Vrnitev odpisanih
Srečen za umret. Režija Matevž Luzar. Slovenija, 2012, 100 min. Kinodvor in Kolosej po Sloveniji, od 4. 4. 2013
05. 04. 2013
Če je še nedavno veljalo, da je starejša populacija odrinjena na rob družbenega življenja, kjer bolj ali manj pozabljena in osamljena pričakuje zaključek življenjske poti, pa so danes zaradi hitrega staranja prebivalstva zahodnega sveta vse številnejši poskusi, da bi se to spremenilo. In svojevrsten odraz te težnje najdemo tudi v sodobni filmski produkciji, tako mednarodni kot tudi domači. Med slednjo še posebno izstopa celovečerni prvenec Matevža Luzarja Srečen za umret, ki je na zadnjem nacionalnem filmskem festivalu prejel pet vesen (scenarij, fotografija, scenografija, kostumografija, ton) ter nagrado občinstva.
Seveda bi bilo neumestno in nesmiselno pričakovati, da bomo v sodobni filmski produkciji našli različne reprezentcije danes vse bolj aktualnih politik reaktivacije starejšega prebivalstva in spodbujanja medgeneracijskega dialoga. Prej bi lahko rekli, da v njej opažamo tako odmev spremenjene družbene perspektive do tega vprašanja kot tudi težnjo po tem, da se problematiko starejših poglobi in osvetli še iz dodatnih perspektiv. Slednje seveda velja predvsem za sodobno avtorsko produkcijo, za filme, kot so na primer Ljubezen (Amour, 2012) Michaela Hanekeja, Deklica in drevo (2012) Vlada Škafarja ter Nočne ladje (Noćni brodovi, 2012) Igorja Mirkovića, nekoliko drugačno vlogo pa je pri tem odigrala tudi hollywoodska produkcija; filma, kot sta denimo Stalonejevi Plačanci (The Expendables, 2010 in 2012) in Upokojeni, oboroženi, nevarni (RED, 2010) Roberta Schwentkeja, namreč govorita predvsem o tem, da so zdaj komercialno zanimivi tudi igralci starejše generacije (nekaj, kar se je zdelo še nedavno, v času, ko je Hollywood obsedeno iskal »sveže meso«, nove in mlade obraze, težko predstavljivo).
»Srečen za umret je posrečen preplet drame in komedije o življenju v starosti, ki bo brez dvoma doživel topel sprejem pri najširšem občinstvu.«
Čeprav se Luzarjev Srečen za umret povsem smiselno umešča v kontekst tovrstne avtorske produkcije, se prav tako zdi, da jo v določenem pogledu presega, spet v drugem pa iz nje nekako izstopa. Presega s tem, da njegov celovečerni prvenec ni le enkratni poskus soočanja s perečo družbeno problematiko, temveč zaključek obsežnejšega razmisleka o tej temi. Luzar se je namreč problematiki starejših članov družbe svojevrstno posvetil že v kratkem filmu Prezgodaj dva metra spodaj (študijsko leto 2005/06), za katerega je prejel akademijsko Prešernovo nagrado in nagrado za najboljši študentski film na festivalu v Portorožu (ter številne mednarodne nagrade), še bolj eksplicitno pa v svojem diplomskem kratkometražnem filmu Vučko, s katerim je bil nominiran celo za študentskega oskarja (prejel pa je še celo vrsto domačih in mednarodnih nagrad) in v katerem je skozi lik upokojenega profesorja botanike (igra ga Evgen Car) načel temo osamljenosti starejših ljudi. Tako je Srečen za umret, v katerem v vlogi glavnega lika, upokojenega profesorja (tokrat glasbe), ponovno nastopi Evgen Car, nekakšno tematsko nadaljevanje Vučka, hkrati pa tudi zadnji del njegove trilogije o življenju v starosti.
A zgodba o upokojenem profesorju, čemernemu vdovcu Ivanu – ki je zaradi svoje starosti prepričan, da mu je preostalo le še čakanje na smrt, zato se odloči izseliti iz hiše, v kateri je živel, relikte svojega življenja v njej spraviti v škatle ter se preseliti v dom za ostarele – iz kroga prej omenjene avtorske produkcije prav tako izstopa. Čeprav Luzar nadaljevanje zgodbe, ko sledimo Ivanovemu odnosu z najbližjimi sorodniki (predvsem težavnima razmerjema s sinom in bratom) in njegovemu življenju v domu ostarelih v veliki meri nasloni na realizem, pa nam že uvodni prizor, v katerem sledimo Ivanu, ki se je prišel na pogrebni zavod dogovorit za zakup parcele na pokopališču, da vedeti, da se bo pri realizaciji v veliki, morda celo preveliki meri naslonil na elemente komedije. Predvsem zmoti malce pretirana karikiranost posameznih likov (sinove žene) oziroma določenih prizorov (tistih med moškimi v domu za ostarele). Pa vendar, Luzarju je uspelo iz zgodbe, ki se začne »na koncu«, domiselno izpeljati preobrazbo osrednjega lika, ki spozna, da s starostjo življenja ni nujno konec. In čeprav se zdi življenje v domu za ostarele malce idealizirano, Luzarju to ne prepreči, da ne bi gledalca vseskozi opominjal na resnične pereče probleme, s katerimi se soočajo starejši, od občutka zapuščenosti in nerazumevanja, predvsem s strani mlajših, do skoraj strahu pred zunanjim svetom, ki ga več ne razumejo in dohajajo.
Srečen za umret je posrečen preplet drame in komedije o življenju v starosti, ki bo brez dvoma doživel topel sprejem pri najširšem občinstvu.
Pogledi, let. 4, št. 6, 27. marec 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
