5 dni, 12 prizorišč, 120 nastopov, 600 glasbenikov – Winter Jazz Festival
Sprehod po jazzovski prihodnosti
»Svetujemo vam, da k nam pridete vsaj uro pred koncertom, ki ga želite videti, a kljub novinarski akreditaciji vam ne moremo zagotoviti, da boste v klub tudi vstopili,« mi je prijazno razložila gospodična v Zinc baru na 3. ulici blizu Washington Squara. Zgodbe o dolgih vrstah pred klubi in ljudeh, ki ure in ure pred vrati kljubujejo januarskemu mrazu, da bi slišali svojo najljubšo jazzovsko zasedbo, so me vnaprej navdajale z nelagodjem in občutkom nemoči. Zato sem se v slogu civilnozaščitne jugoslovanske krilatice Nič nas ne sme presenetiti poskušala pripraviti na vse. In na koncu ostala (prijetno) presenečena.
Približno sedemtisočglava reka ljubiteljev jazza z vsega sveta se je razlila po spodnjem delu otoka Manhattan med Hudson in East River in v pulzirajoči delti ponikala, vznikala in meandrirala od enega do drugega prizorišča, kjer se je odvijal najbolj pričakovani jazzovski festival leta.
Nekdaj enodnevni dogodek, ki je od leta 2004 v Knitting Factory tudi zaradi premišljene promocije eksponentno rasel, menjal časovne gabarite in lokacije, se je letos raztezal od 13. do 17. januarja. V osrednjih dveh dneh festivala se je na 12 prizoriščih na približno dveh miljah odvilo okoli 120 nastopov, na katerih je sodelovalo več kot 600 glasbenikov. WJF je na koledarju glasbenih promotorjev, menedžerjev, agentov in programskih selektorjev jazz festivalov z vsega sveta označen kot poseben dogodek. Pravzaprav gre za ritual, ki ga je treba spoštovati. »To je preprosto eden največjih festivalov ameriškega jazza, na katerem si ne morem privoščiti, da bi manjkal,« mi je po težavnem pregovarjanju z varnostniki na vhodu kluba The Bitter End, da naju morajo nujno spustiti noter, prišepnil turški promotor Ahmet Uluğ, ki je na festival romal že sedmo leto. Preglasila ga je poliritmična silnost čikaškega bobnarja Makaye McCravena in naju v nabito polnem prostoru pritisnila ob zid. Publika se je ob resonančnih zvokih vibrafonista Justefana ter samosvojih ovinkih kitarista Jeffa Parkerja hipnotično pozibavala ob lahkotnem sprehodu glasbenikov skozi moderne glasbene stile. Zrak v klubu z grenkim imenom je bil sladkobno gost in naelektren v pričakovanju novega koncerta, kajti – noč je bila še mlada.
Ključna naključja
Zdi se, da se v New Yorku vsaka zgodba začne naivno, skromno, nekje v ozadju, a z velikim upanjem in ambicijo. Nadaljnji potek je odvisen od srečnih naključij. In teh je jedro mesta – ki se razteza na 60 kvadratnih kilometrih otoka Manhattan, enega najbolj gosto poseljenih urbanih predelov na svetu, ki šteje poldrugi milijon prebivalcev – polno.
Naključja so za uspeh ključna. Tako kot pravi humorna anekdota o mladem, revnem Rockefellerju, ki si je praznih žepov za deset centov kupil jabolko, ga brisal v majico, dokler ni v njem zagledal odseva svojega obraza, in ga prodal za 20 centov, si za ta denar kupil dve jabolki, ju zloščil in prodal za 40 centov in tako naprej, dokler ni z dobrim dolarjem in pol v žepu utrujen ob koncu dneva zaspal in zjutraj prejel sporočilo, da mu je umrla teta in mu zapustila dve milijardi dolarjev. Podobno skromno in iz altruističnih vzgibov se je na primer začela tudi zgodba filmskega festivala v Tribeci, ki so ga Jane Rosenthal, Robert De Niro in Craig Hatkoff leta 2002 ustanovili v predelu Tribeca, da bi oživili sosesko, povsem uničeno od napadov 11. septembra. V borih nekaj letih je prerasel v enega eminentnejših filmskih festivalov na svetu. Z nekaj malega sreče pri sponzorjih in ščepcem zvenečih imen, seveda. Naključja v Ameriki namreč delujejo toliko bolj, če ima človek načrt in talent.
