Slikarska psihoanaliza titostalgije
Groza! Po hodnikih Fakultete za družbene vede, naslednice »rdeče« FSPN, znova visijo Titove slike, in to cel ducat. Niso se še dobro polegle polemike ob ponovnem poimenovanju ene izmed ljubljanskih ulic po nekdanjem voditelju, zdaj pa še to! No, pravzaprav visijo Titove slike na tistih stenah prvič, stavba je namreč nova, prav po sodobno sterilna, a morda je prav zato tovrstna »indoktrinacija« nedolžne mladine, ki je prejšnji sistem okusila kvečjemu v plenicah, še toliko bolj skrb zbujajoča.
Brez panike, portreti na FDV niso tisti, starejšim dobro znani reprezentativni fotografski iz časa maršalovega življenja, četudi je očitno, da so nekateri izmed njih razobešene slike navdihnili. Pa tudi če bi bili, bi jih študentje verjetno dojemali kot nekakšen čudaški umetniški projekt, tako kot jih večina verjetno dojema tudi razstavljena olja na platnu.
Njihov avtor ni kakšen nostalgični Titov pionir ali mladinec, ampak mlajši avstrijski umetnik, ki je odraščal dovolj daleč od nekdanjega jugoslovanskega raja, da ga ta ni okužil. Rojen je bil sredi klasike, v Mozartovem Salzburgu, a pravi, da ga je tamkajšnja »sodobnoumetniška mafija« ignorirala, zato se je odpravil pogledat dežele južno od Alp. Že v Salzburgu je, v stanovanju prijatelja taksista, najbrž zdomca, videl obešeno Titovo sliko, na svojih poteh po Hrvaški, Bosni in Sloveniji pa jih je videl še veliko več in postal na to pozoren. Opazil je precej čustvene navezanosti na Tita in Jugoslavijo, ugotovil, da številni ljudje žalujejo za preteklostjo, ki jo sam vidi predvsem kot diktaturo, zato mu stvar ni šla zlahka v glavo. Za nekaj časa se je ustalil v ateljeju na ljubljanski Metelkovi in poskušal poiskati umetniški odgovor na vprašanji, kaj je v ljudeh, da jim Tito ne gre iz glav, in kaj je v Titu, da ga ljudje ne morejo pozabiti.
Njegov slikarski odgovor je zanimiv predvsem zato, ker gre za pogled z distance, za neobremenjeno soočanje z intrigantno tematiko, za poskus odgovorov na preprosta logična vprašanja, kakršnih si tukaj živeči, preobremenjeni s preteklostjo in sedanjostjo, iz nje izvirajočo, zastavimo le izjemoma. Steinacher seveda marsičesa ne ve in ne čuti, deluje predvsem na podlagi splošnih mnenj in podatkov, a se kljub temu iskreno trudi, poskuša dojeti fenomen Tita, v času, ko je bil ta najintenzivnejši, a v kontekstu današnjega, sodobnega časa. Opaža, da danes mediji, ki so nekoč širili voditeljevo slavo in reproducirali njegove podobe, propagirajo nove, potrošniške vrednote in tovrstni nagovor vključi tudi v svoje slike. Tito kot najstnica iz reklame za kopalke znane blagovne znamke na primer. Takšnega vsekakor še ne poznamo in je daleč od naših ideološko preobremenjenih diskurzov, po drugi strani pa je tovrstno upodabljanje, ironiziranje, karikiranje različnih javnih osebnosti na zahodnem umetniškem prizorišču in v medijskem prostoru že nekaj desetletij stalnica.
