Ruska avantgarda; Od Maleviča do Rodčenka
Revolucija na luni
08. 05. 2015
Ruska avantgarda je eden najvznemirljivejših pojavov v umetnosti 20. stoletja. Ta siloviti izbruh raznovrstnih ustvarjalnih energij se je povrhu vsega zgodil v času in prostoru, ko je umetnost dobila redko priložnost, da tvorneje poseže v družbo kot sicer.
Zgodba ruske avantgarde seveda ni ena, cel kup jih je, s podobnim začetkom, različnimi zapleti in konci, za večino katerih bi si želeli, da bi bili srečnejši ali vsaj manj tragični. Začelo se je že v 19. stoletju z različnimi mladostnimi umetniškimi hotenji, ki so se trgala iz prijema akademskih dogem in tradicij, se za spodbudami ozirala po progresivnih evropskih tokovih ali v ljudsko tradicijo. Ruska inteligenca v obeh, severni in južni prestolnici, Sankt Peterburgu in Moskvi, je bila, tudi po zaslugi domačih zbiralcev del vodilnih evropskih umetniških iskalcev, kar na tekočem z vrenjem v umetnosti v zadnjih dekadah 19. in na začetku 20. stoletja in kmalu so se pojavili tudi domači odzivi ter avtohtoni poskusi artikulirati nezadovoljstvo s staro umetnostjo in izraziti nova hotenja, od katerih je kar razganjalo mlade umetnike. Pojavljale so se umetniške kolonije, krožki, združenja, gibanja, pisalo se je manifeste, zahtevalo se je, se nasprotovalo, poskušalo se je drugače, ideje in koncepti so se srečevali, se prežemali, se prehitevali. Novi umetniki so bili večinoma multiustvarjalci, dejavni na več področjih, nasprotovali so izoliranosti, elitizmu umetnosti, jo poskušali tvorno umestiti v vsakdanje življenje, h kvaliteti katerega naj kar največ doprinese na vseh področjih. In, seveda, bili so časi, ko so še verjeli, da zmore biti umetnost dejanska spreminjevalka, izboljševalka sveta, da ga z močjo umetniškega nagovora in angažmaja lahko dobesedno zavrti v drugo smer, tako rekoč poseže v gravitacijo, vsaj družbe, če že narave ne. Novi umetniki so se doživljali kot delavci v službi globljega razumevanja in izboljševanja sveta, medčloveških odnosov, nekateri celo kot inženirji, konstruktorji drugačnega, na novih temeljih in parametrih zasnovanega življenja.
Idealistični izbruh na humanističnih načelih
V nasprotju s svojimi kolegi na Zahodu, predvsem v Parizu, ki so prav tako mrzlično iskali nove poti v umetnosti, zasebnem in družbenem življenju, so se mladi in manj mladi ruski umetniki po oktobrski revoluciji, ki jo je večina pozdravila, znašli v povsem novem, čisto unikatnem položaju. Njihova hotenja po radikalni spremembi, prelomu s starim in zasnovanju novega so se ujela s širšimi družbenimi tokovi, revolucija v umetnosti se je znašla sredi družbene in v njej brez težav našla svoje mesto. Avantgardisti so prepoznali svoje naloge marsikje; z mešanico pisnih in likovnih sporočil so začeli opremljati propagandne vlake in parnike, pripravljali so odre za javne prireditve, rekvizite za povorke po mestih, oblikovali spomenike žrtvam pariške komune ter bratstvu in miru med ljudmi … Očitno je šlo za idealistični izbruh, oprt na najširša humanistična izhodišča, ki se je kmalu prelil na posamezna konkretna področja, na primer oblikovanja vsakdanjih predmetov, oblačil, knjig, igrač …, so pa na poseben način vzbrstela tudi dogajanja na različnih umetniških področjih, med drugim v gledališki kostumografiji in oblikovanju gledaliških scen, fotografiji, filmu (v okviru razstave je na ogled tudi izbor ruskih avantgardnih filmov).