Strast, pretkana s poslovno žilico, prežema tudi jazzovsko skupnost. Ideja o zimskem jazzovskem festivalu (Winter Jazz Festival) se je pred dvanajstimi leti porodila glasbenima promotorjema Briceu Rosenbloomu in Adamu Schatzu. Na vsakoletni konferenci zveze promotorjev uprizoritvenih umetnosti (Association of Performing Arts Presenters), ki vsako leto poteka v New Yorku, sta se dolgočasila v hotelu Hilton med 350 stojnicami s trenutno umetniško ponudbo in se spraševala, kako bi za 3500 udeležencev (promotorjev, menedžerjev, agentov in prizadevnih lokalnih umetnikov) zadevo naredila bolj zabavno. Prišla sta na zamisel, da bi koncerte izbranih jazzovskih glasbenikov, ki v množici drugih umetniških izrazov niso bili dovolj prepoznavno predstavljeni, iz sterilnih konferenčnih hotelskih dvoran preselila v njihovo naravno okolje, v okoliške klube in bare. Tako bi se strokovnjaki lahko pomešali med ostalo publiko in doživeli pravi utrip prestolnice jazza. Glasbeniki pa bi svoje projekte lahko dostojno predstavili v primernejšem ambientu in ne na ad hoc improviziranih odrih brez primerne opreme in atmosfere.
Da pa glasbene usmeritve ne bi preveč zakoličila pod strehami znanih jazzovskih klubov, s katerimi je posejan Greenwich Village, kot so programsko polno zasedeni Smalls, Village Vanguard, Fat Cat, BlueNote, Cornelia Street Cafe ..., sta se glasbena doživetja odločila umakniti na manj tradicionalna jazzovska prizorišča. Očitno je bila to dobra poteza, saj se je na ta način festival odprl in začel privabljati različno publiko, ki je ustvarila ravnotežje med hard core ljubitelji jazza in privrženci druge glasbe, ki se ne ustrašijo presenečenj. Prvi WJF se je leta 2004 odvil v eni noči v znameniti, zdaj že zaprti, Knitting Factory v Tribeci (nekakšni vertikalni Metelkovi), kjer se je na treh odrih predstavilo 19 skupin.
Kriterij je predvsem kakovost
Rosenbloom in Schatz sta prevzela tudi vlogo selektorjev in namerno ustvarila ne-muzejski revijalni festival, ki noče biti oda preteklosti z zvenečimi imeni legend »starega« jazza, pač pa pregled vznemirljive, progresivne sodobne glasbene ustvarjalnosti. Jazzovske prihodnosti, torej. Svojo priložnost so na festivalu dobili še neuveljavljeni glasbeniki in zasedbe, brez založb in menedžerjev v ozadju. »Vsako leto je lista bolj ali manj prerez aktualnega dogajanja na sceni, ki nakazuje smer, v katero se jazzovski izraz razvija. Povabimo ustvarjalce, za katere menimo, da v glasbi počnejo nekaj zanimivega, pa naj bodo to novinci ali pa že uveljavljeni glasbeniki z novim projektom,« je v enem od intervjujev za NBC povedal Brice Rosenbloom, med festivalom preveč zaseden, da bi se za slovenski medij pustil ujeti na diktafon. V isti sapi je v intervjuju na očitke »jazzovske policije« odvrnil: »Usoden udarec nam lahko zada tako dober straight-ahead pianist, avantgardistični trobentač kot izkušen DJ.« Kriterij izbora za WJF je torej predvsem kakovost in ne stil ali žanrska usmeritev. A brezčasne legende, kot so Ornette Coleman, Sun Ra, John Coltrane, Wayne Shorter, Clifford Brown, Sarah Vaughan in Gil Scott-Heron, so bile vseeno prisotne v hommageih nove generacije ameriških glasbenikov, ki s spoštovanjem in ponižnostjo ohranjajo tradicijo tudi v svojih modernih izrazih.
