Za vrnitev h koreninam
Po koncu letošnjega ljubljanskega džezovskega festivala se organizatorjem (Cankarjev dom) kot tudi rednim obiskovalcem in ljubiteljem džeza zastavlja vrsta vprašanj, ki se dotikajo samega obstoja in nadaljevanja te nekoč množične in ugledne prireditve. Upadanje obiska, selitev na drugačne, bolj komorne in v nekaterih primerih zelo vprašljive lokacije, delitev programa na mainstreamovski in avantgardni del so temeljne ugotovitve ob koncu letošnje izvedbe festivala.
Organizacijske zagate
Precejšnja brezbrižnost javnosti do vsega, kar ponuja festival, je na prvi pogled težko razumljiva, kajti o dogajanju so vnaprej in sproti poročali vsi mediji, ki so imeli polne roke dela že samo s tem, da so naštevali lokacije, na katerih se je Džez dogajal, pa seveda tudi s programom, ki je bil letos raznolik in na splošno dobro izbran, s precejšnjim deležem domačih izvajalcev, kar je glede na obseg in kakovost džezovskega ustvarjanja pri nas v zadnjih letih tudi prav, povrhu pa celo še z nekaj zvezdniškimi imeni, ki pa žal tudi niso imela zasluženega odmeva.
Festival je bil poln »kreativnih« prijemov, ki so bili v večini primerov približno tako učinkoviti kot vladni za zajezitev krize. Če na festivalsko dogajanje pogledam z očmi obiskovalca, izrazito motijo (pa ne samo mene) odločitve v zvezi s prostorsko in časovno umestitvijo festivala. Začeti že v sredo se ne zdi najbolj modro, še manj razumljivi so zelo zgodnji začetki koncertov. Ne gre samo za tistega, ki je bil v soboto opoldne v Klubu CD, nekaj podobnega velja tudi za take, ki se začenjajo ob štirih, šestih, sedmih zvečer. Festival se dogaja v času, ko je dan najdaljši, ko si človek želi biti čim več zunaj, ne pa posedati v zatohlem (ali pa klimatiziranem, je čisto vseeno) klubu. Pravzaprav se tukaj približamo jedru problema: organizator in njegova kuratorja (ja, kreativnost je mogoče opaziti tudi pri poimenovanju funkcije umetniškega vodje festivala) javnosti sporočajo, da se je letošnji festival iz tradicionalnih Križank skoraj docela umaknil predvsem zato, ker je bilo v preteklih letih tam premalo obiskovalcev in so stroški priprave prireditve tam pač previsoki. Kar najbrž čisto drži. Drži pa tudi, da je ob splošnem upadanju zanimanja za džez za manjši obisk kriva napačna »kuratorska« politika v preteklih letih, politika, ki je priložnostnim ljubiteljem džeza ponujala preveč avantgardnih glasbenikov in skupin, pa premalo velikih oziroma zvezdniških imen. Ljubljana z zaledjem premore nekaj sto ljubiteljev sodobnega džezovskega dogajanja in improvizacije, nikakor pa ne toliko, da bi več dni zapored napolnili Križanke. In ker se festival umika iz Križank, s čimer dobiva precej komorni značaj, hkrati izgublja še eno pomembno funkcijo, namreč družabno, ki je bila zanj v preteklosti še kako pomembna, dvorane Cankarjevega doma, njegov klub ali Kino Šiška pa je nikakor ne morejo uspešno prevzeti. Tukaj se torej znajdemo v začaranem krogu, iz katerega trenutno ni videti izhoda.
