Trn v peti vsem ureditvam
Intelektualka, predvojna komunistka, feministka, specialna pedagoginja, disidentka, arestantka ... – vsi ti izrazi jo označujejo v katerem, ne pa nujno vseh od skoraj devetih desetletij njenega obstoja – je za svojo knjigo Spol in usoda v drugi polovici svojega življenja dejala, da bi jo lahko naslovila tudi Značaj in usoda. Kdo je torej bila Angela Vode, človek (in ženska), s katerega se v zadnjem desetletju vse vztrajneje odstranjuje mah pozabe, ki je njeno ime in delo po krivici obrasel, še preden je zares umrla? Leta 2004 izdana knjiga Skriti spomin, ki jo je uredila Alenka Puhar in v kateri so bili objavljeni spomini Angele Vode, pisani med letoma 1960 in 1970, a vse do njene prostovoljne smrti in še skoraj dve desetletji čez skrbno skriti, ter leta 2009 predvajani igrani film Skriti spomin Angele Vode je z njene življenjske zgodbe odstrl nekaj tančic vsem, ki zanjo dotlej niso vedeli (in so si o njej prizadevali izvedeti kaj več), za tiste, za katere ni nikoli obstajala, pa se ni kaj prida spremenilo. Podobno je z dokumentarcem, ki je najbrž nastal kot nekakšen stranski proizvod igranega filma, v anglosaškem svetu bi ga poimenovali »the making of«: prepričal je prepričane. Če je bila pomanjkljivost igranega filma v tem, da z narativno strukturo zabriše mejo med resničnostjo in fikcijo in otopi ostrino, so snovalci dokumentarca dovolj učinkovito prepletli igrane prizore in izjave resničnih ljudi, predvsem žensk, ki so neizpodbitno pričale o tem, da je (bilo) vse res. Izključitev iz komunistične partije, ker si je drznila oporekati paktu Hitler-Stalin (»Kako žalostno, da sme vsaka kokoš imeti več samostojnega mišljenja kot komunist!«), obsodba na Nagodetovem procesu, ječa v Begunjah in prisilno delo v Rajhenburgu, odvzem vseh državljanskih pravic in izbris iz civilnega življenja – vse to v najboljšem vseh možnih svetov, v komunistični ureditvi FLRJ. Nič novega, stranpoti bivšega režima so, odkar se je ta pred dvajsetimi leti sesul sam vase, raziskane tako dobro, da podrobnosti razkritij in nadaljevanje brskanja raziskovalcem včasih delajo medvedjo uslugo ter tudi pri zagovornikih pravičništva ne zbudijo več drugega kot naveličanega zamaha z roko. A kar je pri Angeli Vode zanimivo, je, da bi bila s svojim delovanjem in neodvisnim razmišljanjem bržkone trn v peti sleherni ureditvi. Odtod utemeljenost njenega pomisleka, da bi bilo knjigo Spol in usoda primerneje nasloviti Značaj in usoda. Kaj bi se zgodilo z Angelo Vode, če bi se rodila kot Angel Vode, torej kot moški? Bila je bojevnica za ženske pravice, ni pa žensk odvračala od gospodinjskega dela, kar je značilno za podobna gibanja v Združenih državah, je o njej povedala Audrey Spindler, vdova po Janezu Spindlerju, Angelinem nečaku, ki je v petdesetih letih 20. stoletja emigriral v ZDA. Da njen spol ne bi smel biti ovira pri uveljavljanju v politični stranki, katere članica je bila do leta 1939, navsezadnje sama po sebi govori že njena nekdanja prijateljica Vida Tomšič, ki je prav tam dosegla bleščečo kariero (vendar ni oporekala uradnemu stališču stranke ob sporazumu med Hitlerjem in Stalinom ...). Kako bi se odvijalo njeno življenje, če bi se rodila nekje drugje, v nekem drugem času in drugi ureditvi? Je že ustvarjen režim, v katerem se ne bi zataknila med kolesje, da bi jo to potem kot v mlinu mlelo in mlelo, kot se je izrazila ena njenih sojetnic (za katero je bilo samo iz njene pripovedi sklepati, kje sta se njuni poti staknili – v dokumentarcu pa takšne navedbe poleg imena in priimka govorca nikdar ne škodijo)? Kajti Angela Vode je bila, če z njene zgodbe odluščimo vse ideološke plasti in predznake, predvsem človek. Resda tudi ženska, a predvsem človek – pokončen, neomajen, do konca uporniški. Pogreb je bil po njeni želji cerkven, a zgolj zato, ker je želela nasprotovati, izvemo iz dokumentarca. Pokončnost in načelnost pa sta brez dvoma vrednoti, ki iz Angele Vode delata junakinjo za vse čase in vse ideologije in docela zgrešeno bi jo bilo pojmovati kot lik s t. i. temne strani meseca. Pravzaprav bi ji naredili največjo krivico, če bi ji v večni slovenski manihejski delitvi na rdeče in črne dodelili mesto med črnimi. Ne eni ne drugi je niso hoteli sprejeti medse.
Pogledi, št. 3, 7. januar 2012