafore. Zarjavele, nemočne, razpadajoče ladje v pesku ali v plitvinah, nekoč obljube daljav, zdaj pravo nasprotje tega, le še klavrna slika nemoči, neuresničenih obetov, vedno novih »brodolomov upanja«, nepresegljive ujetosti … Motiv je izjemno učinkovit in zato pri fotografih zelo priljubljen, a tudi Pajk ga je ovekovečil odlično.
Potovanje po Maroku se nadaljuje v Esauiri, katere turistično slavo avtor obžaluje in pred njo beži v ozke, pozabljene uličice obrobja. Njihova senčnost, izpraznjenost, tesnost ustvarjajo vtis gluhote, na razstavi tudi sicer obilno navzoč. Iz sence se kdaj pa kdaj lušči ali se z njo staplja kakšna osamljena človeška postava, okna in vrata so videti prazna, zgolj temne odprtine, po razdrapanih fasadah speljane električne žice šivajo tihe hiše in ulice skupaj, dajejo slutiti, da tu nekdo živi.
Stari obrambni zid na robu Marakeša, na zunanji strani katerega mesto naenkrat presahne, je del iste samotne zgodbe, ki ji sledi fotograf, in podoben je tudi učinek podob Ualae, starodavnega, kot iz časa iztrganega naselja na mavretanskem jugu Sahare. Njegove unikatne stavbe, zidovi iz blata, belo pobarvani portali, prvinsko okrasje, naslikano ob njih, kompaktne, organske oblike, ki pa jih lahko čas brez težav osuši, razmehča, sesiplje vase, pomeša s prstjo, peskom, ki jih obdaja, so naslednja prepričljiva epizoda na avtorjevi poti skozi upočasnjenost, »nebivanje«, kot bi rekel Bowles, skozi negibnost prostora in časa. In to pot fotograf ob koncu razstave zelo sugestivno sklene z nekaj prizori, pogledi na puščavo, od vetra razmršeno ali počesano, v kateri je pustil odtise svojih stopal, da bi še poudaril minljivost svoje in občečloveške prisotnosti.
Pajk je v klasični analogni, poudarjeno »starinski« tehniki (robovi fotografij) ustvaril nekakšno fotografsko pesnitev iz več spevov, v kateri se je tenkočutno potopil v pokrajine na robu in čez rob nam domačega sveta, se poskusil umakniti v času, ko za to zmanjkuje kotičkov. Njegove fotografije preveva nekakšna nedefinirana nostalgija po človeku in svetu, kakršnih ni več, njegove podobe gradijo prostor, pokrajine drugačne zavesti. Zdi se, kot bi poskusil ustvariti vizualno poezijo odsotnosti sredi vse večje, vse bolj poudarjene prisotnosti, iskal davne bitnosti in izgubljene modrosti bivanja.
Človek, ki gre v puščavo, se v njej navadno spremeni. Razstava in monografija učinkujeta kot poročilo o tej spremembi.
Pogledi, november 2010