Režiser, ki ga imam rad
Matjaž Klopčič: Retrospektiva. Ljubljana, Slovenska kinoteka, od 3. do 15. 5. 2012
03. 05. 2012
Čeprav je zaradi kronične diskontinuitete in celo sporadičnosti pri predstavitvi nacionalne filmske dediščine vsak celoviti pregled avtorskega opusa posameznega domačega filmskega ustvarjalca svojevrsten »dogodek«, pa velja retrospektivi filmov Matjaža Klopčiča nameniti prav posebno pozornost. Zakaj?
Slovenski film je z Matjažem Klopčičem (1934–2007) dobil eno najbolj celovitih in kompleksnih ustvarjalnih osebnosti, mednarodno priznanega avtorja, čigar dela še danes vzbujajo pozornost in občudovanje, nenazadnje pa tudi predanega pedagoga, ki je številnim generacijam študentov posredoval svoje izjemno poznavanje zgodovine in aktualnih trendov na področju filma.
Tako ne preseneča, da se v Slovenski kinoteki pri pripravi poklona Matjažu Klopčiču niso odločili le za klasično retrospektivo, pač pa bodo ob tej priložnosti izdali tudi zbornik, v katerem poskušajo različni avtorji čim bolj celostno predstaviti njegovo vsestransko ustvarjalno osebnost in znova opozoriti na njegovo publicistično dejavnost, že pred leti predstavljeno v knjigi Filmi, ki jih imam rad (Slovenska kinoteka, 1998).
Rekli bi lahko celo, da bi Matjažu Klopčiču delali krivico, če bi ga označili »le« za filmskega režiserja. Klopčič je namreč z med slovenskimi cineasti le redko videno strastjo vse svoje življenje posvetil filmu. Kot piše v spominih, ga je film očaral že kot otroka, dokončno pa se mu je zavezal, ko se je še kot študent arhitekture znašel na snemanju filma Jara gospoda (1953) Bojana Stupice. Kmalu je sledila pot v Pariz, kamor se je odpravil kot štipendist francoske vlade in se v letih med 1963 in 1965 posvetil študiju filma. A veliko pogosteje kot v predavalnice univerze je zahajal v dvorano slovite Francoske kinoteke. Vedel je namreč, da pravi študij filmske režije poteka v temi kinodvoran, v neposrednem soočenju z deli največjih mojstrov sedme umetnosti (pozneje je na to vseskozi opozarjal tudi svoje študente, a žal so ga poslušali le redki). In težko bi si bilo zamisliti boljšo učilnico, kot je dvorana, za katere program je skrbel legendarni Henri Langlois. Ta je kmalu postal pozoren na enega najzvestejših obiskovalcev kinotečnega programa in ga povabil v svojo družbo, prek katere je Klopčič prišel v stik tudi z nekaterimi mladimi francoskimi cineasti, na primer z Jean-Lucom Godardom, ikono takratnega novovalovskega gibanja, ki ga je povabil na snemanje svojega filma Bande à part (1964).
»Pariška leta so odločilno vplivala na Klopčičevo avtorsko formiranje.«
In prav ta, pariška leta so odločilno vplivala na njegovo avtorsko formiranje. To je bilo namreč obdobje, ko se je na eni strani z osupljivo intenzivnostjo seznanjal z deli največjih mojstrov (v poznavanju zgodovine filma mu med slovenskimi cineasti preprosto ni bilo enakega), med katerimi je največji vtis nanj naredil Jean Renoir – nikoli se ni naveličal občudovati režijske popolnosti njegovega filma Pravilo igre (La règle du jeu, 1939) –, na drugi pa je prišel v stik s takratnimi modernističnimi tendencami znotraj avtorske produkcije.
Slednje so pečat na njegovem lastnem ustvarjanju pustile predvsem na začetku njegove filmske poti. Klopčičev celovečerni prvenec Zgodba, ki je ni (1967), »pripoved« o eksistencialni krizi sezonskega delavca, odrinjenega na družbeni rob, ki tava po mestu, medtem ko kamera beleži utrinke njegovega življenja, premore tisto za novovalovsko estetiko tako značilno fragmentarnost in neposrednost »zgodb«, ki je očiščena vsake dramatičnosti in ob kateri skorajda ne moremo več govoriti o »zapletu«. Še isto leto je Klopčič posnel svoj drugi »prvenec« – Na papirnatih avionih (1967). Tudi tu imamo opraviti z razdrobljeno pripovedjo o hrepenenju, ki pa je prav tako nenavadna ljubezenska zgodba, v kateri se režiser domiselno poigrava s prepletanjem navideznega in realnega ter pri tem razmišlja o naravi filmske podobe. Tako nas v film vpelje prizor, v katerem skrivnostni moški sledi paru in vse napoveduje nekakšen kriminalni razplet, po možnosti celo umor. A prav v trenutku največje napetosti se razkrije, da gre le za prizor snemanja reklame za modna oblačila.
