Prekvašena klasika
Gemma Bovery. Režija Anne Fontaine. Francija, 2014, 99 min. Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kinodvor, Kolosej, Planet Tuš in mestni kinematografi po Sloveniji
22. 04. 2015
Gledano malo čez palec bi lahko rekli, da si je francoska režiserka Anne Fontaine zgradila mednarodno kariero s filmi, ki jih nosijo močni ženski liki, kot so na primer modna samorastnica in protofeministka Coco Chanel iz filma Coco Avant Chanel (2008) ali pa prijateljici Roz in Lil, ki se v kontroverzni drami Občudovani (Adore, 2013) zapleteta v razmerje s sinovoma druga druge. Tokrat je Anne Fontaine v središče svoje dramomedije posadila stasito, nonšalantno Gemmo Bovery, žensko, ki s svojo senzualno pojavo v trenutku spravi moške v trans – sodobno verzijo zdolgočasene, frustrirane, v nenavdihujoč zakon ujete prešuštnice Emme Bovary.
Pri Gemmi Bovery ne gre toliko za posodobitev enega literarnih mejnikov 19. stoletja, ampak bolj za sodobno reinterpretacijo zgodbe v nekem drugem registru, na neki drugi frekvenci. Če je Gospa Bovary resen, trezno spisan in nepotrebnega okrasja očiščen realističen roman z blago uspavalnim učinkom, je Gemma Bovery, posneta po grafičnem romanu angleške avtorice Posy Simmonds, njegova precej bolj poskočna, duhovita polsestrica, v kateri se mešata že kar malo karikirana, poudarjeno romantična podoba francoskega podeželskega esprita in nabrita ironija angleškega humorja.
Gospod Joubert je vaški pek z bujno domišljijo in neizživetimi literarnimi ambicijami, ki se reaktivirajo v trenutku, ko se v njegovo soseščino priseli mlad angleški par s sumljivo domače zvenečima imenoma: nova sovaščana sta Charles in Gemma Bovery in z njunima literarnima skorajsoimenjakoma ju poleg imen povezuje še marsikatera podobnost. Kombinacija nenavadnih vzporednic in Gemmine poželjive čutnosti v Joubertu najprej prebudi voajerja in nato še strastnega pripovedovalca, režiserja, ki se ne zmore upreti skušnjavi, da ne bi posegel v življenje svojih sosedov in podlegel tragični zmoti, da je v tej zgodbi on tisti, ki premika figure po šahovnici.
Strezni ga šele tragičen konec, ki je v popolni disonanci z neobremenjeno, humorno noto filma (to je tudi njegova najšibkejša točka), zato pa zelo v duhu Fontainove, ki jo fascinirajo zgodbe, v katerih ima zadnjo besedo igra usode. Sicer pa je to zabaven, za oko prijeten feel-good film. Joubert nikoli ne uspe pripeljati svojega z Gemmino pojavo spodbodenega libida tja, kjer mu je mesto, a ker smo stalno v njegovi glavi, je vse, kar vidimo, od bujne pokrajine do načina, kako Joubert mesi (masira?) testo za kruh, skoz in skoz prežeto s toplino, obiljem in erotiko. Simpatičen, zabaven film z nekaj intonančnimi težavami, a brez eksistencialne teže klasike, ki ga je navdihnila.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