Od šoferja do vrhunskega zbiralca
Razstava v furlanski Vili Manin, katere vsebina je zamejena z letnicama 1910 in 1930, ima zanimivo poreklo, na njej vidimo del zbirke precej netipičnega zbiralca Georgeja Costakisa (1913–1990). Bil je v Moskvi rojeni otrok grških staršev, ki je dobil službo šoferja grškega veleposlaništva v Rusiji, pozneje pa je svojo diplomatsko šoferiado nadaljeval kot uslužbenec kanadskega veleposlaništva v Moskvi. Costakis je po drugi vojni opazil, da obubožano prebivalstvo za majhne denarje prodaja starine in umetnine in začel je kupovati staro srebrno posodje, pa platna holandskih slikarjev … Nato je naletel tudi na drugačna, zanj neobičajna dela ruskih avantgardistov in ugotovil je, da ga njihova svetloba in energija navdajata s precej prijetnejšimi občutki kot mračno holandsko slikarstvo. Zamenjal je zbirateljsko področje, odločitev pa mu je olajšalo tudi dejstvo, da so bila dela avantgardistov slabo poznana, tako rekoč izbrisana iz javnega spomina, in zato tudi temu primerno poceni. V svojem stanovanju v moskovskem bloku je Costakis oblikoval veliko zbirko, ki je sčasoma postala mednarodno znana, sprejemati je začel pomembne obiske (med znanimi umetniki ga je obiskal na primer Chagall, med politiki Edward Kennedy), hkrati pa so k njemu začeli zahajati tudi ruski umetniki, ljubitelji in poznavalci umetnosti, predvsem tisti z moskovske likovne akademije. V časih prevlade doktrinarne togosti v tamkajšnji umetnosti, je bila zapuščina ruske avantgarde hrabreč spomin in opomin o obstoju drugačnih poti in recimo, da je avantgardna umetnost ponovno odigrala svojo vlogo.
Avantgarda je v tridesetih, po uveljavitvi stalinizma, namreč dokončno zamrla, a tak razvoj dogodkov ni bil povezan zgolj s politiko. Po prvem, evforičnem in kaotičnem obdobju revolucije, ko je bila novemu redu dobrodošla vsaka pomoč, je namreč v političnem vodstvu sicer res prevladalo prepričanje, da je za potrebe novega reda primernejša realistična, bolj neposredno narativna likovna ustvarjalnost, a obenem je šlo tudi za povsem pragmatično ugotovitev. Ljudje novega vizualnega koda, drugačne izraznosti avantgarde preprosto niso sprejeli tako, kot so si njeni snovalci želeli in predstavljali, počasi so ti ugotovili, da so pravzaprav delali »revolucijo na Luni«, kot se je glasil (samo)ironični naslov nekega avantgardnega dramskega dela. Nekateri avantgardisti so se preusmerili ali prilagodili, drugi so preprosto pomrli od bolezni ali svoje roke, spomin je zamrl.
Costakisova zbirka v moskovskem bloku je v sedemdesetih očitno postala že kar preveč znana, vrstiti so se začeli vlomi, kraje in zbiralec se je odločil za vrnitev v domovino svojih staršev. Z moskovsko Tretjakovsko galerijo se je dogovoril, da ji prepusti del svoje zbirke, in tako si je izposloval možnost, da ostanek odnese s seboj. Danes za ta del (ki je na ogled v Vili Manin) skrbi Državni muzej za sodobno umetnost iz Tesalonikov.
