Skupinska razstava: Magija umetnosti (Vila Manin, do 22. 6. 2014)
Zamejena krajina slovenske umetnosti
Razstava je v veliki meri projekt njenega selektorja in (so)organizatorja Aleksandra Bassina, kar je jasno izpostavljeno tudi v informacijah, ki razstavo spremljajo, a hkrati je tematika tega projekta, njegova širina in navezava na celotno umetnostno dogajanje v obravnavanem obdobju takšna, da ga je nujno obravnavati v najširšem kontekstu. V okviru tega so pomembni tako vsebinski kot formalni elementi, ki prepleteni v neločljivo celoto dajejo skupno sporočilo. In kakšno je to? Malo mešano, bi lahko rekli, ali bolje, precej mešano, ob tem pa se je treba zavedati, da gre za součinkovanje cele vrste danosti, takšnih, na katere je selektor imel vpliv, in onih, na katere vpliva ni imel.
Vila Manin, dvorec nekdanjega beneškega doža v bližini Vidma (Udine), postaja vse bolj uveljavljeno razstavišče mednarodnega oziroma vsaj regionalnega dometa. V Pogledih smo nazadnje poročali o tamkajšnji razstavi slovitega fotografa Roberta Cape, in to seveda ni bila prva tamkajšnja odmevna razstava. Ob novici, da se bo tam zgodila velika razstava slovenske umetnosti, je zato marsikdo veselo zastrigel z ušesi, še posebej seveda umetniki, katerih dela so uvrščena v Bassinov pregled. Kot kaže, ti niso imeli natančnih podatkov o tem, kje bo razstava postavljena, zato je bilo zelo zanimivo opazovati njihove zgovorne obraze po tem, ko so se vsuli iz avtobusa, ki jih je iz Ljubljane pred otvoritvijo pripeljal na prizorišče. Mnogi so se radostno zapodili proti veličastnemu osrednjemu poslopju, a precej povesili nosove, ko so ugotovili, da v njem poteka neka druga razstava, njihovo pa gosti manj ugledna zgradba nekdanje konjušnice. V tem smislu je pomenljiv tudi s tovrstnimi pričakovanji usklajeni delček nagovora ministra za kulturo v razstavnem katalogu (založilo ga je Društvo likovnih umetnikov Ljubljana), ki govori o tem, da razstavljena »dela lahko občudujemo na zidovih čudovite furlanske palače«, kar se žal ni zgodilo, saj je v njej trenutno na ogled razstava kostumov iz nekaj filmov znanih italijanskih režiserjev.
Postavitev, ki naj bi seznanila z najboljšim, kar se je v naši umetnosti zgodilo v zadnjih štirih desetletjih in pol, v očeh gostiteljev očitno ne pretehta nad predstavitvijo oprav iz Fellinijevih, Pasolinijevih, Zeffirellijevih filmov, kar je seveda mogoče razumeti, bi nas pa moralo skrbeti. Še toliko bolj, ker bi dela z naše razstave res veliko bolje prišla do izraza »na zidovih čudovite furlanske palače« kot v precej tesnejših prostorih stranskega razstavišča. Ti so pomemben razlog za eno od poglavitnih težav razstave, njeno (glede na prostorske danosti) prenasičenost z deli, ki bi jo selektor lahko omilil z odločitvijo za manjše formate. Umetnine naj bi Bassin sicer izbiral skupaj z njihovimi avtorji, tako da je težko soditi, kdo je pri izboru imel odločilno besedo, a selektor bi sodelujočim pač moral predstaviti razmere. Te k sreči niso enako kritične v obeh etažah razstavišča, saj zgornja (z ometanimi in pobarvanimi stenami) omogoča večjo »zračnost« in osredotočenost na dela kot spodnja, z ohranjenim prepletom kamnitih in opečnatih delov sten, med katerimi je še vedno tudi nekaj korit za napajanje in hranjenje konj. Morda največja žrtev razkrite strukture zidov v spodnji etaži je veliko platno Dušana Fišerja, med najbolj utesnjenimi pa je gotovo veliki format Andraža Šalamuna. Glede na to, da Bassin pravi, da so mu prvotno ponudili le polovično kvadraturo razstave, je več kot razumljivo, da je tisto ponudbo zavrnil. Vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi zavrnil tudi naslednjo, pa je najbrž bolj hipotetično, saj v tem primeru razstave verjetno sploh ne bi bilo. Realnost pač.
Selekcija selektorja in selektiranih
Aleksander Bassin je dolga leta eden od pomembnih protagonistov slovenske likovne scene in med svojim delovanjem je razvijal in negoval tudi nekaj mednarodnih stikov, kar mu je ob organizaciji razstave (zanjo je sicer posredno »kriv« Jože Ciuha oziroma njegov mozaicist, ki ima delavnico v bližini Vile Manin) gotovo prišlo prav. Nastopa torej kot selektorska osebnost, kar je razvidno tudi iz njegove razlage prve od letnic iz naslova razstave. Leto 1968 namreč ni zgolj odločilno leto mnogih prelomov in novih paradigem, ampak tudi leto, ko je Bassin začel s svojim kritiškim delovanjem in aktivnim spremljanjem (ter usmerjanjem) dogajanja na tukajšnjem likovnem prizorišču. V tem smislu je njegova selekcija v precejšnji meri shematičen povzetek njegovih kriterijev in razstavnih politik ustanov, v katerih je (so)oblikoval razstavni program (Mestna galerija Ljubljana, Bežigrajska galerija …), dopolnjen z deli nekaterih mlajših ustvarjalcev, katerih opusi se mu očitno zdijo dovolj pomembni.
