Festival dokumentarnega filma: Tekmovalni program
V ječi trenutnega
22. 03. 2012
Filmi tekmovalnega programa letošnjega Festivala dokumentarnega filma preko zgodb z različnih koncev sveta že vrsto let predstavljajo najbolj pereče probleme in aktualna krizna žarišča. A zdi se, da nam tokrat pripovedujejo tudi o nekakšnem občutku ujetosti v tisti zdaj, od koder protagonisti zgodb zrejo v preteklost, ki je ni več mogoče spremeniti, in v prihodnost, na katero nimajo vpliva.
Posebni let
Šest protagonistov Posebnega leta, najnovejšega filma švicarskega dokumentarista Fernanda Melgarja, ki je pred nekaj leti navdušil s svojo Trdnjavo (La forteresse, 2008), je tako dobesedno ujetih, saj nam jih Melgar predstavi kot »prebivalce« (tako jih imenujejo njihovi ječarji, švicarski socialni delavci, kar pa ne more izbrisati dejstva, da živijo ujeti v sobah z rešetkami na oknih) enega od prehodnih domov za tujce, kjer čakajo na izgon iz države. Melgarja, ki se je problematike ilegalnih priseljencev lotil že v prej omenjeni Trdnjavi, so tokrat pritegnile usode tistih, ki jih švicarski represivni organi »ujamejo« po večletnem nelegalnem bivanju v državi in jih brez procesa in obsodbe izženejo. Gledalcu nedvoumno pokaže, kako so to povsem »običajni« prebivalci Švice, povečini že povsem integrirani v življenje švicarske družbe, ki plačujejo davke in prispevke ter imajo otroke, ki so se rodili v Švici. A švicarskih oblasti to ne zanima. Zaradi nepomembnega prekrška, kot je vožnja brez vinjete, ali po rutinski legitimaciji so bile te osebe prepoznane kot nelegalni priseljenci in tako so jih brez obsodbe strpali v enega prehodnih domov, kjer čakajo na letalo, da jih odpelje v njihovo domnevno domovino. V pogovorih se vsi vračajo v preteklost, k življenju, ki ga morajo sedaj pustiti za seboj (nekateri tudi po več kot dvajsetih letih bivanja v Švici). In se pri tem s strahom ozirajo v negotovo prihodnost v deželi, ki je ne poznajo več in ki ni več njihov dom. Melgar sicer tudi njihovim ječarjem nadene človeški obraz, a zato nehumanost postopkov, ki jih ti izvajajo, ni nič manjša.
Barzak
»Filmi tekmovalnega programa preko zgodb z različnih koncev sveta že vrsto let predstavljajo najbolj pereče probleme in aktualna krizna žarišča.«
Sedanjost je ječa tudi za prebivalce čečenske vasice, ki jih v celovečernem prvencu, dokumentarcu Barzak, predstavi litovski režiser Mantas Kvedaravicius. V svojem ostro političnem, a tudi izrazito liričnem delu nam spregovori o aktualnem trenutku čečenske družbe, o sedanjosti, ki ječi pod težo bremena izgubljene vojne za neodvisnost, hkrati pa jo hromi občutek, da lastne prihodnosti nima v svojih rokah. Kvedaravicius nam namreč spregovori o vsakdanjem življenju prebivalcev neke čečenske vasi, v kateri ritem vsakdanjika narekujejo njihovi bližnji, za katerimi se je izgubila vsaka sled in za katere ne vedo, ali so še živi ali mrtvi. Barzak pripoveduje zgodbo o nadaljevanju ruskega terorja nad čečenskim prebivalcem, za katerega vsako srečanje s predstavniki oblasti in njenimi represivnimi organi lahko pomeni slovo od družine. Kvedaravicius svoj pogled usmeri k družni, katere član je nedavno izginil brez sledu. Ko povpraševanje pri oblasteh ne da nobenega odgovora, zgolj grožnje, da morajo nehati spraševati, se ljudje obrnejo k sufijskemu misticizmu in ljudski magiji. Največja odlika filma je morda v tem, da uspe gledalcu pričarati nevidno: dušečo odsotnost, morečo tišino in posledice duhovne bolečine. Barzak je mitično mesto med svetom živih in mrtvih, mesto, od koder se mrtvi živim prikazujejo v sanjah in jim tam spregovorijo o stvareh, ki jih ni mogoče izreči. In zdi se, da je tako mesto tudi sam Kvedaraviciusov film.
Mafrouza
Tudi sedanjost prebivalcev japonske prefekture Fukušime je ujeta med posledicami preteklosti in negotovo prihodnostjo. Toshi Fujiwara se je odpravil v mesto, ki sta ga najbolj prizadela potres in poznejši cunami, v Ukedo, saj je tema dvema tam sledila še tragedija v jedrski elektrarni. A čeprav nam njegova nemirna kamera kaže osupljive posnetke opustošenja, posnetke s točke nič nedvomno največje katastrofe v novejši japonski zgodovini, točke, kamor si še danes redko kdo upa stopiti, pa njihova silovitost znatno upade, ko zaslišimo malce pretenciozne besede pripovedovalca, ki poskuša začrtati filozofsko razsežnost tragedije. Zato pa tekmovalni program prinaša še dva filma, ki iskreno in pristno spregovorita o Egiptu pred in med revolucijo: Mafrouza, prvi del petdelnega epa o eni najbolj živahnih, a tudi revnih četrti v Aleksandriji, ki ga je posnela Francozinja Emmanuelle Demoris, nam pokaže skrajne razmere, ki so posredno pripeljale do revolucije, medtem ko nam triptih Tahrir 2011: Dober, grd in politik, ki so ga posneli trije mladi egiptovski cineasti (Ayten Amin, Tamer Ezzat, Amr Salama), iz treh perspektiv predstavi egiptovsko revolucijo, s katero se je pričela arabska pomlad.
Program
Barzak (Barzakh). R.: Mantas Kvedaravicius. Litva, 2011, 59 min.
Nikogaršnja zemlja (Mujin chitai). R.: Toshi Fujiwara. Japonska/Francija, 2012, 103 min.
Mafrouza (Mafrouza - Oh la nuit!). R.: Emmanuelle Demoris. Francija, 2010, 138 min.
Posebni let (Vol Special). R.: Fernand Melgar. Švica, 2011, 103 min.
Tahrir 2011: Dober, grd in politik (Tahrir 2011: The Good, the Bad & the Politician). R.: Ayten Amin, Tamer Ezzat, Amr Salama. Egipt, 2011, 95 min.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
