16. festival dokumentarnega filma
Zgodbe o resničnosti
Tri legende
Letos je retrospektiva, ki jo je Cankarjev dom tako kot doslej pripravil v sodelovanju s Slovensko kinoteko, posvečena enemu mednarodno najbolj uveljavljenih poljskih cineastov, Marcelu Łozińskemu (roj. 1940), danes znanemu predvsem po ustvarjanju na področju dokumentarnega filma. Bil je namreč eden glavnih akterjev tiste generacije (ob njem omenimo vsaj še Kieślowskega in Wiszniewskega), ki je s svojim nastopom na začetku sedemdesetih znotraj poljske dokumentarne produkcije sprožila radikalni preobrat. Kritično so pristopili k »uradni verziji« življenja in družbe, pri tem pa opozarjali predvsem na izrazit konflikt med to in vsakdanjo izkušnjo posameznika. In prav želja po preiskovanju tega shizofrenega stanja takratne, a tudi poznejše poljske družbe je vodila tudi Łozińskega, vsaj v najpomembnejšem delu njegove ustvarjalne poti, na kateri se je izkazal tudi kot izvrsten stilist.
Podobo aktualnega trenutka dokumentarnega filma (pa naj gre za nastope novih ali vrnitve starih akterjev, za vznike zanimivih tendenc ali odpiranja provokativnih tem) izrisujejo preostale tri sekcije festivala: tu so najprej Intimni in globalni potreti, v katerih avtorji običajno obravnavajo raznovrstne družbene fenomene ali pa skozi intimne zgodbe posameznikov postavijo univerzalne človeške izkušnje v konkretni kontekst. Poleg že omenjenega TIR velja izpostaviti predvsem novi deli dveh veteranov dokumentarnega filma, izjemnih ustvarjalcev, ki sta z izrazito svojskim pristopom k dokumentarnemu filmu v nekaterih ključnih potezah sooblikovala njegovo današnjo podobo: to sta Frederick Wiseman in Claude Lanzmann. Prvi je dokončal svoj veliki projekt, o katerem je spregovoril že med svojim nedavnim obiskom v Ljubljani (posvečena mu je bila retrospektiva na lanskem FDF), več kot štiriurni Berkeley, v katerem izriše enega zanj značilnih portretov javnih ustanov, tokrat znamenite kalifornijske univerze, ki jo pred gledalcem razgrinja plast za plastjo, razkrije mehanizme njenega delovanja in opozori na dejstvo, da za njen uspeh ni ključen finančni, temveč človeški kapital. Drugi pa bo predstavil delo, za katerega bi lahko rekli, da je vzniknilo iz ene odžaganih vej njegovega monumentalnega projekta iz leta 1985, filma Shoah, v katerem je zbral pričevanja o holokavstu. Pri snovanju Poslednjega krivičnika, poskusu nepristranskega portreta pogosto demonizirane figure židovskega starešine v nacističnih taboriščih, je Lanzmann namreč izhajal iz intervjuja z Benjaminom Murmelsteinom (nacisti so ga postavili za starešino v taborišču Theresienstadt), ki ga je opravil že leta 1975, na začetku priprav na snemanje Shoah, a ga nato v filmu ni uporabil. V posnetem materialu, ki je bil za Shoah le slepa ulica, pa je skoraj štiri desetletja pozneje znova odkril aktualnost, saj mu je ta omogočil, da prek Murmelsteinove osebne izkušnje celovito osvetli vlogo starešin.
Slovenski prispevek iz zgodovine
Sekcija Aktualni, družbeno kritični že s svojim imenom jasno sporoča, kakšna dela ponuja. Ob podrobnejšem pregledu letošnjega izbora pa se je težko znebiti občutka, da s te perspektive naslovu manjka še ena oznaka: »nesporno provokativni«. Težko je namreč spregledati, da pet v to sekcijo vključenih del obravnava izrazito kontroverzne teme oziroma da je takšen vsaj pristop (ali stališče) avtorjev k njihovi obravnavi. Vseeno smo se odločili, da ne bomo opozarjali ne na apologijo jedrske energije ne na nekakšno glorificiranje mehiških narkokartelov oziroma njihovega načina življenja, temveč na edinega slovenskega predstavnika med letošnjimi dokumentarci, na delo, ki je v teh razburkanih vodah provokativnosti videti kot nekakšen otoček miru in spokojnosti, ki se s svojo navidezno konvencionalnostjo zdi skoraj kot nekakšen anahronizem. A to je le videz površine.
Banditen-kinder: Slovenskemu narodu ukradeni otroci, novo delo zdaj že skoraj redne gostje FDF Maje Weiss (nazadnje smo si v sklopu festivala ogledali nadaljevanje njenega celovečernega dokumentarnega prvenca Fant pobratim smrti), se namreč pogumno loti razkrivanja ene dolgo zamolčanih travm v kolektivni zavesti slovenskega naroda, za časa druge svetovne vojne »ukradenih« (prej verjetno nasilno odvzetih) otrok, ki jim je bilo s tem ukradeno tudi otroštvo. Te, pravzaprav nič manj provokativne teme (če jo primerjamo z ostalimi v tej sekciji) se Maja Weiss domiselno loti v »njeni« dokumentaristični formi – nekakšni doku-drami ceste – in jo predstavi kot potovanje teh otrok, danes ostarelih posameznikov, do »krajev njihovega otroštva« (izraz, ki v tem kontekstu dobi skoraj srhljiv prizvok).
