Palma Michaelu Hanekeju pričakovana, ostale nagrade bistveno manj
Zlata palma za Ljubezen
Leta 2009 za Beli trak, tokrat za Ljubezen (Amour) – avstrijski režiser Michael Haneke je že drugič v karieri prejel najvišje cannesko priznanje. Če me spomin ne vara, je to doslej uspelo sedmim, med njimi F. F. Coppoli, Billeju Augustu, Emirju Kusturici in bratoma Dardenne. Ljubezen je zgodba o – ljubezni med starejšim parom, ki je postavljena na preizkušnjo, ko ona usodno zboli. Lep in žalosten film, v katerem tako rekoč ni niti kančka za večino Hanekejevih filmov značilnega tematiziranja nasilja, vsaj ne takšnega, kot smo ga bili pri njem doslej vajeni, je preprost in zato tudi v svojem prikazovanju stvari, kakršne so v resnici, ne more biti drugačen kot strogo nepopustljiv. Igralca Emmanuelle Riva in Jean-Louis Trintignant, ki ju je žirija presenetljivo zaobšla (pričakovali smo vsaj kakšno inventivno izumljeno nagrado ob 65-letnici festivala), pa sta njegova tankočutna esenca. Skratka, zlata palma je bila napovedana, bila je pričakovana in je tudi zaslužena. Zato pa je žirija, ki jo je vodil italijanski režiser Nanni Moretti, precej manj pričakovano razdelila vse ostale nagrade.
Hierarhično drugo po vrsti, veliko nagrado, je podelila italijanski Resničnosti (Reality) Mattea Garroneja, neorealistično estetiziranemu filmu o prodajalcu rib, ki se prijavi na resničnostni šov, ta pa ga obsede do mere, ko izgubi vsak stik z realnostjo. Film je sicer veljal za tistega, ki si lahko obeta kakšno od nagrad – konec koncev je Garrone leta 2008 iz Cannesa za film Gomora o uničujočih posledicah, ki jih ima za italijansko družbo podzemna kriminalna organizacija Camorra, odnesel enako nagrado. Pa vendar se ni mogoče znebiti občutka, da bi bilo tokrat drugače, če ne bi žirije vodil prav Moretti.
Tretja nagrada po vrsti, nagrada za režijo, je šla, tudi malce presenetljivo, v roke Mehičanu Carlosu Reygadasu za film Po temi, luč (Post tenebras lux), meditaciji na temo napetosti, ki rastejo med urbanim parom, živečim na mehiškem podeželju. A v tem filmu, ki se odpre z izjemno vizualno in dramaturško dovršeno sekvenco prihajajoče nevihte in noči sredi pašnika med hribi, po katerem teka majhna deklica, je potem vsega preveč (ali pa morda premalo), da bi mu lahko brez preostanka priznali dovršeno konsistentnost. No, si ga pa bomo seveda zapomnili tudi po tem, da smo v njem videli prizor, v katerem si moški zaradi občutka krivde dobesedno odtrga glavo z ramen ...
Film danskega režiserja, soavtorja znamenite Dogme, Thomasa Vinterberga, Jaga (Jagten), zgodba o vzgojitelju v vrtcu, ki postane zaradi lažne obtožbe deklice o spolni zlorabi žrtev maščevalne histerije lokalne skupnosti, je prejel nagrado za najboljšega igralca – to je Mads Mikkelsen. Čeprav je bilo v filmih tekmovalnega sporeda mogoče videti nekaj odličnih vlog, ni v tej nagradi nič spornega.
Tudi ne v priznanju za najboljšo igralko; tokrat sta dve, in sicer za Cristino Flutur in Cosmino Stratan iz filma Daleč za griči (Dupã dealuri) Romuna Cristiana Mungiuja, kot rečeno, enega od favoritov za zlato palmo. Če bi jo prejel, bi bila po palmi za film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva leta 2007 tudi zanj že druga. No, je pa namesto te odnesel domov nagrado za scenarij: nagrajenki igrata mladi dekleti – Alina se vrne iz Nemčijo v Romunijo k edini osebi, ki jo ljubi in ki ljubi njo, Voichiti, a ta je v ortodoksnem samostanu nekje na oddaljenem romunskem pogorju našla ljubezen v Bogu. Zaradi vrste nesporazumov pride do eksorcizma s tragičnim koncem. Film, ki so ga navdihnili resnični dogodki, odlikuje za Mungiuja zdaj že značilen minimalizem, malo »dogodkov«, dolgi, spontani kadri in kamera, ki je včasih mirna opazovalka, drugič spet interpretka čustev.
