Življenje na otokih
![Fotografija iz serije Srečni dnevi na osamelem otoku, 2012](https://pogledi.delo.si/sites/pogledi.si/files/styles/naslovna_kritika/public/sluban.jpg?itok=ggUHIbui)
Še zdaleč ni vseeno, ali tokratni sprehod po Slubanovih razstavah začnemo v Galeriji Fotografija ali v Narodni galeriji, saj se razstavi razlikujeta v več smislih. Obema je sicer skupna pičla osvetljenost, temačnost fotografij, da pa ne bi preveč temačno uvedel tudi tega zapisa, bom raje začel na »svetlejši« razstavni etapi, v Galeriji Fotografija, kjer je razstavljen ciklus Izgubljeni raj. Ta je začel nastajati leta 1999 in je plod avtorjevega petletnega vračanja (večina njegovih ciklusov sicer nastaja približno toliko časa) na Kubo, v Portoriko, Haiti in Dominikansko republiko.
Za naslov serije se je fotograf, ki je študiral angloameriško književnost, ozrl po Miltonovi znameniti istoimenski pesnitvi, a to poimenovanje vzbuja mešane občutke. »Rajski« karibski svet Sluban sicer odslikava vse prej kot takšnega, za kar ni kriv le njegov značilni kolorit. Na fotografijah pravzaprav gledamo predvsem ostanke nekega sveta, naseljujejo jih raznovrstni sledovi razpada, minulih časov, minulih iluzij. Ob različnih, predvsem arhitekturnih ostankih boljše, vsaj na videz srečnejše dobe, prideta revna, bedna vsakdanjost in brezup še bolj do izraza in tovrstno kontrastiranje je tudi najmočnejše Slubanovo orožje. Tudi ob pomoči iger odsevov, več subtilno prepletenih planov, ki vzpostavljajo dodatno pomensko raven, gradi neko nestvarno, neotipljivo brezčasje, odsev nekakšnega post-stanja, v katerem brez prave volje sobivajo ostanki nekdanje ureditve, blišča, pa poznejše stagnacije in aktualnega zatona sistema, v katerega komaj še kdo verjame. Gledamo boj za preživetje idej, predvsem pa posameznikov, pogosto predstavljenih na bližnjih posnetkih, kot iz perspektive mimoidočega, četudi se vidi, da se zavedajo fotografove bližine. Prizorišče se zdi dokaj enotno in deluje kot nikoli dokončano, a že propadajoče gradbišče, v dobesednem in prenesenem smislu, spet se, tako kot pri nekaterih Slubanovih drugih serijah, družita brezhibna estetika in brezupno vzdušje, spet gledamo nekakšne pasivne komaj-eksistence, obsojene na vegetiranje. Na lokalnim posebnostim prilagojen način se ponavlja Slubanov pogled na manj srečni del človeštva, pogled, ki srečnejši polovici, zahodnjakom, servira sugestivne argumente za samozadovoljstvo. Sluban se kot otrok priseljencev, ki pozna identiteto svojega rodu, po trdno zakoreninjenih kriterijih Zahoda nižje rangiranih »vzhodnjakov«, ves čas odpravlja na robove varnega sveta, ven, stran od njega, ob tem pa vedno znova zadovoljuje pričakovanja okolja, v katerem živi in ki ga za njegovo delo vztrajno nagrajuje (je prejemnik več zvenečih francoskih priznanj).
