Zborovanje nemih glav
Foto: Matevž Paternoster
Več glav več ve. Iz kiparske zbirke Mestnega muzeja Ljubljana. Mestni muzej Ljubljana, do 31. 12. 2012
03. 04. 2012
Ena bolj posrečenih misli v zvezi s spomeniki je tista, ki pravi, da so ti v bron odlita slaba vest narodov. Sliši se dobro in pogosto celo drži, a seveda ne vedno ‒ precej je odvisno tudi od narodove politične in kulturne zgodovine.
Vsaka od teh je zgodba zase in tako tudi naša. Razstava v ljubljanskem Mestnem muzeju torej ni galerija kiparskih manifestacij narodove slabe vesti, ampak je tematsko precej širša. Konec koncev na njej ne vidimo le nekdanjih javnih spomenikov, ki so končali v muzejskih depojih, ampak tudi portretno plastiko mnogih generacij naših kiparjev, namenjeno različnim rabam. Razstava je pestra, da bi bolj skoraj težko bila, in iz nje je mogoče izluščiti veliko, skoraj nepregledno množico različnih zgodb, vsebin, poudarkov, namigov …
»Če na razstavo pogledamo z distance, se nam utegne zazdeti, da pripoveduje zgodbo nekega provincialnega mesta s šibkimi lokalnimi elitami in močnimi tujimi gospodarji, priča pa tudi o negotovem položaju kulture, vseskozi precej odvisne od javnih jasli.«
Gre za prvo tovrstno predstavitev velikega dela portretnega fonda muzeja, ki ga je ta na različne načine pridobil v zadnjem stoletju. Le dobrih sto let je namreč staro tudi spoznanje, da prestolnica rabi svojo zbirko »umotvorov«, kot so takrat rekli umetniškim delom, in toliko je staro tudi prizadevanje za njen nastanek. V prvih desetletjih 20. stoletja je mesto vsako leto odkupovalo dela domačih umetnikov (pretežno slikarjev), s čimer je nadaljevalo tudi med drugo svetovno vojno, delno pa tudi pozneje, po različnih spremembah oblasti in vladajočih režimov pa so se depoji polnili z novim časom neprimernimi spomeniki. Vse to so v muzeju za tokratno razstavo restavrirali in predstavili javnosti v mešanici kronološke in tematske postavitve, na katero je mogoče gledati tudi kot na kratko, shematično, v kiparskih portretih utelešeno zgodovino našega prostora oziroma njegovega osrednjega dela.
Razstava se začenja s precej poškodovano kamnito glavo rimskega vodnega božanstva Aheloja, najdeno na področju nekdanje Emone, takoj zatem pa preskočimo v 17. stoletje. Iz tega obdobja je posebej zanimivo moško doprsje, pogojno pripisano Johannu Khumerstainerju, ki pritegne predvsem zaradi svoje grotesknosti in katerega poreklo in namen sta še vedno skrivnost, kar velja tudi za glavi, nekoč vzidani v hišo na Mestnem trgu.
Iz prve tretjine 18. stoletja izvirata deli dobro znanega Francesca Robbe, doprsje viteza z »mavrskimi« potezami s portala hiše na Bregu in pompozni baročni portret cesarja Karla VI., izdelan ob prihodu vladarja v Ljubljano in nekoč postavljen na vrh v slavolok predelanih mestnih vrat. Slednji sodi v žanr, ki je bil v ponižnem provincialnem središču očitno kar nekaj stoletij zelo priljubljen, namreč med slavilne portrete vladarjev in drugih tujih vplivnežev, ki so si kdaj vzeli čas za obisk mesta, v njem uradovali ali preživeli kakšno leto zasluženega pokoja. Med te sodijo poprsje Josepha Camilla Schmidburga, guvernerja ilirskega kraljestva, doprsje in celopostavni portret feldmaršala Johanna Josepha Radetzkega, ki ga je cesar na stara leta počastil z dosmrtno uporabo današnjega Tivolskega gradu, pa precej okorna lesena upodobitev papeža Pija VI., ki je nekoč prespal v križevniškem samostanu, marmornato poprsje očetovskega Franca Jožefa, popotresnega dobrotnika Ljubljane, ki je nekoč stalo pred sodno palačo v današnjem Miklošičevem parku … Do določene mere to linijo nadaljujeta portreta Aleksandra I. Karađorđevića in Petra II. Karađorđevića, ki pa naj bi kot vladarja južnoslovanske kraljevine vendarle bila bolj domača in deležna temu primerno večje naklonjenosti ljudstva, med katerim sta rada preživljala svoje »alpske počitnice«. Ganglovo poprsje golega Aleksandra I. v drži nekakšnega antičnega junaka deluje kot pretiran izliv avtorjeve slavilne vneme, Lobodova glava Petra II. iz peščenega apnenca pa je povsem druga zgodba. Portret mladega kralja je občuten, rahlo stilizirane poteze pa se zdijo usklajene tako z duhom časa (1931) kot s portretirančevo mladostjo. Delo predstavlja enega od vrhov po kvaliteti sicer zelo neizenačene razstave.