Velika zastopanost žensk
Razstava je razdeljena na tematske sklope, prvega, Neoimpresionizem in simbolizem, uvede mešana tehnika Mihaela Larionova, sledi nekaj del odličnega, a manj znanega Ivana Kljuna, ki je v zbirki sicer obilno zastopan. Že v tem, prvem prostoru naletimo tudi na zvezdo razstave, Malevičev portret mladeniča, ki gleda tudi s plakatov in s kataloga, ter na še nekaj njegovih, sicer netipičnih del. Gre za živobarvne patriotske plakate iz časa prve svetovne vojne, ki so nekje med tradicijo ljudske umetnosti in karikaturnostjo. Na Zahodu zadnja leta zelo priljubljeni Malevič je tudi umetnik, ob katerem se pokaže vsa širina in večpomenskost termina ruska avantgarda. Bil je prodoren mislec drugačne, nove umetnosti, prodrl je globoko k temeljem likovnosti, hkrati pa je bil bolj kot ne distanciran od revolucionarnega družbenega konteksta in od aktivnega poseganja umetnosti v družbo, bližje kakor »fizika sprememb« mu je bila očitno metafizika duhovnosti.
»Zadnja leta je zanimivo opazovati rastoče zanimanje za rusko avantgardo na Zahodu. Med hladno vojno ga je bilo veliko manj, če pa se je o tem pojavu vendarle govorilo, se ga je postavljalo v kontekst sovjetskega zatiranja svobode umetniškega izražanja.«
Kubo-futorizem, s katerim se srečamo v naslednjem razdelku, je značilno ruska sinteza dveh zahodnih vplivov, francoskega kubizma in italijanskega futurizma. Ta dinamični kubizem se je v letih pred revolucijo dobro prijel, pritegnil širok krog mladih ustvarjalcev in pomenil izhodišče za poznejši razvoj v različnih smereh. Med avtorji te smeri je posebej opazna Ljubov Popova, izjemna umetnica, ki je na razstavi navzoča z mnogimi in zelo raznovrstnimi deli, od slik do avtorsko oblikovanih tkanin in osnutkov za gledališke scene. Gre za izrazito kakovostno avtorico, ki je zablestela in izgorela zgolj v kontekstu ruske avantgarde, saj ji je bilo danih le skromnih dvaintrideset let (umrla je zaradi bolezni).
Ob njeni omembi se zdi primerno opozoriti na zastopanost spolov med protagonisti ruske avantgarde. Verjetno se namreč še nikoli prej ni zgodilo, da bi bilo med vodilnimi akterji na kakšni umetniški sceni toliko žensk (ob Popovi še Varvara Bubnova, Aleksandra Ekster, Ksenia Ender, Elena Guro, Valentina Kulagina, Evgenija Magaril, Vera Pestel, Varvara Stepanova …), da bi bile enakopravne tako po kvaliteti kot po kvantiteti svojega dela, kar gotovo na poseben način priča o naravi celotnega gibanja.
Različne smeri znotraj enega gibanja
Med mnogimi smermi, ki so daljši ali krajši čas obstajale znotraj konteksta ruske avantgarde, so si bile nekatere domala nasprotne. Analitični umetnosti Pavla Filonova, eni od manj znanih in priljubljenih usmeritev, tako stoji nasproti »laboratorij organske kulture«, delujoč pod mentorstvom Mihaila Matiušina, kot oddelek Državnega instituta za umetniško kulturo (GINCHUK) v Sankt Peterburgu. Čeprav je bilo tudi njihovo delovanje podloženo s filozofijo in znanostjo, se njegovi rezultati zdijo povezani predvsem z raznovrstnimi plastmi in elementi naravnega (mikro- in makro-) okolja, s sferičnostjo, svetlobo. Temeljijo na sintezi različnih umetnosti, predvsem likovnosti in glasbe, kar se kaže v harmonijah, zložnih prehodih med likovnimi polji, ritmični repetitivnosti elementov, ki pogosto poraja dekorativne učinke.