Če je Klopčič s svojima prvima dvema »modernističnima« filmoma navdušil, pa mu je v tretjem poskusu spodletelo. Čeprav je z Oxygenom (1970) poskušal biti družbeno aktualen, se zdi njegova zgodba o sporu med posameznikom in oblastjo vse preveč naivna. Prav tako ni mogoče spregledati, da nekako ni zmogel slediti igrivosti, fantastiki in hiperintelektualnosti scenarija Dimitrija Rupla. Oxygen tako še danes velja za njegov edini resnično spodleteli filmski projekt.
Morda je Klopčič to čutil tudi sam in se je prav zato odločil za radikalno spremembo smeri. Njegovo naslednje delo je bilo namreč Cvetje v jeseni (1973), priredba slovenske literarne klasike, s katero se je obrnil proč od družbene aktualnosti in se lotil brezčasnih, univerzalnih tem. Ta obrat je bil za takratno kritiko celo tako zelo radikalen in presenetljiv, da je njegovo delo – vzporejajoč ga z deli takratnega jugoslovanskega črnega filma – označila za inavguralno delo t. i. rožnatega vala (T. Kermauner). S tem so kritiki želeli poudariti predvsem odmik od slikanja temačnih, sivih družbenih razmer, ki je bilo tako značilno za dela črnega vala, praviloma usmerjena na družbeno obrobje. Kermauner je, denimo, govoril celo o vstopu živega kolorita na ravni same fotografije ter predvsem o drugačni tematski usmerjenosti.
Tudi Klopčičeva poznejša dela so bila zaznamovana s to tematsko (a nenazadnje tudi estetsko) brezčasnostjo in popolnim odmikom od aktualnosti. Temu pa se je na formalni ravni pridružila vse bolj dodelana stilizacija. Ta pride morda še najbolj do izraza v njegovem Strahu (1974), v katerem predstavi dekadenco findesieclovske družbe, prek nje pa se s satiro loti narave slovenskega nacionalnega karakterja. Strah je Klopčiču na nacionalnem filmskem festivalu v Pulju prinesel prestižno nagrado za najboljšo režijo, njegovo naslednje delo, Vdovstvo Karoline Žašler (1976), pa tudi prva priznanja v mednarodnem prostoru. A Vdovstvo je pomembno tudi zaradi nečesa drugega: prek zgodbe o ljubezenskem razmerju med poročeno Karolino in nekim mladeničem, s katero je Klopčič podal nekakšno kritiko provincialne morale, je v njegovem opusu prvič v ospredje stopil močan, izstopajoč ženski lik, ki bo pozneje postal stalnica njegove filmske prakse. Mnogi celo menijo, da je Milena Zupančič kot Karolina Žašler odigrala eno najpretresljivejših ženskih vlog v slovenskem filmu. Sledili sta dve deli, pri katerih se je znova oprl na slovensko literaturo ‒ Iskanja (1979) po predlogi Izidorja Cankarja ter Moj ata, socialistični kulak (1987) po predlogi Toneta Partljiča. V času med njima je posnel Dediščino (1984), ki je postala eden njegovih mednarodno najodmevnejših filmov, saj je bila leta 1985 premierno predstavljena v canneskem programu Poseben pogled. Sledil je desetletni premor, ki ga je prekinilo eno morda njegovih temeljnih del, Triptih Agate Schwarzkobler, čudoviti poklon »njegovim« ženskim likom in kompleksna avdiovizualna pripoved, ki pa v času nastanka ni požela odobravanja in je kljub drugačnim Klopčičevim pričakovanjem ostala le na televizijskem formatu. S tem delom je na nenavaden način povezan zadnji celovečerec njegovega opusa, Ljubljana je ljubljena (2005), kar je nenazadnje nakazal tudi Klopčič sam, saj ga je posvetil svojemu dragemu prijatelju Rudiju Šeligi. Kot se je izkazalo kmalu zatem, je bilo to delo o življenju v medvojni Ljubljani, posejano s številnimi avtobiografskimi elementi, tudi Klopčičev labodji spev, saj je kmalu zatem umrl. In čeprav je od njegove smrti minilo šele pet let, je prav zdaj, ko so nekatera njegova dela deležna ponovne mednarodne pozornosti, pravi trenutek, da se vrnemo k njemu in njegovim čudovitim filmskim delom.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