Druga linija razstavljenih plastik je tista, ki priča o v zadnjem času velikokrat omenjenem »rojstvu države iz duha kulture«. V tem smislu je najzgovornejša skupina mavčnih upodobitev Franca Ksaverja Zajca, nastala v zadnji tretjini 19. stoletja. To so srednjeformatni doprsni kipi Janeza Bleiweisa, Josipa Stritarja in Etbina Henrika Coste, treh iz niza junakov slovenske kulture, ki jih je kipar v prelomnih časih utrjevanja narodove identitete in samozavesti upodabljal z namenom podpreti slovensko stvar in ob tem še kaj malega zaslužiti. V tistih buditeljskih časih so bili tovrstni kipi v čitalnicah in meščanskih salonih jasen znak tam domujoče pripadnosti, zato so gotovo šli tudi dobro v promet, še posebej ker je avtor različne verzije teh romantiziranih, historiziranih upodobitev ponujal tudi v časopisnih oglasih.
Razstava je priložnost, da se spomnimo kakšnega za tukajšnjo kulturno krajino pomembnega, a danes že skoraj pozabljenega moža (kako značilno, da je na razstavi upodobljenk le za vzorec). Tak je na primer Otomar Bamberg, tiskar in knjigar, ki je sicer sodil med ljubljanske Nemce, je pa kljub temu tiskal in prodajal tudi slovensko literaturo, ob tem pa še naročil Maksu Fabianiju, da mu je postavil danes znamenito hišo v vogalu »slovenskega« Miklošičevega trga.
Vsaka od v nadaljevanju razstavljenih upodobitev bolj ali manj znanih osebnosti s področja kulture pripoveduje unikatno dvoedino, portretirančevo in kiparjevo zgodbo. Tu so Dolinarjev Aškerc (tudi mestni arhivar, ki je popisoval nakupljene »umotvore«), pa njegov monumentalni, mesijanski Jakopič, znani Cankar Toneta Kralja, Župančič Zdenka Kalina, »arhetipski« Jakopič Frančiška Smerduja …
Tudi politični zgodbi, kot jo pripovedujejo razstavljene neme glave, lahko poiščemo nadaljevanje. Od portretov bolj ali manj tujih vladarjev se lahko namreč ozremo proti skupinici kipov veljakov na drugi strani prostora. Med njimi najdemo poprsja županov, od Petra Grassellija (leta 1882 je kot prvi ljubljanski župan prisegel v slovenščini), prek znamenitega, »kaj bi Ljubljana brez njega«, Hribarja, pa Dinka Puca, poznejšega bana … Katoliški politiki so, z resnimi, a dobrohotnimi izrazi na obrazih, večinoma izklesani iz dragocenega belega marmorja, posebnost s tega dela razstave pa sta manjši bronasti glavi Marka Natlačna in Antona Korošca. Oba sta bila podpornika izgradnje NUK, zato je dal Plečnik njuni glavi (avtor Božo Pengov) kot »potegača« namestiti na notranjo stran vrat razstavne dvorane knjižnice. Svetleča nosova glav pričata, da sta bili ti nekaj časa v uporabi, leta 1955 pa sta pristali v muzeju, pri čemer so politični razlogi gotovo prevladali nad praktičnimi.
Ob za čuda maloštevilnih portretih junakov iz socialističnega obdobja lahko ponovno ugotovimo, da je bil pri nas takratni »realizem« precej mehkejši kot v krajih vzhodneje od nas, da »mehki slovenski duši« portretiranje jeklenih herojev ni preveč ležalo. Keršičev Tone Tomšič je skoraj lirično umirjen, realističnima Titu (A. Kogovšek) in Kardelju (A. Zahariaš) pomembnost pridaja poudarjena materialnost, edino kamniti narodni heroj Franc Bukovec Ježovnik (A. Sigulin) se zdi neomajno zagledan v svetlo prihodnost.
Ne ravno obsežna razstava se izteče s slogovno različnimi deli iz povojnih desetletij, večinoma upodobitvami umetniških kolegov ali svojcev posameznih avtorjev. Razstavljene stvaritve se gibljejo med zadržanim, včasih togim realizmom in sugestivno interpretativnostjo, kar je odvisno tako od kvalitete posameznih kiparjev, kot od narave in namembnosti dela (uradna, zasebna raba). Na njej torej ne vidimo le smetane tukajšnje kiparske produkcije, ampak je bolj prerez našega umetniškega povprečja ter odraz širše kulturne in družbene realnosti. Če nanjo pogledamo z distance, se nam utegne zazdeti, da pripoveduje zgodbo nekega provincialnega mesta s šibkimi lokalnimi elitami in močnimi tujimi gospodarji, priča pa tudi o negotovem položaju kulture, vseskozi precej odvisne od javnih jasli (v tem smislu so zgovorna tudi pisma umetnikov mestnim oblastem, objavljena v katalogu).
Razstava pa, ob pomoči poredne ilustracije z naslovnice spremljajoče zloženke, opozarja še na nekaj drugega ‒ na ničkolikokrat potrjeno dejstvo, da so podstavki trajnejši in uporabnejši od kipov na njih ter da lahko nanese tudi, da jih krasi glava, ki si takšnega piedestala ne zasluži. A tisti, ki spomenike postavljajo, se za to seveda ne menijo …
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