Suprematizem je morda danes najbolj znana med usmeritvami ruske avantgarde, a zanimivo, da je na razstavi ne predstavlja njen utemeljitelj in najbolj znani predstavnik Malevič. Domnevam, da je Costakis njegova tovrstna dela moral prepustiti Tretjakovski galeriji, tako da med suprematisti v Vili Manin blestita Ivan Kljun in Ljubov Popova. To, da sta bila omenjena že ob prejšnjih razdelkih razstave, ne pomeni kakšne pomote ali zmešnjave, ampak je posledica dejstva, da je razvoj v tistem obdobju potekal tako hitro, da so ustvarjalci ves čas na novo premišljevali, definirali in redefinirali svoje pozicije, da je šlo za živahno, pretočno dogajanje, neprestano razvijanje idej, prevrednotenje in nadgrajevanje prej doseženega, onstran vsakega dogmatizma in togosti. Suprematizem je bil dovolj teoretsko podprt, dovolj bazičen in dovolj vsestransko uporaben (od likovnih del do arhitekture), o čemer na razstavi priča tudi nekaj izvrstnega porcelanastega posodja, »suprematistični porcelan« Nikolaja Suetina. Z delikatnim porcelanom je predstavljen tudi Vasilij Kandinski, oče abstraktne umetnosti, ki je seveda prav tako deloval v kontekstu ruske avantgarde in je njen vpliv pozneje tvorno ponesel v svet.
Eden temeljnih pojmov, povezanih z obravnavano tematiko, je konstruktivizem, razumljen vsaj na dva načina, kot konstrukcija likovnih del (zopet od slik do arhitekture) iz izbranih osnovnih elementov in kot konstrukcija konkretnih predmetov, zgradb ter nove družbe v celoti. Recimo, da je šlo za zelo konkretni in ambiciozni utopizem, ki je pripeljal tudi do nekaj relevantnih, referenčnih realizacij. Med deli iz konstruktivistične etape na poseben način izstopata majhni risbi, osnutka spomenika Ivana Kljuna. Ne le da gre za povsem drugačno, na temelju dinamičnega součinkovanja geometrijskih teles zasnovano definicijo javne plastike, ampak tudi za željo po počastitvi spomina na prezgodaj preminulo prijateljico in sodelavko Olgo Rozanovo (1886–1918), ki naj bi ji bil spomenik ali morda nagrobnik namenjen. Domnevam, da ga niso nikoli postavili.
Pogled obrnjen navzgor, proti vesolju
Na neko drugo, tudi osebno in družinsko razsežnost življenja avantgardistov nas spomnijo osnutki in ena realizacija motivov za tekstil Ljubov Popove. Pomenljivo je, da je umetnica – v istem prostoru razstavišča predstavljena še z nizom aktivističnih parol, oblikovanih za neko gledališko predstavo – pravzaprav izvirala iz bogate družine trgovcev s tekstilom, o katere usodi v metežu revolucije lahko le ugibamo.
Prej omenjeni Kandinski je imel v prvih letih po revoluciji v Rusiji tudi pomembno pedagoško vlogo. Pod okriljem Ljudskega komisariata za izobraževanje je leta 1920 v Moskvi ustanovil Institut za umetniško kulturo (INCHUK, predhodnik prej omenjenega Ginchuka) in v njegovem okviru zasnoval nov sistem izobraževanja umetnikov, ki je imel daljnosežni vpliv na tem področju. Ob teoretskem delu so se v okviru izobraževanja veliko posvečali tudi izdelavi uporabnih predmetov ter tako poskušali uvajati progresivne likovne in oblikovalske standarde v vsakdanje življenje. Kaže pa, da so bili nazori in pristopi Kandinskega med kolegi dojeti kot nekoliko premehki in najbrž je tudi zato delovno okolje zamenjal in s svojo pedagoško dejavnostjo tvorno nadaljeval v okviru znamenitega weimarskega Bauhausa, kjer je deloval od leta 1922.
