Pošast, ki žre svoje otroke
Leviatan (Leviafan). Režija Andrej Zvjagincev. Rusija, 2014, 141 min. Ljubljana, Kinodvor in mestni kinematografi po Sloveniji
27. 02. 2015
Leviatan, četrti, z zlatim globusom nagrajeni in do zdaj najbolj komunikativen celovečerec ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva, globoko v sebi nosi sledi mnogih težkokategornikov ruske kulturne zgodovine – od epske širine in moralne kompleksnosti Dostojevskega, prek ironije Čehova in gogoljevske satire na temo pokvarjenosti podeželskih oblastnikov in brezobzirnosti birokracije pa vse do alegoričnosti in enigmatičnosti boleče lepih, po presežnem dišečih podob Tarkovskega. Še dobro, da je vsa ta velikopoteznost dobro našpikana z ironijo in humorjem ter prepojena z litri vodke, sicer bi se še kdo ustrašil.
Kolja je žilav srednjeletnik, ki s svojo družino živi v majhnem mestecu na koncu sveta, nekje na severu Rusije. Ob hiši ima mehanično delavnico in pred njo čudovit razgled, zaradi katerega ga namerava zabuhlo napihnjeni, prepiti župan Vadim Šelevjat z mizerno odškodnino razlastiti in na zemljišču, na katerem stoji njegov dom, zgraditi kaj donosnejšega. Ko se Kolja upre, sproži rušilni val dogodkov, ki ne prinesejo nič dobrega ne njemu ne tistim, ki skupaj z njim mlatijo po mlinih na veter.
»Na prvi pogled je Leviatan videti kot političen film na temo življenja v Rusiji pod zloveščo taktirko Vladimirja Putina.«
Na prvi pogled je Leviatan videti kot političen film na temo življenja v Rusiji pod zloveščo taktirko Vladimirja Putina. Nekaj je gotovo na tem, a Zvjagincev s svojim prodornim režijskim pristopom presega aktualen ruski moment in cilja na globlje, elementarnejše rezine človeškega. Da ne gre za neposreden napad na Putina, ampak vsaj na celoten politični ustroj ruske družbe, plastično prikaže prizor, kjer možje na rojstnodnevnem piknikovanju namesto v tarče streljajo v obledele portrete nekdanjih političnih veljakov. Ne nazadnje pa nas Zvjagincev že z naslovom usmerja v nekaj, kar po malem sili že v metafiziko.
V Bibliji je leviatan pogubna morska pošast, v tem monumentalnem filmu, polnem sublimnih podob okostij morskih pošasti – kitov in trohnečih ladij –, pa leviatan ni nič drugega kot država – sistem, oblast, pošast, ki žre svoje otroke. Ali pa v zadnji instanci kar človeška narava, ki si ne more kaj, da v poziciji moči ne bi tlačila vsega, kar ji leži južno od kolen. Leviatan je izvrstna dramatizacija dileme malega človeka, ali naj se poskuša zoperstaviti monstrumu države ali naj raje upogne hrbet. Smisel državne oblasti naj bi bil v tem, da v zameno za košček svobode ščiti posameznika. O tem je v svoji knjigi, prav tako naslovljeni Leviatan, že v 17. stoletju pisal angleški filozof Thomas Hobbes. A kaj, ko se resničnost vse prepogosto upre teoriji. Koljin odvetnik, ki verjame v vladavino zakona, v bistvu ni dosti drugačen od tistih, ki ga v filmu sprašujejo, če verjame v boga – vsi verujejo v nekaj, česar še niso videli. Brez dvoma eden najboljših filmov tega leta – sprašujem se le, kako mu je uspelo postati nacionalni kandidat za tujejezičnega oskarja.
Pogledi, let. 6, št. 4, 25. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