Kar zadeva Izgubljeni raj, se zdi, da je na delu nekakšna dvojnost, ki se konec koncev zdi značilna že za Miltona. Najintrigantnejši lik njegovega epa je Satan, ki ga je izrisal kot uporniškega angela, med vrsticami nakazal, da upor morda ni bil brez razloga, in zato je bil deležen kritik že za življenja. Tako kot si bralec pesnitve lahko zastavi vprašanje, ali ni bil raj nemara izgubljen zaradi božjega samodrštva in ne zaradi nepremišljenega uporništva, se tudi glede Slubanovih fotografij lahko sprašuje po razlogih za padec karibskih »rajskih otokov«. Ali niso ti pravzaprav padli zaradi prihoda belcev in ne šele zaradi socialistične epizode, za katero je videti, da se bliža koncu. Četudi …
Čeprav Slubanove fotografije ne tvorijo pomensko zaključenega kroga ter puščajo nekaj prostora za različne interpretacije in čeprav v predstavljenih okoljih vladajo različni politični režimi, pa kar nekaj elementov napotuje na enačenje »izgubljenega raja« s predcastrovsko Kubo, vsekakor pa ni treba biti ravno videc, da bi dojel, da te fotografije na ta način vidijo v Slubanovi Franciji in na Zahodu nasploh. Ne glede na to, kaj misli on sam, kako dojema svoje serije, se zdi, da je avtorjev fotografski pogled zelo primeren za ideološko instrumentalizacijo. In morda naslov te njegove serije nehote priča tudi o Slubanovem lastnem zavedanju ali nezavednem občutku, da je tudi njegov »osebni raj«, njegova lastna nedolžnost v tem našem zapletenem, temačnem svetu za vedno izgubljena. Morda …
Druga od obeh aktualnih Slubanovih razstav, tista v Narodni galeriji, pa je pravzaprav še nekoliko bolj delikatna zgodba, njen naslov, Srečni dnevi na osamelem otoku, bi rad razumel kot zelo ironičnega, a se mi bolj kot to zdi kot hvaležna gesta domovini, ki mu je, kot prvemu rezidenčnemu umetniku, omogočila štirimesečno bivanje na otočju Kerguelen, blizu Antarktike. Sluban je v preteklosti izjavljal, da fotografira predvsem s čustvi, ne na podlagi ukazov razuma, a tovrstni pristop je bil ob tej seriji gotovo precej otežen. Francija je bila nekoč velesila, Pariz kolonialna metropola, in da so »stari slavni časi« še vedno do določene mere navzoči, pričajo že poimenovanja institucij, ki so s Slubanovim bivanjem na »osamelem otoku« imele opravka. Omogočil mu ga je Sektor za kulturo na področju Indijskega oceana, pravila pa mu je postavila Uprava francoske južne in antarktične dežele, v osebi tamkajšnjega francoskega okrožnega načelnika, njegovih togih pravil. Sluban v besedilu, ki spremlja razstavo, potoži, da ga je otok, na katerem je tudi vojaška baza, še najbolj spominjal na zapor odprtega tipa, da po njem ni smel pohajati sam, ampak se je lahko le udeleževal skupinskih »terenskih ekskurzij«. Ob teh podatkih je fotografski rezultat bivanja, ki ni ravno navdušujoč, razumljivejši, četudi se ob tem zastavi kakšno vprašanje.
Avtor je na otok sicer prinesel svoj temni kolorit, ki se dokaj dobro prilega šibki lokalni svetlobi okolja blizu polarnega kroga, a vseeno se ponekod zazdi, da motive kar pretirano temni. Na splošno deluje serija kot poročilo o potovanju v neznano, neprijazno okolje, o tem, kako je popotnik tam živel, kaj je tam videl, počel. Soočal se je s skromnimi, prvinskimi razmerami, trdo pokrajino, klimo, trdimi ljudmi. Pod temnim zavetjem neba je ujel nekaj slikovitosti, ki včasih učinkuje skoraj razglednično, drugič spet kontemplativno. Kakšen od motivov spomni na prejšnje serije (prizore z okni vlakov, ladij), ovekoveča sledove človeške in živalske prisotnosti v pokrajini, strukture reda z elementi tehnologije, civilizacije v njej. Nekaj je vizualnih presežkov, na splošno pa ostaja vtis, da bi bila serija, če ne bi bila zaznamovana z značilno temačnostjo, zvečine precej podobna reportažam iz odročnih krajev, kakršne videvamo po poljudnih revijah, a so navadno seveda barvne. Minimalističen video je sestavljen iz nekaj prizorov s statično kamero, pri katerih so v glavnih vlogah veter, dež in puščobnost in deluje nekako otožno. In seveda; kar nekaj je tudi všečnih prizorov z živalmi (delfini, pingvini, galebi …). Kot da bi se fotograf sprijaznil s spoznanjem, da se je spustil v dogodivščino, ki se je zasukala drugače, kot si je želel, in pač fotografiral, da je opravil svoje. Če te s helikopterjem pripeljejo na samotni otok, da bi tam fotografiral francoske pingvine, potem pač fotografiraš francoske pingvine, bi lahko rekli … Kritičnost je Sluban prihranil za spremni tekst razstave, me pa res zanima, ali je bil ta tak tudi ob morebitnih predstavitvah serije v Franciji.
Vtis o tokratnem fotografovem razstavnem obisku pri nas bi bil torej po moje precej boljši, če bi se Sluban samoomejil, na ogled postavil le svoj Izgubljeni raj, rezultate »terenskih ekskurzij« v Francoski južni in antarktični deželi pa skromno zamolčal. Te bi namreč lahko strnili pod didaktični naslov: Kaj fotografira avtor, ko ne sme prosto fotografirati.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015