Zdelo se je, da za umetniško avantgardo in novega človeka, ki naj bi ga ta pomagala graditi, ni ovir in ni čudno, da so njeni protagonisti pogled obračali tudi navzgor, v vesolje in globine stvarstva nasploh. Gotovo je pri tem šlo za mešanico umetniških in znanstvenih ambicij (konec koncev so v vesolje pozneje poslali tudi prvi satelit, Lajko, Gagarina, Valentino …), a tudi »sferični« likovni dosežki, pri katerih na razstavi prednjačita že večkrat omenjeni Kljun in Ivan Kudrjašev, so sugestivni in prepričljivi.
Recimo, da ima čisto posebno mesto v tem delu razstave in na njej nasploh del krila letalne naprave na človeški pogon, ki jo je zasnoval, izdelal in ne ravno uspešno preizkušal vsestranski Vladimir Tatlin. S svojo napravo za letenje, posrečeno poimenovano Letatlin (ruska in slovenska beseda za letenje sta si dovolj podobni), je nekako poskušal nadaljevati tam, kjer je končal Leonardo, kar nemara anahronistično kaže na samoumeščanje ruske avantgarde v širšo zgodovino človeštva.
Talentirani in prilagodljivi Rodčenko
Z nekaj odličnimi konstruktivističnimi slikarskimi deli je na razstavi navzoč tudi Aleksander Rodčenko, ki mu je v Vili Manin sicer posvečena tudi samostojna razstava njegovih fotografij. Velja namreč za enega pomembnejših fotografov 20. stoletja, avtorja, ki je bil med tistimi, ki so fotografski medij dojemali kot avantgardnega, bolj zmožnega slediti zahtevam časa od ostalih vizualnih sredstev. Razstavljeni izbor iz zbirke Moskovske hiše fotografije nam pokaže kar nekaj znanih portretov sodobnikov (najbolj je izpostavljen mnogodejavni Majakovski, paradigmatični ustvarjalec z žalostno tipično usodo ruskega avantgardista), propagandnih plakatov in oglasov, posnetkov, pri katerih je bil avtor posebej pozoren na perspektivo, drugačne poglede, nagnjen k eksperimentiranju. Rodčenkove fotografije ne kažejo le njegovega napora v smeri drugačnega prikazovanja stvarnosti, ampak so tudi dragoceni fotografski dokumenti nekega časa in njegovih tendenc, hkrati pa nam nudijo tudi nekaj vpogleda v vsakdanje življenje avantgardistov (posnetek družabnega omizja v stanovanju Majakovskega in Lili Brik).
Rodčenko je s svojim, predvsem fotografskih delom nadaljeval dlje od večine avantgardistov, očitno se je prilagodil novi stvarnosti in imel solidne odnose z oblastjo, na kar morda kaže dejstvo, da je fotografsko ovekovečal mnoge javne prireditve, od športnih do vojaških. Zanimivo si je ogledati tudi različne publikacije, ki jih je oblikoval in na katerih se vidi, kako je nekoč radikalna konstruktivistična estetika prešla v sivino in monotonost slabo natisnjenih tiskovin.
Zadnja leta je zanimivo opazovati rastoče zanimanje za rusko avantgardo na Zahodu. Med hladno vojno ga je bilo veliko manj, če pa se je o tem pojavu vendarle govorilo, se ga je praviloma postavljalo v kontekst sovjetskega zatiranja svobode umetniškega izražanja. Zanimivo in značilno je tudi, da je na Zahodu (ob Rodčenku, ki ga pridno reciklirajo reklamarji) najbolj cenjeni ruski avantgardist Malevič, čigar dela se, kot rečeno, drži malo revolucionarnih primesi oziroma so te drugačne, bolj metafizične narave, kar je prijateljem »nedoumljive ruske duše« blizu. Sta pa ruska avantgarda in revolucija seveda neločljivo povezani, pa četudi so umetniški avantgardisti svojo revolucijo pravzaprav izvedli v neki drugi, vzporedni dimenziji, na tisti svoji in naši »Luni«.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