Vrhunski slovenski glasbeniki
Ta vsekakor ni v Kinu Šiška, v tem spomeniku generacijam, ki so na koncerte nehale hoditi pred dvajsetimi leti, saj ga vodijo ljudje, ki z glasbo nimajo veliko skupnega. Kako naj si drugače razlagam koncert odličnega domačega kontrabasista Roberta Jukiča in njegove zasedbe, na katerem si je dal duška samovšečni »hišni« zvočni tehnik, ki je glasbenike ozvočil tako, da so udarci noge ob bas boben poslušalcem masirali notranje organe, vsa akustična glasbila pa so bila slišati kot iz plastike? Saj razumem, da imajo ljudje za mešalno mizo rokovskih klubov okvarjen sluh, to je pač »nujna« delovna nezgoda, ne razumem pa, zakaj ga ni ustavil kdo od njegovih nadrejenih. Menda jim ni bil všeč trušč, v katerem so se vse prefinjene nianse igranja na saksofona in kontrabas izgubile. Ali pa morda tam ni bilo nikogar od njih. Kakorkoli že, takšnih koncertov si ne želim več, niti jih ne mislim poslušati.
Po drugi strani pa je treba priznati, da je bil letošnji program morda na splošno manj atraktiven, pa zato vsekakor zelo raznovrsten in večkrat vrhunski. Slišali smo nekaj odličnih nastopov in izjemnih zasedb, ki so bile (v Cankarjevem domu) tudi primerno ozvočene oziroma neozvočene. Letošnji Prešernov nagrajenec Zlatko Kaučič, ki je odprl festival, je znova pokazal, kako drzen, velikopotezen in uspešen ustvarjalec velikih zvočnih fresk je. S svojim Kombom, dvema gostoma (Bruno Cesselli, klavir; Herb Roberts, trobenta) in komornim orkestrom je predstavil projekt Polja, posvečen tragično preminulemu radijskemu novinarju Tomažu Simonu. Velika zvočna raznovrstnost, ostri ritmični prehodi in nenehno prepletanje klasičnih godal z intervencijami treh mojstrskih tolkalcev (Vid Drašler, Marko Lasič in Gal Furlan), vrhunskih kitaristov (Vitja Balžalorsky, Jan Jarni in Peter Šavli), klaviaturista Andreja Frančeškina in kontrabasista Jošta Drašlerja so dajali glasbi fantastično dinamiko, kot jo redko slišimo.
Kontrabasist William Parker je eden tistih kreativnih glasbenikov našega časa, katerih ustvarjanje je zmeraj užitek poslušati, naj nastopa v zasedbah drugih (recimo Davida S. Wara) ali v svojih (prisluhnite njegovemu poklonu danes skoraj pozabljenemu velikanu soula Curtisu Mayfieldu na plošči I Plan to Stay a Believer), tokrat pa je bolj kot v zasedbi Farmers By Nature (klavir Craig Taborn, bobni Gerald Cleaver) navdušil solistično, ko je zbrane poslušalce prepričeval o prednostih kontrabasa v socialnem smislu in zahteval, da se do naslednjega srečanja lotimo glasbila, da bomo nastopili skupaj. Seveda ga nismo vzeli tako resno, kot smo zbrano poslušali njegovo dobro uro trajajoče muziciranje, v katerem je med drugim odigral izjemen venček bolj ali manj znanih skladb iz zgodovine Velike črne glasbe od Josepha Jarmana do Dona Cherryja in marsikaj vmes.
Petkovi presežki in izzivi za 2012
Tudi petkov dan založbe Clean Feed je bil poln presežkov že od uvodnega popoldanskega nastopa portugalskega tria Bernarda Sassettija do večernih Chris Lightcap’s Bigmouth iz ZDA (v zasedbi, kjer sta z unisono parti blestela predvsem tenorska saksofonista Tony Malaby in Chris Cheek, spremljala pa ju je izvrstna ritem sekcija, v kateri sta bila poleg kontrabasista še pianist Craig Taborn in bobnar Gerald Cleaver) in okteta Angels iz Švedske. Nastop tega so snemali za potrebe prej omenjene založbe in s svojo energično glasbo, v kateri se je poleg štirih solistov (alt saksofonist Martin Küchen, pozavnist Mats Aleklint, trobentač Goran Kajfes, bariton saksofon Eirik Hegdal) odlikoval zlasti izjemni vibrafonist Mattias Ståhl. Večer je v poznih večernih urah v Klubu CD zaključila še ena izvrstna zasedba (Tamarindo Tonyja Malabyja z Williamom Parkerjem in bobnarjem Nasheetom Waitsem, ki je po poročanju navzočih prav tako navdušila. Prav za petkov program je torej mogoče reči, da je bil glasbeno najbolj razkošen in raznolik, nedvomno pa tudi najbolj kakovosten, čeprav zaradi imen namenjen predvsem pravim poznavalcem sodobnega džeza.