Do konca pri obrambi pravic
Osrednja pozornost občinstva bo seveda namenjena glavni, tekmovalni sekciji festivala, ki tradicionalno gosti pet celovečernih dokumentarcev, bolj ali manj osredotočenih na teme, ki zadevajo področje človekovih pravic. Z generalno programsko usmeritvijo festivala utemeljeno partnerstvo z lokalno izpostavo Amnesty International pride prav ob delih te sekcije še bolj do izraza, predvsem seveda z nagrado oziroma podelitvijo naslova »najboljšega filma na temo človekovih pravic«. No, samo nagrado oziroma prej omenjeni naslov »najboljšega« bo izbrala mednarodna žirija v sestavi Jelena Aščić, Matej Povše in Kusha Bahrami.
Po dogajanju, ki smo mu priča v zadnjih letih, ni presenetljivo, da tema migrantov stopa v ospredje: z različnih perspektiv jo obravnavata dva filma, Obljubljena dežela avtorskega dvojca Paul Scheffer/René Roelofs ter 727 dni brez Karama Anje Salomonowitz. Prvi se problematike priseljevanja z ene strani loti v širokem zamahu, saj v obravnavo vzame celotno povojno obdobje in se ozre k številnim evropskim državam, z druge strani pa se znotraj te obsežne teme osredotoči le na vidik migracij delovne sile, zato je v marsičem poseben. Rekli bi lahko, da je nastal kot nekakšna nadgradnja znanstvene razprave, saj mu izhodišče predstavlja znanstvena publikacija Paula Schefferja, profesorja evropskih študij na univerzi v Tilburgu, v kateri obravnava temi multikulturnosti ter priseljevanja na Nizozemskem. To temo sta avtorja razširila in se lotila vprašanja priseljevanja delovne sile v vseh evropskih državah, ki se je pričelo kmalu po drugi svetovni vojni in v marsičem sooblikovalo današnjo podobo družb v teh državah. Material, ki obsega vse od arhivskih posnetkov televizij do intimnih pričevanj, je zelo zgovoren in ne potrebuje komentarja. Svoj del zgodbe pa pripoveduje tudi dostopnost tega materiala v posameznih državah: če jima je bilo v Franciji na voljo vse, kar sta si zaželela, pa sta v Veliki Britaniji naletela na številne težave na sami državni BBC, kjer so jima onemogočili uporabo številnih, zanje »spornih« posnetkov.
Če se Obljubljena dežela problematiki priseljevanja približa predvsem skozi analize uradne politike, pa 727 dni brez Karama k njej pristopi skozi intimne zgodbe posameznikov. To delo je pretresljiv, a prav tako vizualno skrbno dodelan – kar je za tovrstne dokumentarce precej nenavadno – mozaik intimnih zgodb narodnostno mešanih parov v Avstriji. Intimnih zgodb, ki ob soočenju s pošastnim birokratskim aparatom države, njegovo krutostjo in brezosebnostjo pogosto dobijo prav srhljiv prizvok. Mnoge bo brez dvoma presenetilo dejstvo, da gre za neke vrste »inscenirani« dokumentarec, v katerem je vizualni plati podobe namenjena posebna skrb, toda avtorica vseskozi poudarja, da so tako zgodbe kot konkretne besede vedno in izključno domena posameznika, ki jih pripoveduje. Sama pa je z estetizacijo podobe hotela v gledalcu prebuditi občutek silovitega prepada med intimno tragedijo in brezosebnostjo forme.
Mnoge bo brez dvoma presenetilo tudi delo uveljavljenega kamboškega dokumentarista Rithyja Panha Slika, ki je ni. To opozorilo na nujnost ohranjanja zgodovinskega spomina ter opredelitev filma kot sredstva, ki to omogoča, je zasnovano kot iskanje izgubljene fotografske podobe, ki priča o silovitem nasilju Rdečih Kmerov. Slednje je tema skoraj vseh njegovih filmov, a pri tem projektu ga je hkrati vodila še želja, da bi spregovoril preko arhivskih posnetkov. Ki pa jih preprosto ni. Zato je Panh ubral nenavadno pot – »manjkajoče« podobe je nadomestil z lutkovno-animiranimi vložki. Ta nenavadna odločitev ima silovit učinek.
Če je Panh tematiziral brisanje zgodovinskega spomina, pa mladi sirski režiser Talal Derki v podobe ujame rojevanje nove stvarnosti na ruševinah starega. Derki je s filmom Vrnitev v Homs namreč dokumentiral uničevalni pohod sirske vojske na njegovo rojstno mesto, ki je bilo hkrati eno središč upora proti Asadovemu režimu. Hkrati gre tudi za proces, ki je od nenasilnih demonstracij pripeljal do prave oborožene revolucije, kot nekakšen stranski produkt pa lahko gledalec ujame tudi transformacijo mladih in z idealizmom prežetih protestnikov v neusmiljene vojake.
Na svojski način o »revolucionarnih idejah« spregovori tudi zadnje delo sekcije, iransko-evropska koprodukcija Sepideh režiserke Berit Madsen. Predstavi nam mlado dekle, ki si v konservativni iranski družbi želi postati znanstvenica in celo astronavtka, na stenah svoje sobe pa ima namesto najstniških glasbenih skupin sliko Alberta Einsteina. Berit Madsen posrečeno prikaže, kako se Sepideh v poskusih uresničenja svojih sanj bori z rigidnimi družbenimi predsodki in kako je pri tem pripravljena na vse. In prav to je na neki način tudi skupno sporočilo teh del: da je namreč v borbi za priznanje osnovnih človekovih pravic treba vztrajati in iti do konca.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014