Vrhunski nivo slovenskega džeza
Ko sem pred poldrugim letom po e-pošti dobil vabilo Slovenskega glasbenoinformacijskega centra k sodelovanju v komisiji za izbor glasbenikov oziroma zasedb na promocijski plošči slovenskega džeza, sem ponudbo takoj z veseljem sprejel. Najprej zato, ker o poslanstvu in projektih sorazmerno novega centra nisem prav dosti vedel, po tistem, kar je bilo mogoče prebrati na njegovi spletni strani (poglejte si prenovljeni portal www.sigic.si), pa je nastal prav zato, da bi, povedano poenostavljeno, domačim glasbenikom vseh žanrov in usmeritev pomagal pri ustvarjanju in plasiranju glasbe. Drugič pa zato, ker sem že nekaj časa prepričan, da je postala slovenska džezovska produkcija tako bogata, raznorodna in prodorna, kot ni bila še nikoli. In to kljub skrajno slabim pogojem za delo, za objavljanje nosilcev zvoka in celo nastopanje pred domačo publiko. Mlajši džezovski rod je ne samo odlično akademsko izšolan na zelo različnih in uglednih tujih akademijah in kolidžih, ampak ima tudi kaj povedati in zna hkrati poiskati poti za to, da s svojo glasbo doseže širše občinstvo. Pa čeprav večinoma še zmeraj bolj na tujem kot doma.
Nekaterim se zdi morda celo preveč samoumevno, da ameriška strokovna revija slovenskega glasbenika razglasi za enega izmed desetih najbolj vročih instrumentalistov (revija Guitar Player o Samu Šalamonu leta 2008). Da je Zlatko Kaučič, letošnji dobitnik nagrade Prešernovega sklada, pravkar objavil tretji solistični projekt (Emigrants) pri legendarni britanski založbi Leo. Da je saksofonist Jure Pukl za začetek maja v New Yorku najavil snemanje nove plošče z zvezdniško zasedbo Vijay Iyer (klavir), Joe Sanders (kontrabas) in Damion Reid (bobni). In to še zdaleč ni vse!
Štiričlanska komisija (Hugo Šekoranja kot vodja, Mario Batelić in Marko Kumer ter podpisani) je morala seveda najprej določiti kriterije, po katerih bi glasbenike uvrstili na ploščo. Vendar tukaj pravzaprav ni bilo nikakršnega razhajanja: sklenili smo, da sta edini zavezujoči merili, da sta glasbenik oziroma zasedba še zmeraj aktivna in da posnetek, s katerim bo v projektu zastopan, ni starejši od treh let.
Zapisal sem posnetek, ker je kmalu postalo jasno, da bo lahko vsak zastopan samo z eno skladbo. Kljub temu smo zelo hitro in brez težav zbrali dvaindvajset imen bodisi glasbenikov bodisi skupin, ki še kako živahno delujejo in predstavljajo – tako si vsaj domišljam – skoraj celoten diapazon džezovske ustvarjalnosti pri nas. Resnično namreč upam, da pri našem izboru nismo naredili kakšne velike krivice. Delo komisije je bilo pravzaprav s tem opravljeno, čeprav sta nam sodelavca SIGIC-a na nekem sestanku pokazala tudi podobne projekte, ki jih v drugih državah že leta uspešno izvajajo – kar je v nas samo utrdilo prepričanje, da mora biti, če hočemo, da bi takšna kompilacija smiselna in bo imela tudi primeren odmev, zasnovana čim bolj premišljeno, da morajo biti dodani vsi bio- in bibliografski podatki, predvsem pa, da mora biti privlačno in prepoznavno oblikovana, kajti to je predpogoj, da jo bodo ljudje sploh vzeli v roke.
In čeprav je nastajanje dvojne plošče Jazz Slovenia 2011 trajalo več kot leto, lahko danes rečem, da je bilo vredno čakati. Na prvi pogled zato, ker je oblikovalsko zelo posrečeno rešena in tudi opazna, in ko jo odpremo, tudi zato, ker v odlično zasnovani spremni knjižici s sliko in kratkim besedilom predstavlja vse glasbenike, zasedbe in naslove izvirnih izdaj. Kot tudi to, kako je z glasbeniki mogoče priti v neposredni stik.
Neutrudni nevidni sodelavci
Tistim, ki so kdaj sodelovali pri čem podobnem, je gotovo jasno, da gre za zelo zahteven projekt, pri katerem je treba uskladiti celo vrsto na koncu popolnoma neopaznih stvari, kot so denimo izbor skladbe (prepuščen avtorju oziroma izvajalcu) in prenos avtorskih pravic, iskanje piscev za predstavitev glasbenikov, pa prevajalca, lektorja, korektorja itd., itd. Vsak založnik vam bo takoj povedal, da je prav sestavljanje kompilacije uredniško najzahtevnejše delo, še toliko bolj pa, če je treba podrobnosti zanjo urejati z množico glasbenikov, ki so razpršeni skoraj po vsem svetu.
Prav zato se mi zdi, da je treba izreči vse priznanje uredniku izdaje, Viktorju Škedlju Renčlju in strokovnemu sodelavcu Mihi Kozorogu, kot tudi oblikovalki Edi Pavletič. Po njihovi zaslugi in zaslugi številnih drugih sodelavcev smo dobili prvo promocijsko ploščo slovenske glasbe, ki je tokrat sicer džezovsko zasnovana, bo pa v prihodnjih letih dobra osnova za podobno zasnovane projekte drugih glasbenih zvrsti, ki bodo sledile. SIGIC že govori o projektu etno glasbe, ki naj bi stekel v jeseni, nato pa v naslednjih letih tudi o projektu resne glasbe.
Jazz Slovenia 2011 je v prvi vrsti seveda namenjena predstavitvam glasbenega snovanja v tujini, vendar še zdaleč ne izključno. Zdi se mi, da bi morala najti pot v vsako knjižnico in šolo, kajti samo tako lahko zagotovimo, da bodo mladi seznanjeni s tem, kakšno bogastvo talentov se skriva tudi v slovenskem džezu, ki žal vse preredko najde pot v medije celo takrat, ko gre za res vrhunske posameznike ali zasedbe, takšne, ki po kakovosti in prodornosti včasih precej presegajo promocijsko spretnejše in finančno mnogo bolj podprte ustvarjalce z drugih področij. Menim, da bi morali prav na tem področju v prihodnje narediti kaj več, in pri tem imam v mislih tudi SIGIC, ki bi moral uspehe glasbenikov, ne glede na to, na katerem področju so doseženi, bolj agresivno promovirati. Zaenkrat pa kompilaciji zaželimo srečno pot in čim večji doseg!
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011