V podrobnosti izbora triindevetdesetih avtorjev, ki so zastopani s sto petnajstimi stvaritvami, se pravzaprav nima smisla in se zaradi omejenega prostora ni mogoče spuščati, gre za znana imena, nekatera se zdijo bolj, druga manj (ne)pogrešljiva, precej bi jih bilo mogoče zamenjati tudi z drugimi, enako ali še bolj reprezentativnimi, a gre pač za selektorjev izbor, za »zgodovinsko linijo«, ki jo vleče. Znotraj samih opusov predstavljenih ustvarjalcev bi bilo v mnogih primerih mogoče poiskati, izpostaviti boljša dela, ki bi adekvatneje predstavila posameznike, hkrati pa bi več prispevala k reprezentativnosti celote, a kot rečeno, naj bi Bassin dela izbiral v sodelovanju z umetniki …
Razstava posebej poudari krajinsko tematiko, »razstava v razstavi« Krajina kot tematska preokupacija naj bi izpostavila eno temeljnih stalnic likovnega ustvarjanja v Sloveniji, hkrati pa je, pa Bassinovih besedah, spomin na razstavo iz leta 1973, ki jo je pripravil v Škofji Loki, ob tamkajšnjem kongresu Mednarodne zveze likovnih kritikov AICA, kar še poudarja dejstvo, da je projekt dokaj osebno intoniran. Nasploh se zdi odločitev za izpostavljanje krajinske tematike zelo tradicionalistična, četudi jo dela nekaterih umetnikov (Kapus, Dvoršak, Kobal, Štrukelj …) pomensko tako širijo, da gre za krajine le še v zelo ohlapnem in formalnem smislu.
Bassin se je odločil, da predstavi zgolj slikarska, kiparska, grafična in fotografska dela, kar ima seveda ustrezne posledice. Glavna je vtis, da gre v Sloveniji za dokaj konservativno umetnostno prizorišče, kjer se vse dogaja izključno na področju klasičnih medijev. V tem smislu se zagata (da se je je selektor zavedal, pričata tudi njegovo besedilo in besedilo Braneta Koviča v katalogu) pravzaprav začne že pri izhodiščni letnici, letu 1968, katerega sveže tokove v naši umetnosti najmočneje povezujemo z delovanjem skupine OHO, ki pa na razstavi ni zastopana. Očitno se je Bassin odločil, da predstavi tezo, da so se vzgibi, ki so spodbujali delovanje ohojevcev ter pozneje mlajših »novomedijskih« in »novokonceptualnih« ustvarjalcev, enakovredno odrazili tudi v tradicionalnejših medijih, a je to marsikdaj spregledano. Seveda gre tudi v tem primeru za kriterije, za katerimi stoji selektor, a zdi se, da bi za razstavo vseeno bilo dobro, da bi na njej, ob kakšnem dokazu o obstoju ohojevcev, videli še vsaj nekaj video in ambientalnih stvaritev. To se zdi še toliko bolj logično, ker sta v Magijo umetnosti uvrščeni tudi Uršula Berlot in Jasmina Cibic. Obe sta predstavljeni s fotografskimi deli, čeprav ju poznamo predvsem po ambientih, v katerih pride njuna ustvarjalnost polneje do izraza.
Na razstavo je mogoče gledati tudi v kontekstu domačih antagonizmov, bojev za »pravo« interpretacijo aktualne in polpretekle ustvarjalnosti, kar pri nas skoraj vedno pripelje do parcialnih pogledov. Bassinu so pač blizu predvsem avtorji, »ki vzdržujejo kontinuiteto do pridobitev modernizma v okviru postmodernega pluralizma«, nekaterim drugim prav nasprotni tokovi in pogledi. Zanimiva je tudi primerjava med selektorjevim izborom in sočasno razstavo v selekciji Andreja Medveda v Ljubljani. Ta sicer pokriva le »slikarski izbruh« v novem tisočletju, a zgovorno je dejstvo, da v Passarianu vidimo le eno od Medvedovih osmih slikarskih izbrank.
Enoznačno stališče o razstavi je torej težko podati, dobro je, da je, še bolje bi bilo, če bi bila celovitejša, boljše usklajena z razstavnim prostorom. Na njej je brez dvoma veliko kvalitetnih del (lepo pridejo do izraza na primer fotografija Primoža Bizjaka, kipa Jakova Brdarja in Damijana Kracine, slika Marka Jakšeta …) in le upamo lahko, da bo pri čim več gledalcih vzbudila nadaljnje zanimanje za našo umetnost, zavest, da njeni vrhunci ne sodijo zgolj v nekdanje konjušnice.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014