Sam svoj sovražnik
Ljubezen je popolni zločin (L'amour est un crime parfait). Režija Jean-Marie in Arnaud Larrieu. Francija, Švica, 2013, 111 min. Ljubljana, Kinodvor, in mestni kinematografi po Sloveniji
25. 03. 2015
Tisti, ki ste videli film Slikati ali ljubiti (Peindre ou faire l'amour, 2005), približno veste, kaj lahko pričakujete od režiserskega kompleta bratov Larrieu – evokativna prizorišča, libidinalno, z erotiko prežeto atmosfero in par buržoaznih mandeljcev, srednjeletnih salonskih intelektualcev, ki se naselijo tja, kjer jim ni mesto, nekam globoko v osrčje narave, tokrat v objem visokih, s snegom in ledom prekritih švicarskih gora.
Tam skupaj s svojo ekscentrično sestro prebiva Marc, šarmanten univerzitetni profesor in ljubljenec nadebudnih, neverjetno stasitih študentk, ki komaj čakajo, da dobijo povabilo v njegovo odmaknjeno gorsko kočo. Njegovo življenje se začne zapletati, ko eno izmed teh prelestnih deklet nenadoma izgine neznano kam, v Marcovo življenje pa vstopi njena mačeha, skrivnostno privlačna ženska, ki zloglasnemu zapeljivcu v trenutku ukrade srce.
Ljubezen je popolni zločin se odvije kot triler, pomešan z melodramo, črno komedijo in nekaj twinpeaksovske čudaškosti. Kot Slikati ali ljubiti tudi ta film glavno napetost črpa iz nasprotja med tistim, kar je v človeku ukročenega, kultiviranega, sofisticiranega, in tistim, kar v njem ostaja naravnega, primarnega, nagonskega – tistega, skratka, kar se godi (pri Marcu, kot se izkaže, povsem dobesedno) mimo razuma. Marc je intelektualec, poetičen um in navdihujoč profesor kreativnega pisanja. A pod vso to civilizacijsko šaro je, kot mi vsi, tudi bitje narave. In ker je nekoč očitno precviknil povezavo med svojima dvema kožama, se zdaj zapleta v vedno hujše težave.
»To ni film, ki bi se človeka dotaknil, zna pa navdušiti z načinom, kako avtorja skozi sliko in zvok v zgodbo elegantno dovajata informacije, ki gledalcu pomagajo začutiti mentalno sliko glavnega junaka.«
Največji čar filma leži v načinu, kako napetost med dvema Marcovima personama odražajo okolja, ki jih naseljuje in obiskuje. »Človeka ne določajo toliko pretekla doživetja kot pokrajine, v katerih živi,« na enem svojih predavanj citira svojim študentom, preden jim dodeli nalogo, naj si izmislijo okolje, ki »je njihova mama ali oče«. Nekaj podobnega počneta tudi režiserja. Kadar Marc nastopa v vlogi profesorja, se sprehaja po hodnikih in predavalnicah futuristične, obilno ostekljene in senzualno zaobljene univerzitetne stavbe, polne čudovitih deklet, ter po ultramodernih minimalističnih bungalovih in domovih svojih kolegov, domuje pa v leseni, drobnarij polni visokogorski brunarici, skriti pod gomilami snega. Ko pride pomlad in se začne sneg topiti, začnejo na dan prihajati tudi trupla iz brezen in okostnjaki iz omar. Zgodba postaja vse bolj tragična za Marca in vse bolj komična za gledalce, ki ves čas ostajamo v njegovi perspektivi in zlagoma spoznavamo, kaj se pravzaprav dogaja.
Ljubezen je popolni zločin ni film, ki bi se človeka dotaknil, zna pa navdušiti z načinom, kako avtorja skozi sliko in zvok v zgodbo elegantno dovajata informacije, ki gledalcu pomagajo začutiti mentalno sliko glavnega junaka. Eros tega filma ne leži v poglobljeni psihologiji in realizmu, ampak v obilju sugestij, s katerimi režiserja na kvintesenčno filmičen način nagovarjata naše čute in razum.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