Najbrž smo na zaključni večer v enaki meri stavili ljubitelji in organizatorji. Vsaj na papirju je bil edini večer v Križankah namreč tudi najbolj atraktiven s tremi, na svojih področjih zelo prepoznavnimi izvajalci. Žal se je izkazalo, da Charles Lloyd (ZDA), Mia Žnidarič in Maria João (Portugalska) vseeno niso dovolj, da bi se poletno gledališče vsaj približno napolnilo, pa čeprav sta prvi (pred nekaj leti na festivalu) in zadnja (pred desetletjem) že nastopila pred polnim oziroma razprodanim prizoriščem. Morda je eden izmed razlogov za to tudi v ceni vstopnic za festival, ki so bile letos sorazmerno visoke. Res je, da je bilo mogoče nekatere koncerte obiskati brezplačno oziroma s kupljeno dnevno vstopnico, res pa je tudi, da so cene od 20 do 30 evrov na dan sorazmerno visoke za prireditev, ki je subvencionirana in bi morala imeti čim bolj dostopne cene, kot je to zadnja leta praksa tudi v drugih državah. Zlasti za študente (kolikor jih je v tem času v Ljubljani še ostalo in niso zaposleni z izpiti) in za mlade na splošno je to najbrž preveč, kot je preveč za tiste, ki se v kriznih časih ukvarjajo z bolj bistvenimi življenjskimi problemi.
Zaključni večer jazzovskega festivala je tako pustil nekako grenak priokus, ki ga je dopolnil še zelo rutinski nastop Charlesa Lloyda, na katerem so še največ (čeprav ne dovolj) pokazali trije mladi in izjemni glasbeniki, pianist Jason Moran, kontrabasist Rueben Rogers in bobnar Eric Harland.
Mia Žnidarič je z mednarodnim kvintetom moža in pianista Steva Klinka izvedla prepoznaven preplet džezovskih standardov in avtorskih skladb, ki jih je v zadnjih letih posnela na plošče. Ugajalo je njeno lahkotno petje in neposrednost, s katero je nagovarjala občinstvo, vrhunec pa je bila vsekakor izjemna priredba skladbe Joni Mitchell, ki kaže smer, v katero bi Mia v prihodnje lahko krenila.
Tudi nastop portugalske vokalne virtuozinje Marie João, ki je na prvem koncertu pri nas tako navdušila, je bil kljub odličnemu petju oziroma interpretaciji, spremljani s premišljenim odrskim gibanjem in zelo pretanjeno spremljavo pianista Maria Laginhe, kontrabasista Bernarda Moreire in bobnarja Alexandra Frazãa, premalo atraktiven, da bi zbrano občinstvo, ki je zaradi nenadne ohladitve tudi prezebalo, zares navdušil in ogrel.
Prihodnje leto džezovski festival torej nujno potrebuje nekaj sprememb, tak je bil konsenz med tistimi, s katerimi sem se v času festivala pogovarjal. Morda bi bil že čas, da organizatorji opustijo nove in »kreativne« rešitve ter se vrnejo k preverjeni formuli z nekaj več znanimi, celo zvezdniškimi imeni. Festival namreč po mojem mnenju še zmeraj sodi v Križanke s kakšnim dodatnim klubskim nočnim nastopom. Prav tako bi moral nujno pritegniti novo, mlajše občinstvo. Pogled na tisto, ki se je v soboto zbralo v Križankah, je pokazal, da je sivina v laseh prevladovala. To pa je za glasbo, ki je kljub vsemu še danes tako vitalna (o čemer smo se lahko prepričali tudi na festivalu), vendarle zelo zaskrbljujoče.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011