Tukaj in zdaj grške družbe
Alpe (Alpeis). Režija: Jorgos Lanthimos. Grčija, 2011, 93 min. Ljubljana, Kinodvor
23. 05. 2012
Če se je Jorgos Lanthimos s svojim predhodnim filmom, Podočnikom (Kynodontas, 2009), lotil analize razmerij znotraj družine in nam ponudil njeno distancirano in hladno, a celovito in izčiščeno podobo, pa je v tretjem celovečercu Alpe pogled usmeril širše. Podoba, ki nam jo pri tem ponuja, pa je postala razdrobljena in kaotična.
»Aluzija na aktualno stanje v grški družbi, kjer njenim prebivalcem »od zunaj« narekujejo takte, po katerih bi morali »plesati« oziroma živeti, se zdi nedvoumna.«
Alpe nas presenetijo že pred samim začetkom, v trenutku, ko se srečamo z naslovom. Čeprav je res, da je tudi predhodno režiserjevo delo nosilo precej nenavaden naslov, pa nas ta tokrat ne preseneti le zaradi svoje »nenavadnosti«. Ena osnovnih značilnosti del t. i. novega grškega filma in zlasti Lanthimosovih filmov je namreč usmerjenost v tukaj in zdaj grške družbe. Naslovna geografska oznaka v gledalcu za trenutek porodi dvom, ali bo avtor tudi v tem filmu vztrajal pri kritičnem soočenju s sodobno grško družbo oziroma z njenim tukaj in zdaj.
A nato že uvodni prizor vse ne le postavi v koordinate pričakovanega, pač pa nas s svojo domiselnostjo tudi navduši. Lanthimos nam namreč pokaže gimnastični parter, na katerem se mlada telovadka, stisnjena v kot, pripravlja na nastop, zunaj njega pa stoji trener in jo molče opazuje. Kmalu se zasliši tudi glasba, a telovadka kljub temu še vedno miruje, ko pa se nato vendarle premakne, je v vsakem njenem gibu zaznati nekakšno negotovost in nelagodje. Po opravljeni vaji nam pojasni, da je njena okornost posledica dejstva, da »glasba ni bila prava«.
Aluzija na aktualno stanje v grški družbi, kjer njenim prebivalcem »od zunaj« narekujejo takte, po katerih bi morali »plesati« oziroma živeti, se zdi nedvoumna. A Lanthimos se pri tej gimnastični prispodobi seveda ne ustavi. Predstavi nam skupino ljudi, za katere se sprva zdi, da med seboj niso povezani. Tu sta mlada telovadka in njen avtoritativni trener, nato samosvoja medicinska sestra ter bolničar reševalec, ki svojim strankam, ponesrečencem, zastavlja nenavadna vprašanja (o najljubši hrani, vsakodnevnih navadah, najljubših igralcih ipd.). Kmalu se izkaže, da so povezani v skupino, ki žalujočim poskuša olajšati trpljenje ob izgubi bližnjih, in sicer tako, da preminulega nadomesti eden njenih članov in jih tako počasi pripravlja na slovo, ki je bilo v prvo povsem nepričakovano in brutalno. Iz dejavnosti te skupine (nadomeščanja nenadomestljivih) pa izhaja tudi njihovo ime – Alpe. Kot nam pojasni bolničar, ki avtokratsko vodi skupino in sebi nameni ime najvišjega vršaca v Alpah, Mont Blanca, so Alpe tisto gorovje, ki lahko nadomesti vsako drugo, samo pa ne more biti nadomeščeno. A kmalu se izkaže, da namen članov ni zgolj ta, da zapolnijo čustveno praznino, ki jo je za seboj pustil preminuli član družine oziroma partner, pač pa s svojim igranjem vlog poskušajo zapolniti tudi lastno praznino in se ob tem izogniti soočenju z realnostjo.
Čeprav je podoba grške družbe v Alpah vsaj sprva videti veliko bolj fragmentarna in kaotična, kot tista iz Podočnika, pa se Alpe vseeno zdijo veliko bolj zrelo in dovršeno delo. Navsezadnje se tudi humor, ki izhaja iz absurdnosti nastalih situacij, zdi tu veliko subtilnejši, pa čeprav je hkrati tudi precej bolj mračen. A na koncu nas morda še najbolj navduši dejstvo, da so Alpe prepredene z referencami in aluzijami tako na aktualno družbenopolitično stanje znotraj sodobne grške družbe (odtujenost tistih, ki vodijo, čustvena praznina, popačen pogled na realnost …) kot tudi na grško duhovno-kulturno tradicijo (ob njihovem igranju vlog, pri katerem ni čustvene soudeležbe, pač pa le nošenje »maske« drugega, se takoj spomnimo na antično dramatiko). In prav to je tisto, kar Alpe z vsakim novim ogledom dela bogatejše.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
