Vrnitev commedie all'italiana
Sol življenja (Gianni e le donne). Režija Gianni Di Gregorio. Italija, 2011, 90 min. Ljubljana, Kinodvor
12. 04. 2012
Naj gre za Božansko komedijo, commedio dell'arte ali commedio all'italiana … Dejstvo je, da italijanska umetnost goji poseben odnos do komedije in komičnega. Kot tudi to, da njena srečanja s to zvrstjo pogosto prinesejo sijajne rezultate. Na primer commedio all'italiana, ta specifičen, nacionalno obarvan filmski žanr, s katerim je italijanski film v šestdesetih letih osvojil svet. In prav njegovo tradicijo obuja najnovejše delo Giannija Di Gregoria, čudovita, malce melanholična komedija Sol življenja.
»Sol življenja je duhovita, a hkrati tudi trpka ter predvsem globoko iskrena meditacija o staranju, tankočutna analiza stanja duha sodobnega Italijana, ki se sooča s staranjem in njegovimi posledicami.«
Ta nam predstavi Giannija, mlajšega upokojenca v zgodnjih šestdesetih, ki, kakor pravi sam, živi svoje »nevidno« življenje. Čeprav je v njem še vedno nekaj tistega blagega hedonizma, tako značilnega za italijanske moške, ki se razkriva preko ritualov vsakdanjega življenja – kot je denimo jutranja cigareta, s katero vstopi v svet budnih, ali nepogrešljivi kozarec belega vina, ki ga spremlja preko dneva, nenazadnje pa tudi posedanje na ulici, med katerim s hrepenenjem v očeh opazuje vse te lepe italijanske ženske –, ni mogoče spregledati, da je svoje življenje posvetil »služenju« drugim, natančneje, svojim trem ženskam. Te v njem prebudijo občutek, da je neviden, saj je zanje njegova prisotnost postala tako samoumevna, da ga skorajda ne vidijo več, čeprav z veseljem pograbijo tisto, kar jim lahko ponudi. Tako njegova edina komunikacija z ženo (s katero živi v zvezi, ki obstaja le še »na papirju«) poteka zgolj preko lističa papirja, na katerem mu posreduje seznam stvari, ki jih potrebuje iz trgovine. Hčerka mu niti te posredne komunikacije ne nameni, pač pa ga preprosto ignorira. In nato je tu še mama, ki se histerično bori za njegovo pozornost, a le zato, da bi ga »izničila« na drugačen način – zreducira ga na posodo, v katero zliva svoje frustracije in banalne probleme. Gianni, osamljen v svoji »nevidnosti« za druge in hrepeneč po tem, da bi vsaj za trenutek v sebi znova začutil življenje, tisto strast in ljubezen, za kateri se mu zdi, da ju je nepovratno izgubil s svojim staranjem, postane lahek plen svojega prijatelja Alfonsa, vase zagledanega pravnika, ki ga hoče prepričati, da mora vsak starejši moški imeti mlado ljubico.
Sol življenja je duhovita, a hkrati tudi trpka ter predvsem globoko iskrena meditacija o staranju, tankočutna analiza stanja duha sodobnega Italijana, ki se sooča s staranjem in njegovimi posledicami, z izgubo strasti, pa tudi očarljivosti in šarma ter nenazadnje s pešanjem spolne moči. Torej z vsem tistim, na kar je italijanski moški tako ponosen in s čimer se identificira. Di Gregoriu je (znova) uspelo s preprosto, skoraj banalno zgodbo posameznika – ki bi v rokah kakega drugega režiserja zlahka zašla v vulgarnost in prostaštvo, celo mizoginijo (tako značilne za italijansko komercialno komedijo) – ustvariti univerzalno zgodbo o staranju, ki pa je hkrati vpeta v prepoznaven duhovni in družbeni kontekst današnje Italije. Prav tako se je spretno izognil pasti cenenega smeha, ki ga omogoča karikiranje in smešenje likov. Zato Giannija (ki ga na ravni ikon italijanske filmske komedije, Totoja in Fernandela, odigra Di Gregorio sam) kljub vožnji skozi kočljive peripetije, ki ga pogosto spravijo v zadrego, pri gledalcih pa sprožajo salve smeha, nikoli ne oropa tistega temeljnega človeškega dostojanstva. In prav nagovor širšega družbenega konteksta ter spoštljivost in ljubezen, ki ju režiser vseskozi izkazuje do svojih likov, film Sol življenja dvigujejo visoko nad večino ostalih sodobnih italijanskih filmskih komedij in ga vpisuje v žlahtno tradicijo commedie all'italiana.
Pogledi, št. 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
