Uvozni artikel za domačo publiko
Onstran žice. Scenarij in režija Dorino Minigutti. Zavod Kinoatelje, Immaginaria Focus Media, Agherose. Italija/Slovenija/Hrvaška, 2011, 83 min.
27. 04. 2012
Dobro veće, je občinstvo v Kinodvoru na premieri dokumentarca Onstran žice nagovoril njegov režiser Dorino Minigutti. Kljub ljubeznivi voljnosti, da spregovori v enem od slovanskih jezikov, ni bilo mogoče preslišati, da je izbral napačnega. Tako nekako je bilo tudi s filmom: z vsem spoštovanjem do angažiranega izbora in obdelave teme ni bilo mogoče spregledati, da je film namenjen predvsem italijanski publiki.
Koncentracijska taborišča so za Slovence malone del vrtčevskega učnega načrta. O trpljenju slovenskega ljudstva onstran bodečih žic v Mauthausnu, Gonarsu, Auschwitzu, Birkenauu, pa tudi na Rabu in v tržaški Rižarni je bilo prelito nemalo tiskarskega črnila, tako na časopisnih straneh kot med platnicami leposlovja; o tem pojo revolucionarne pesmi. Že podpovprečno informiranemu slovenskemu gledalcu se bo zato pri ogledu dokumentarca o Gonarsu, kjer je med drugim svoje otroštvo (premnogi pa tudi življenje) pustilo več kot tisoč otrok, kaj kmalu začelo zehati.
Film se začne z nizanjem znanih dejstev, od začetka druge svetovne vojne in italijanske zasedbe dela današnje Slovenije do streljanja talcev, požiganja vasi in transportov v taborišča. Režiser zgodbo pripoveduje skozi oči nekaj internirancev, ki so bili takrat še premladi, da bi čisto dobro dojeli, kaj se jim dogaja – tu se marsikomu utegne poroditi asociacija na Benignijev film Življenje je lepo, kjer se oče, da bi sinu prihranil neizprosna spoznanja, odloči, da mu bo taboriščni vsakdan prikazal kot svojevrstno igrico. Toda skupnih točk v resnici ni, ker je ta film le fikcija, dokumentarec pa kruta resničnost. Otrokom so pred njihovimi očmi umirali bratje in sestre, starši in drugi sorodniki. Pretresljiva je pripoved interniranke – kot večina nastopajočih je danes stara šestdeset in še nekaj let –, ki se je v vsesplošnem pomanjkanju in stradežu tako najedla čebule, da je zbolela za grižo, ki bi jo skoraj pahnila na oni svet. Ležeč v bolniški baraki jo je spreletelo, da bolnike skladno z njihovim stanjem prestavljajo po eno in eno posteljo bliže vratom, od koder je pot vodila samo še v jamo s trupli. Zbrala je vse svoje moči, uspelo ji je ohraniti svojo posteljo in v nekaj dneh tudi ozdraveti.
»Vrednost dokumentarca Onstran žice je v razkritju, ki ga povzroča med italijanskimi gledalci – je izdelek, ki so ga naredili Italijani (resda v sodelovanju s Slovenci in Hrvati) kot neke vrste uvozni artikel za domačo publiko.«
Med filmske posnetke, nove in arhivske črno-bele, se vpletajo animirani odlomki – na platnu oživijo risbice prestradanih taboriščnikov z udrtimi očmi, oboroženih stražarjev s krvoločnimi pogledi, tesnih barak in trdih ležišč. Risbe so narisali otroci, ko so se vrnili iz internacije. Dobrih šest desetletij pozneje se šolarji iz Kastava pri Reki, ki so bili najbrž stari približno enako kot najmlajši interniranci v Gonarsu, na srečo niso mogli načuditi zgodbi enega od nastopajočih v dokumentarcu, ki jim je pred kamero razlagal o taboriščnem vsakdanu. Nekdanjega interniranca, ki je svoje pričanje za otroška ušesa omilil, pri takih nastopih, podobno kot Borisa Pahorja, zagotovo žene zavest, da je le z nenehnim ponavljanjem in opozarjanjem na grozote, ki so se zgodile, mogoče preprečiti, da bi se te ponovile. Žalostno pa je, da so se ne tako daleč stran, v Bosni, in ne tako dolgo nazaj že ponovile. Črno-bela fotografija taboriščnika štrlečih reber, na kateri se za hip ustavi kamera, na las spominja na naslovnico ameriškega Tima iz leta 1992, na kateri je bila (barvna) fotografija Fikreta Alića, shujšanega in štrlečih reber, posneta čez bodečo žico v Omarski.
Še bolj žalostno pa je, da nekdanji taboriščniki iz Gonarsa, Raba in Rižarne raje ne hodijo po italijanskih učilnicah in svojih zgodb ne razlagajo tamkajšnjim otrokom pa tudi učiteljem in ravnateljem. Gotovo bi jih poslušali ne le začudeno, temveč kar kot kakšne pravljičarje, češ kako je mogoče, da so naši predniki delali taka grozodejstva, ko pa nas zgodovina vendar uči, da je Italija skupaj z Angloameričani in Rusi zmagala v drugi svetovni vojni. In to je optika, skozi katero si moramo Miniguttijev dokumentarec ogledovati tudi slovenski gledalci: med Italijane je treščil kot nekaj novega, svežega, pretresljivega. Režiser je pred premiernim predvajanjem v Kinodvoru (film prihaja na redni spored) priznal, da je, čeprav živi le nekaj kilometrov stran od nekdanjega taborišča Gonars, šele pred par leti izvedel, kaj je bilo tam med drugo svetovno vojno. Pred kamero je spregovorila tudi vaščanka, ki se ji je naposled razkril misterij povork shujšanih in upadlih ljudi, ki so skupaj z bolhami in smradom, ki jih je ovijal, korakali skozi vas, kot bi »pravkar videli smrt«. Zdaj ve, od kod so prihajali in da se je marsikateri od njih nato bržčas res znašel iz oči v oči s smrtjo.
Vrednost dokumentarca Onstran žice je v razkritju, ki ga povzroča med italijanskimi gledalci – je izdelek, ki so ga naredili Italijani (resda v sodelovanju s Slovenci in Hrvati) kot neke vrste uvozni artikel za domačo publiko. Silovitost in etična sila razkritja pa je gotovo primerljiva z razkritji povojnih pobojev v Sloveniji. Pri obojih se bo tresenje, ki ga je povzročilo, umirilo šele po priznanju krivde.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