Da nič ni bolj modernega od standarda z novim zasukom, je nekoč izjavil basist Christian McBride, ki se po tem reklu ravna tudi sam, kar mu je med številnimi priznanji prineslo štiri grammyje in lepo mednarodno kariero (pri nas smo ga lahko nazadnje slišali v triu Chicka Coree v Mariboru). Kljub svojemu zvezdništvu ali pa ravno zato je kot vodja tokrat prvič nastopil na WJF. Z novim kvartetom je predstavil skladbe, ki so se medile med njegovim enotedenskim angažmajem v Village Vanguardu pred dobrim mesecem. Z odra avditorija, enega od štirih prizorišč na New School – šole za jazz in sodobno glasbo na 12. cesti, je v zgledno zapolnjeno dvorano s skoraj petsto sedeži planil izpopolnjen svingajoč repertoar, z navdihnjenimi in navdihujočimi solističnimi vložki vodje zasedbe, trobentača Josha Evansa in saksofonista Abrahama Burtona v divjem in intuitivnem dialogu z bobnarjem Nasheetom Waitsom. Slednji je bil brez dvoma najbolj zasedeni glasbenik na letošnjem festivalu, saj je kot sideman v dveh dneh igral kar v petih precej raznovrstnih zasedbah. Bobnar, ki se je lani na WJF predstavil kot vodja lastnega kvarteta, imenovanega Equality, in je v preteklosti sodeloval tudi z nekaterimi slovenskimi jazzisti, predvsem z Igorjem Lumpertom, glasbene kolege navdihuje s svojo čuječnostjo, odzivnostjo, subtilno muzikalnostjo in brezčasnim, organskim tokom ritmično zahtevnih improvizacij. Nekoč je izjavil, da med igranjem razmišlja o gibanju oceana, vrtinčastem krogotoku vode. »Na tak način lahko ustvariš percepcijo stopnjevanja gibanja, ne da bi zares kaj pospešil. Lahko manipuliraš z energijo.«
Zaradi Waitsovega fluidnega pogleda na glasbo ne čudi, da je zaželen glasbenik pri projektih z »vodnim« konceptom. V svoj trio, imenovan Triveni (ki v sanskrtu pomeni sotočje treh svetih rek), ga je na primer povabil izraelski trobentač Avishai Cohen (skupaj sta v Cohenovem kvartetu na festivalu zaigrala na odru založbe ECM). V dneh festivalskega maratona pa je Nasheet Waits svojo ritmično silovitost v jukstapoziciji z arabsko melodično estetiko in modalno evropsko tradicijo izkazal še v zasedbi Two Rivers ameriškega glasbenika z iraškimi koreninami Amirja ElSaffarja. Ta koncert v klubu SubCulture (po mnenju mnogih najbolj atmosferičnem prizorišču festivala) je razorožil dvorano, ki se ves čas koncerta ni nehala polniti. Multiinštrumentalist ElSaffar je glasbeno tradicijo Bližnjega vzhoda približeval zdaj z igranjem četrt tonov na trobento, dramatičnim petjem v stiku s sufijsko tradicijo, zdaj z igranjem na tradicionalne iraške citre santur. Basovski solo je iz dvorane pospremil prostodušen vzklik »Shit!«, kar je v jeziku lokalnega občinstva, ki glasbo doživlja z dušo in telesom, pomenilo ravno nasprotno od dobesednega pomena. Ko so skupaj zaigrali še oud, buzuk, saksofon, bas, perkusioni in bobni, je bilo, kot bi v odprta srca treščila bomba surove energije. »To je bilo res dobro! Še nikoli nisem te zasedbe poslušal v živo!« je vidno vzhičen dahnil turški znanec iz prejšnjega kluba Ahmet Uluğ, ki se je iz množice naenkrat spet pojavil pred mano. Tudi po končanem dvodnevnem maratonu in preposlušanih vsaj štirinajstih zasedbah (več jih v dveh večerih težko ujameš) je istanbulski promotor Akbank Jazz Festivala in programski vodja kluba Babylon ta koncert izpostavil med najboljšimi, ki jih je slišal na letošnjem festivalu.