Slikar si je zastavil vprašanja o identiteti in dojemanju zgodovinskih osebnosti, njihovih različnih vlog, podob, tako za življenja kot po smrti, k Titu pristopal kot k nekakšni skrivnostni osebnosti številnih obrazov. Gledalcu se ob tem utegne zastaviti še kakšno dodatno vprašanje, na primer o identifikaciji tistih, ki del svoje identitete prenesejo v lik ljubljenega voditelja. Steinacher seveda ne more vedeti, da je mogočih razlogov za to kar nekaj, da niso le psihološke narave in da ne izvirajo samo iz odnosa med državljanom in medijsko ovekovečenim vladarjem, ampak tudi iz osebnih izkušenj, nostalgično potenciranih spominov na minule čase, ko se je marsikdo imel bolje kot zdaj ali pa si vsaj misli, da se je imel. Precej o tovrstnih razlogih med drugim pove tista znana »nepravoverna« krilatica »Dok je bilo Tita, bilo je i šita,« ki bi jo bilo seveda zelo pristransko prevesti v »Dokler je bil Tito, je bil šit,« nekoliko ustrezneje pa v »Dokler smo imeli Tita, ni manjkalo šita.« Izvirni stavek se dobro rima in se je tudi trdno prijel, je pa seveda skregan z dejstvi, saj je danes šita (lahka droga, op. p.) vsekakor več, je pa res, da je bilo včasih precej več tiste droge, o kateri govori Marx v svojem stavku: Religija (kot imanentna ideologija, op. p.) je opij za ljudstvo (s katerim, v nasprotju s splošnim razumevanjem, želi povedati, da je religija /ideologija/ cenen nadomestek za plemenitejši opij, ki si ga ljudstvo ne more privoščiti).
»Šit«, ki ga je bilo v Titovih časih obilo, je bil torej predvsem tisti ideološki, ki zna biti zelo sugestiven in se ljudem zaleze globoko pod kožo, še posebno če je povezan s čisto znosnim življenjem večine. Ob takšnem in drugačnem odvajanju se potem pojavijo hude abstinenčne krize, ki se med drugim manifestirajo v obliki trebušastih dedcev, ki nase s težavo spravijo svoje pretesne bele srajce, rdeče rutke in pionirske čepice, in se odpravijo obnavljat »sveti obred« prenašanja Titove štafete, ki pa je seveda nimajo več komu izročiti. A gre pač za zvestobo starim idealom in za oklepanje iluzij, katerih izguba, ne glede na njihovo naravo, utegne zelo boleti. Ker Tito je bil, kot sugerira Steinacherjevo »demaskiranje zgodovine in zgodovinske osebnosti«, marsikaj; bil je mati, z vsemi atributi rodnosti in strogosti, pa nadarjen karakterni igralec, nosečnica, ki je rodila nič manj kot državo srečnih, v bratsko družino povezanih narodov, bil je odločen ljubimec in hkrati bohotna koketa, ki se le neodločno brani, mučenec v imenu prihajajočega užitka, pa težko ujemljivi stvor s pomnoženimi obrazi.
Umetnik je o Titu sproščeno razmišljal, eksperimentiral z njegovo podobo, pomeni ter že med nastajanjem razstave doživel različne odzive. Nekaterim se je njegov pristop zdel zanimiv, sproščen, drugim prav nič zabaven, prav svetoskrunski, in tako najbrž na gledalce deluje tudi razstava. A ta lahko računa predvsem na zelo specifično, študentsko občinstvo, na mlade ljudi, za katere sta tako prva kot druga Jugoslavija le zaprašeni zgodovinski dejstvi, Balkan pa predvsem prostor s specifičnim, za številne privlačnim temperamentom, glasbo, kulinariko. Če bodo njihovi profesorji razstavo znali izkoristiti za poglobljene debate o zgodovinskih dogodkih, ideologijah, kultih osebnosti, odnosih med voditelji in ljudstvi, če bodo rekli kakšno tudi o transformaciji vizualno učinkovitih podob znanih osebnosti skozi čas, o njihovem trženju na tržnici postanih in pogretih idej in nostalgije, o tem, kaj nam pove, da danes na istih stojnicah, drugo ob drugem, ponujajo podobi Josipa Broza in Marilyna Mansona, plastične »gavčo« klobučke in majice z Jakčevim portretom Tita (o pojavu pričajo fotografije in videi Elene Fajt, predstavljeni na odprtju) …, potem je razstava vsekakor dobrodošla in postavljena na pravem mestu.
Bi pa bilo zanimivo videti, kakšne odzive bi povzročila, če bi bila postavljena na kakšnem dostopnejšem, širšemu občinstvu namenjenem razstavišču. Se mi zdi, da bi se kar kadilo, tako z leve kot z desne. Odkritih in nezavednih, potlačenih čustev, povezanih s Titom, je v nas verjetno še toliko, da bi Steinacher ob njihovem razkritju utegnil dobiti navdih še za celo serijo razstav.
Pogledi, junij 2010