Tako imenovana nagrada žirije je gotovo veliko presenečenje, prejel pa jo je večkratni canneski nagrajenec, Britanec Ken Loach, za sladko-bridko komedijo Angelov delež (The Angels' Share), robinhoodovsko moralko malce cenenega humorja in precej shematizirano poenostavljenih likov o skupini družbenih marginalcev, ki v tatvini dragocenega viskija najdejo svojo zgodbo o uspehu ter način, kako se maščevati bogati in razvajeni eliti.
In še nagrada za prvenec, ki je namenjena vsem canneskim debijem, ne glede na to, v katerem programu so bili prikazani (v osrednjem prvencev letos tako ali tako ni bilo), dobil pa jo je tridesetletni Američan Benh Zeitlin za zrelo in vizualno ter sugestibilno izjemno filmsko predstavo Zveri južne divjine (Beasts of the Southern Wild) o šestletni deklici, ki s surovim očetom živi v majhni skupnosti na robu sveta, v divjini, meječi na industrijsko opustošeno pokrajino, in poskuša – preživeti. Film, ki ga zaznamuje pokatrinsko vzdušje, je sicer tudi letošnji zmagovalec ameriškega festivala neodvisnega filma Sundance.
In poraženci? Nekaj si je gotovo obetal francoski film Rja in kost (De rouille et d'os) Jacquesa Audiarda z zgodbo o počasi razvijajoči se ljubezni med socialno marginalnim, komajda pismenim bivšim boksarjem, ki bo moral končno odrasti, in trenerko kitov, ki po nesreči postane invalidka brez nog. Tudi avstrijski režiser Ulrich Seidl je s filmom Paradiž: Ljubezen (Paradies: Liebe) in zgodbo o petdesetletni samohranilki, ki se odpravi na počitnice v Kenijo, deželo seksualnega turizma, potrdil, da sodi med tematsko najizvirnejše in filmsko samosvoje evropske avtorje. Vloga protagonistke v tem filmu, ki jo je odigrala Margarete Tiesel, pa je bila zagotovo najpogumnejša in najbrž tudi najtežja ženska vloga festivala.
In medtem ko Walter Salles s svojo filmsko predelavo Keruacovega bitniškega romana Na cesti (On the Road) ni imel možnosti in je bila filmska različica romana Dona DeLilla Cosmopolis Davida Cronenberga najbrž preveč temačno ameriška za Nannija Morettija, pa je morda edini pravi poraženec festivala ameriški režiser Jeff Nichols, čigar film Mud je bil prikazan v soboto kot zadnji film tekmovalnega sporeda in je bil seveda zato bistveno manj pod medijskimi lučmi od ostalih. Že dolgo časa namreč nismo videli tako dobre klasično narejene hollywoodske drame (film je sicer nastal v okvirih neodvisne produkcije), da je bil Mud pravi gledalski užitek: gre za pripoved o dveh najstniških fantih iz socialno marginalnega okolja (enega med njima, Ellisa, igra Tye Sheridan, ki smo ga videli v Malickovem Drevesu življenja in ga gotovo čaka igralska prihodnost), ki nekoč med svojim avanturističnim raziskovanjem otoka reke Mississippi naletita na skrivajočega se Muda (Matthew McConaughey). Ta jima prizna, da je v Teksasu v samoobrambi ustrelil človeka, zdaj pa pripravlja vse potrebno za pobeg z ljubeznijo svojega življenja. Fanta, sprva skeptična, se odločita, da mu bosta pri tem pomagala. Še zlasti dogodki vplivajo na Ellisa, ki s staršema (ki sta na robu ločitve) živi v leseni revni hiši na bregu reke. Nicholsa pri nas poznamo predvsem po odličnem filmu atmosfere Zaklonišče, tematizirajočem strah in tesnobo pred bližajočim se orkanom, ki pa je seveda v filmu metafora za prihajajočo družbeno kataklizmo. Film je bil prikazanem na lanskem Liffu, kjer je zanj tudi prejel vodomca, sicer pa gre za tretji celovečerec tega 34-letnega režiserja, ki mu ne manjka občutka ne za pripovedovanje ne za senzibilno psihološko gradnjo protagonistov in njihove vpetosti v mikrokozmos filmske zgodbe.
Zdaj pa lahko samo še upamo, da bomo nagrajene filme, pa seveda tiste, ki to pač niso postali, a jim zahtevnejšega občinstva ne bi smelo manjkati, videli tudi v domačih kinematografih. To žal sploh ni samoumevno.