Energija, ki zadene v živo
Da je bil ta koncert izjemen, se je moral strinjati tudi vodja jazza in glasb sveta iz Cankarjevega doma Bogdan Benigar, ki je svoje januarsko bivanje v newyorški rezidenci ministrstva za kulturo združil s programskim formiranjem štirih večerov v brooklynski galeriji Happylucky No. 1 in službenim obiskom WJF, po katerem se je razgledoval za novimi jazzovskimi upi.
»WJF je daleč največji showcase festival ameriške novojazzovske kreativne scene na svetu. Sem po navdih prihajajo organizatorji največjih svetovnih festivalov, ki imajo zelo specifičen, ekskluziven program, z ameriškimi glasbeniki v ospredju,« je povedal Bogdan Benigar. Vendar pa je od tega, da si nekega izvajalca zaželijo, in do tega, da ta dejansko pride na njihov festival, še dolga pot, odvisna od različnih dejavnikov, pravi Benigar. Ne le od finančnih sredstev, pač pa tudi od zasedenosti glasbenika, njegovih načrtov za turneje po Evropi in pogajalskih sposobnosti promotorja z agenti in menedžerji, ki se izkažejo v dneh po ubijalskem zvočnem maratonu. In morda spet malo tudi od naključja. Tako je na primer Edin Zubčević, vodja Jazz Festa Sarajevo, kar petnajst let čakal na svoj sanjski program, ki je predvideval Johna Zorna. A je bil zvezdnik vedno eno ničlo pred njim. Letos novembra se mu bodo kot kaže sanje uresničile. Zubčević se je pri izbiri koncertov na neskončni listi WJF ravnal po logiki še ne slišanega. Da ne bi kupili mačka v žaklju, veliko promotorjev pride v New York v živo preverit energijo zasedb, ki jih agenti potiskajo v festivalski krogotok. In tu se rada dogajajo velika presenečenja. Eno takih je bila gotovo odpoved koncerta enega najbolj pričakovanih glasbenikov letošnjega WJF, saksofonista Kamasija Washingtona, ki je kritike in lestvice kot vihar zavzel s svojim eklektičnim albumom The Epic. Ker si je ravno pred festivalom zlomil gleženj, v živo ni bilo mogoče preveriti, kako zveni njegova mešanica funkovskih korenin z vznemirljivo horn sekcijo in klasičnih variacij na Debussyja z vložki gospela ter zborovske izvedbe standarda Cherokee. A gotovo zaradi te nezgode Kamasi ne bo imel težav z dostopom na evropske odre. Podobno kot tudi ne večina umetnikov, ki so se predstavljali na odru nemške založbe ECM, pod katerim se je trla večina promotorjev.
Ameriško obarvani ECM
Tako kot je deseto edicijo festivala WJF zaznamovala 75-obletnica založbe Blue Note Records, je tokrat prvič svoje lastno prizorišče dobil evropski glasbeni kolos ECM (Editions of Contemporary Music). V impozantnem novem poslopju univerze New School na 14. cesti in peti aveniji, se je v še po svežem dišečem Tishmanovem avditoriju, ki na udobnih sedežih lahko gosti do 812 obiskovalcev, zvrstilo trinajst zasedb novega vala ameriških jazzistov, ki jim založba v zadnjem času spet posveča večjo pozornost. S svojimi zasedbami so med drugimi nastopili Mark Turner, Vijay Iyer, Avishai Cohen, David Torn, Craig Taborn, Michael Formanek, Chris Potter in Ralph Alessi, ki so predstavljali nove projekte, izdane pri ECM.
Prefinjen ambient je odseval produkcijsko brezhibnost in specifičen zvok, ki ga založba kultivira vse od leta 1969, ko jo je ustanovil Manfred Eicher. Ta je kot siva eminenca promocijske nastope svojih varovancev v New Yorku spremljal iz polteme dvorane. Globina zvoka in jasnost misli sta se iz Steinwayevega koncertnega klavirja razlezli v ozračje, ko je nanj zaigral kubanski pianist David Virelles. Čisto in mehko valovanje iz trobente Ralpha Alessija, drugačno od bolj eksperimentalnega zvoka na njegovem prejšnjem albumu Baida, ki ga je posnel za ECM, pa je dajalo slutiti, da glasbeniki niso imuni na sublimne stilistične sugestije velike založbe. Tako se je med poslušanjem porodilo vprašanje, v katero smer večinoma poteka vpliv ob sinergiji specifične produkcijske evropske estetike in precej bolj s koreninami povezane ameriške izraznosti. Je šlo pri promoviranju ameriških izdaj ECM za pregled opusa ali etosa oziroma Eicherjeve estetske izbire ali bolje izbirčnosti? Kritik New York Timesa je zapisal, da gre pri poslušanju koncertov na odru ECM nujno za specifično različico jazza, ki pa se je glede na slišano nekoliko razširila. Po njegovem je to spremembo v usmeritvi založbe opaziti ravno v tem, da se odmika od evropske melanholičnosti in pod okrilje pogosteje sprejema vse več dinamičnih ameriških zasedb, naklonjenih različnim glasbenim smerem. V duhu eceemove prve izdaje Free at Last pianista Mala Waldrona bi lahko k temu dodali, da se tudi ECM končno (spet) osvobaja.
Vseh posvetnih spon, žanrov in vzorcev osvobojena pa je bila v svojem solističnem nastopu saksofonistka Matana Roberts (nastopila je v SubCulture). Glasbenica z nomadsko dušo, ki bojda živi na ladji, zasidrani nekje ob Brooklynu, je v vsakem tonu izpovedovala svojo ljubezen do zgodovine in svojega inštrumenta. Variacije na preprosto bluesovsko temo je prekinjala z medklici in opazkami, ki so se prepletali v čudno ritmično, angažirano glasbeno poezijo. »Lahko bi govorila o Trumpu. Pa ne bom. Sramota! To je vse, kar bom rekla,« je dodala v svojem setu komentarjev, vprašanj, pomislekov in kritik, kot jih je poimenovala. »Kdo ima danes rojstni dan?« Občinstvo je skoraj v en glas dahnilo »Martin Luther King, ml.«. »Hvala,« je odvrnila nazaj in se spet potopila v svojo zvočno sled. »Spominjam se, kako sem se nekoč izgubila v Memphisu. Ko sem iskala pravo pot, sem se naenkrat znašla pred motelom Lorraine, kjer je bil ubit dr. King. V tistem trenutku se je name zgrudila vsa teža zgodovine.« Poved se je nadaljevala v melodijo, perforirano z globokimi vzdihi. »Glasba mora nujno odsevati težo zgodovine. Silence is violence! Lani smo bili prevečkrat tiho. Spregovorimo!«
Ko sem pod vplivom teh besed hitela na naslednji koncert, sem pomislila, koliko lepim in pomembnim sporočilom, izpovedanim v glasbenem jeziku, sem bila v zadnjih dneh izpostavljena. In to čeprav sem zamudila skoraj devetdeset odstotkov dogajanja. Festival se vseeno ni zdel tako hektičen, kot so napovedovali, in nenadoma me je za trenutek preplavila pomirjajoča misel, da je človek ne glede na to, katero pot izbere, na koncu točno tam, kjer mora biti.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016